15. 02. bo v Knjigarni Konzorcij (Mladinska knjiga) ob 19.39 večer Harryja Potterja. Točno ob 20. bodo začeli prodajati Svetinje smrti. Tukaj in tukaj je intervju s Kendo v Pilu (nič novega ne izvemo, če smo na tekočem z vsem). Klikni naprej →

Hja, glede določenih prevodkov moram počakati, da dobit v roke prevod in potem napišem analizo, kaj mi je bilo všeč in kaj ne. Ter podrobno razdelavo celotne Harry Potter serije. Se beremo!

Apdejt (27.02.2008 14:35)

Spremna beseda prevajalca sedmega HP:

Jakob J. Kenda: Spremna beseda k Svetinjam smrti

Spremna beseda

Mateji, Rowlingovi, Irian:

J’ai tendu des cordes de clocher à clocher; des guirlandes de fênetre

à fênetre; des chaînes d’or d’étoile à étoile, et je danse … et, tourné

du côté de l’ombre, je vous vois, mes filles! mes reines!

(Rimbaud, Illuminations)

 

O britanski avtorici pripovedi Harry Potter J. K. Rowling je bilo napisanih mnogo biografij, tudi monografskih, a vendar so se pogosto pojavili dvomi o točnosti njihovih navedb. Zato se je pri podatkih o pisateljici in genezi samega dela, sicer nujnih za formo spremne besede, potrebno precej omejiti.

Rojena leta 1965 se je po dokončanem študiju francoščine in različnih krajših zaposlitvah preselila na Portugalsko, a se je po ponesrečenem prvem zakonu že v začetku devetdesetih s hčerko vrnila v Veliko Britanijo. Tu je kljub neizkušenosti na literarnem področju in kot brezposelna začela pisati ambiciozno zastavljeno in v mnogočem natančno premišljeno pripoved v sedmih knjigah, katere ozadje in potek naj bi načrtovala vse od leta 1990. Prvi del, Kamen modrosti, je po vrsti zavrnitev s strani raznih založnikov in agentov 1997. izdala pri Bloomsburyju, kjer ji niso obetali velikega uspeha (in da ne bi kot ženska avtorica motila predvidene fantovske publike, jo je njen agent celo prepričal, naj knjige ne podpiše s svojim pravim imenom Joanne Rowling; inicialko K. si je nadela po babici Kathleen). Takšnim predvidevanjem navkljub je že prvi del požel veliko zanimanje publike, z drugim, Dvorana skrivnosti (1998), pa se je začelo govoriti o ‘fenomenu’: ta izraz so pogojevale predvsem prodajne številke in samo navdušenje bralcev, ki so na pripovedi posvečenih internetnih straneh še pred koncem stoletja izoblikovali vrsto bolj ali manj tesnih ljubiteljskih združb. Po izidu naslednjih dveh delov, Jetnik iz Azkabana (1999) in Ognjeni kelih (2000), se je Rowlingova ponovno poročila in nekoliko pred izidom pete in šeste knjige pripovedi – Feniksov red (2003) ter Princ mešane krvi (2005) – rodila sina in hči. Harryja Potterja je zaključila s pričujočim delom leta 2007.

V času med natisom Kamna in Svetinj je napisala nekaj spremljevalnih besedil, ki opisujejo isti fantazijski svet, a niso del pripovedi same: predvsem v slovenščini pogrešamo knjižici Magične živali in njihovi ekosistemi ter Quidditch skozi stoletja (2001), katerih iztržek je Rowlingova namenila znani dobrodelni organizaciji. Vsekakor bi bilo zanimivo priti tudi do katerega izmed na roke zapisanih izvodov Povesti barda Biritcha – šest naj bi jih pisateljica podarila ljudem, ki so ji pri Harryju Potterju najbolj pomagali, enega pa so koncem leta 2007 prodali na dražbi, pri čemer je dosežena cena blizu dveh milijonov funtov spet šla v dobrodelne namene. In, seveda, v prihodnosti si menda lahko obetamo še spremljevalno enciklopedično delo, značilno za vsa vélika fantazijska dela.

Če ne iz vsakdanjih opažanj, je vsaj iz zgornjega razvidno, da je bila recepcija pripovedi med laičnim bralstvom, med katerim poleg mladih opažamo tudi številne povsem odrasle, izrecno pozitivna, še posebej seveda znotraj ljubiteljskih krogov. A ob večinskem mnenju je vsekakor treba omeniti tudi negativna, ki sicer izhajajo iz zanemarljivega odstotka publike, vendar so bila toliko bolj glasna in angažirana. Večina teh ugovorov je bila religiozno pogojenih, zaznati pa jih je bilo povsod na Zahodu, pri čemer je bil posebej oster do Rowlingove odziv iz desničarskih krščanskih ločin v anglosaških deželah. Leta 2000 je na primer ravnateljica neke angleške osnovne šole izdala prepoved knjig o Harryju Potterju na šolskem zemljišču, z argumentom, da ‘Biblija odločno uči, da čarovniki, hudiči in demoni obstajajo in so nevarni, in Božjim ljudem dopoveduje, naj z njimi nimajo nikakršnega opravka’. Iz podobnih razlogov so se vrstile sorodne prepovedi v številnih šolskih ustanovah v Avstraliji in Kanadi, na področju takšnih reakcij pa so prednjačili v ZDA. Protesti proti pripovedi so dosegli svoj vrh leta 2001, ko so pripadniki Cerke Kristusovega občestva, ovešeni z nacističnimi simboli, protestno zažigali Harryja Potterja. A z letom 2004 so bili že v zatonu, kar najbolje kažejo vsakoletna poročila American Library Association o najpogosteje ‘izzvanih’ knjigah, saj je bila pripoved Rowlingove na vrhu lestvice prav med leti 2000 in 2003.

Takšni ugovori in še bolj njihov razburjeni ton so nenavadni, kajti čeprav avtorica v svojem pisanju ne izpričuje ideologije skrajnih verskih ločin, je nemogoče prezreti, da je vsaj eden izmed temeljev pripovedi prav krščanstvo. Pisateljica se nanj sicer naslanja v manj razvidni obliki, kot jo na primer poznamo iz Narnije C. S. Lewisa, s katero Harryja Potterja dostikrat primerjajo. A po drugi strani je vseeno težko spregledati, kako blizu arhetipu mesije je naslovni junak, ko gre v smrt, da bi rešil svet poosebljenega zla (Rowlingova je ne nazadnje v enem od intervjujev celo potrdila, da je Harryju zavestno dodelila vlogo odrešenika), nespregledljivo je, kako blizu sta si Dumbledorjevo in novozavezno pojmovanje ljubezni, preočitni so pomenski namigi ter bipolarna pozicija besed Skrižven in Svetinja itd.

Najbolj jasno postane navezovanje na krščanstvo seveda v zadnjem delu pripovedi, ko avtorica v slogu vseh izstopajočih pisateljev svojega žanra pred bralce šele položi svoje najmočnejše karte. Toda dovolj izrazito je bilo že v zgodnjih delih, da se je na več mestih izoblikovala zanimiva teza, od kod pravzaprav izhaja jeza skrajne religiozne desnice: ugovori proti čarovništvu naj bi bili zgolj pretveza, prava draž pa v tem, da Rowlingova iz krščanskih načel izpeljuje nekaterim kristjanom povsem nesprejemljiv svetovni nazor. Oglejmo si samo eno od perspektiv slednjega: celotna serija je slavospev obstrancev. Harryja, ki je obstranec pod streho skrbnikov in je zaradi zaznamovanosti dostikrat obstranec celo v svojem, čarovniškem svetu. ‘Brezkrvne’ Hermione in volkodlaka Wulfa. Polvelikana Hagrida in drugih ‘mutantov’. ‘Čistokrvnega’ gospoda Weasleyja, ki pa ima ’smešno dosti’ otrok in je ‘izdajalec lastne krvi’. Predstavnikov angleških manjšin – rumenopolte Cho, dvojčic Patil indijskih korenin, Leeja Jordana z Antilov, temnopoltega Krallka, Ircev – in tako dalje, vse do sedmega dela pripovedi, ko se za svojevrstnega obstranca izkaže sam Dumbledore. In nekateri bi se na takšno združbo odzvali natanko tako kot portret gospe Black, ko si za svoj štab izberejo nekdanji dom njene ‘čistokrvne’ rodbine: ‘Izmečki! Izprijenci! Pankrti nesnage in greha! Mulati, mutanti, nakaze, poberite se od tod! Kako si drznete oskruniti hišo mojih prednikov?!’

Odziv poklicnih bralcev je bil podoben laičnemu, a obenem drugačen: podoben po tem, da so se pojavljala tako skrajno naklonjena kot izrecno neodobravajoča mnenja, drugačen zato, ker sta bila tabora vsaj v začetku precej izenačena. Takšno je bilo stanje v literarni stroki in znanosti na celotnem Zahodu, a spet je razmerje med pozitivnimi in negativnimi videnji mnogo bolj napeto v anglosaških deželah in še posebej v ZDA. Tu je svoj glas proti pripovedi zastavilo kar nekaj znanih imen. Harold Bloom, razpravljalec o premnogih področjih literature, se je ob izidu Ognjenega keliha v Wall Street Journalu že v naslovu kritike spraševal: ‘Ali se lahko 35 milijonov kupcev [pripovedi o Harryju Potterju] moti?’ Svoje očitke so zapisali tudi znani raziskovalec mladinske literature Nicholas Tucker, Roger Sutton, urednik ugledne strokovne revije s področja mladinske književnosti, Jack Zipes, sloveči raziskovalec ljudskega izročila, in še marsikdo. Podobno izrazita je bila nasprotna stran, na kateri najdemo predvsem mlajše raziskovalce, ki s svojim razpravljanjem spodbijajo argumente za negativna mnenja, to pa, kot v svojem odzivu na Blooma ugotavlja Sutherland-Borahova, res ni težko, če nasprotnik ni prebral niti prve knjige.

Tako hvala kot očitki nudijo izhodišče za pregled vsaj še nekaterih izstopajočih vidikov pripovedi. Eden močneje obdelanih je literarnovrednostni, pri čemer je najpogostejša negativna ocena, da je Harry Potter literarno manjvreden od sorodnih stvaritev, npr. Pullmanove Njegove temne tvari ali Tolkienovega Gospodarja prstanov, ker je svet Rowlingove mnogo manj kompleksen, poglobljen ipd. Takšno mnenje je bilo pokazano kot sporno iz dveh razlogov: manjša razvejanost fantazijskega sveta ne more sama po sebi vplivati na literarno kvaliteto; Dahlova Matilda nikakor ne kaže takšne kompleksnosti svoje literarne resničnosti kot katera od zgornjih preferenc, pa vendar zato ni mogoče trditi, da je manjvredna, saj preprosto pripada starejšemu modelu žanra. In še pomembneje: Harryja Potterja sploh ne moremo definirati kot manj razdelanega. Pripoved Rowlingove namreč poleg Tolkienovega Gospodarja, Zemljemorja Ursule K. Le Guin in Pullmanove Tvari spada med štiri glavne predstavnike tistega modela fantazije, ki se od bolj tradicionalnega razlikuje prav po stopnji svoje kompleksnosti, iz katere nato izhaja še cela vrsta pomembnih atributov. [1]

Celotna primerjava zapletenosti fantazijskega sveta v navedenih delih bi zavzela preveč prostora, zato omenimo le nekaj ključnih. Na področju lingvističnega ozadja literarne resničnosti od četverice najbolj izstopata Tolkien in Rowlingova; zgolj etimologiji imen in poimenovanj iz Harryja Potterja je posvečena obsežna ljubiteljska internetna stran, na kateri je zbranih okoli dva tisoč pojasnil (a še katerega izpusti). Navkljub tisočerim razlagam seveda ni pričakovati, da bi bilo jezikoslovno ozadje Rowlingove tako poglobljeno kot pri Tolkienu, oxfordskem lingvistu. A vsekakor avtorica po tej plati krepko prednjači pred Le Guinovo, sicer izjemno nadarjeno za zvočnost jezika, in pred Pullmanom (z nič slabšim občutkom za zven besed – kdo drug bi našel tako sijajno ime za čarovnico Serafino Pekkalo, in to v finskem telefonskem imeniku!).

Drugače je na področju karakterizacije in z njo povezane kompleksnosti psihologije. Od Tolkiena, ki je Angležem želel ustvariti novo mitologijo, seveda ni pričakovati karakterjev, temveč arhetipe, ki se ravnajo po sebi lastni ‘proto-psihologiji’. Taisto bolj ali manj velja za Le Guinovo in Pullmanovi junaki se naslanjajo na popularne predstave različnih človeških tipov, ki jih avtor domiselno variira, a vseeno ostaja od njih dostikrat distanciran. Rowlingova pa se je verjetno kar zavestno zgledovala pri comedy of humours, temelječi na domnevi o štirih tipih ljudi; na slednjo opozarja avtoričin odnos do likov, saj v slogu karikaturista poudarja slabosti neuravnovešenih ‘štirih telesnih sokov’, in tudi marsikatera vsebinska poteza, predvsem štirje domovi, ki dajejo študentom temeljna osebnostna določila. Toda pisateljica je to staro formo močno nadgradila v smeri Dickensa, kajti poleg osnovnih potez imajo njeni junaki izjemno razvejano mrežo psiholoških atributov, mestoma resda shematično, a najpogosteje naravnost osupljivo v svoji živosti in preciznosti. Liki Harryja Potterja zato niso le področje, v katerem pisateljica pred ostalimi najvidnejšimi avtorji modela sodobne fantazije očitno prednjači, temveč je prav s svojimi junaki še bolj od Pullmana v model vpeljala vidik, po katerem do zdaj ni ravno slovel.

Spet drugo sliko daje poglobljenost glede na zemljepisno ozadje. Tako pri Rowlingovi kot pri Pullmanu, ki sta dostikrat izvrstna v vizualno učinkovitih detajlih konkretnega prostora, so širše geografske predstave, neangleški svet, zgolj skicirane. To je sicer nenavadno, vsaj za avtorico, ki je v tujini vendarle preživela kar nekaj let, a kakor koli, za razliko od njiju je bil pri Tolkienu v več razpravah poudarjen prav pomen zemljepisne gradnje fantazijske resničnosti Gospodarja. Ta perspektiva je v njem vsekakor bogata, a vendar še trdnejši občutek geografije daje svet Le Guinove, saj je pot glavnega junaka po njem premišljeno načrtovana, tako da opiše vse njegove ključne dele, obenem pa z odprtimi mesti vseeno dovolj prepušča domišljiji.

Najbolj bistvena za razvejanost literarnega sveta sodobnega modela pa sta seveda množičnost in povezanost samih fantazijskih motivov. Na tem področju je ob razlikah med četverico osnovni princip enak: jedro medsebojno tesno prepletenih, osrednjih, obdaja cel roj nekoliko manj razdelanih, tem pa sledijo še stotine šibko izraženih. Slednji imajo pri Rowlingovi nadalje enako funkcijo kot motivni drobci pri Tolkienu, Pullmanu in Le Guinovi – prav zato, ker so atributi teh fantazijskih snovno-materialnih delcev za razliko od bolj osrednjih maloštevilni, dajejo bralcu vtis širine sveta, saj s svojo odprtostjo nadaljnji umestitvi vanj burijo njegovo domišljijo morda celo bolj kot osrednji. In pri Harryju Potterju imajo izraziti še dve funkciji, ki sta pomemben novum, v pogosti navezavi z druga drugo pa dajeta njenemu pisanju tudi izjemno potenten čar: humor in za nižjo najstniško stopnjo značilno čustvo razburljivega spoznavanja sveta, sveta kot pustolovščine. Spomnimo se samo na preštevilne rastline – recimo Nevillu ljubo gnuslavijo huronastico, kitajske kolerične kumare in pipačo strupenjačo –, na poslastice, kot je kanaršnita, napitke, kot je maslenušek, in igrače, kot so prdnikole ali zobati frizbiji, na premnoge čarobne živali v tej funkciji, na šnofeljčke, zidetke in ritotrobe zaribance, na barbike (in z njimi povezani barbicid) ter na grundlje, da sedoprdhov ne omenjamo. Sem spadajo tudi premnogi uroki, napoji in čarobni predmeti: slavni zroxis, varyi souragou, viroza pozabe, napoj živih mrličev, zahrbtovid in spominka. Pa razni motivi s področja čarovniških vraž, kot sta Krut in ‘maja rojena, z bunkeljnom poročena’, ter pesmi, kot je Oda Odu, številni drobci z vidika ’stvarnega’ življenja čarovnikov (trgovina Tilnitt in Tracci, Zgornja Bedolecha) in še kaj.

Množica takšnih motivov je gotovo eden glavnih razlogov, da je Rowlingova tako učinkovito zadela horizont pričakovanja zgodnje najstniške publike (a tudi starejše, ki jim avtorica ob spominu na mlajša leta dovolj pogosto nameni marsikaj, kar je dojemljivo zgolj odraslim – opozorimo samo na Aberfortha in njegove ‘norčije s kozami’). Podobne funkcije pa imajo vsaj deloma tudi bolj izoblikovani in povezani motivi, a že pri širšem, nekoliko podrobneje razdelanem motivnem jedru v ospredje stopajo še drugačne. Ob Harryjevem odzivu na skupke snovno-materialnih elementov iz širšega jedra, na žvadrne, potovanje po frčamrežju in izdejanjanje, na mislíto, na zdravljenje s skelerastom in uvid v dejanski pomen pojma razkosniti se v sedmem delu, je najbolj opazno, kako se na takšne motive navezujejo prebujajoča se kompleksnejša občutenja in čustva.

Celo nekateri osrednji fantazijski motivi nadalje ohranjajo funkcije najbolj drobnih: quidditch z loklom, štamfoma in zvizom, čarovniški denar s firiči, srpci in guldi. Toda prav domiselna novost fantazijskega športa in iz starega angleškega sistema funtov, šilingov in penijev izhajajočega čarovniškega denarja je tipičen primer za osrednje motive, na katere se poleg razvijajoče se čustvenosti napenjata tudi zapletena etika in svetovni nazor, sploh pa slednje velja za osrednja fantazijska bitja – morakvarje, gobline in hišne vilince –, socialne pojme, kakršen je šlapl, ter predmete, kot so plašč nevidnosti in čarovniške palice.

Primerjava med motivi pri poglavitnih predstavnikih sodobne fantazije bi pokazala še marsikaj, toda na podoben način bi lahko obdelali tudi marsikateri drugi vidik, ki ga nismo niti omenili – pozabiti ne gre na primer etnološkega ozadja, v katerem bi po svoji poglobljenosti prav gotovo spet vodila Le Guinova, saj nas v to dovolj tehtno prepričata tako njena esejistika kot razprave literarnih raziskovalcev. Sploh pa je iz že navedenega dovolj jasno, da posamezni od četverice zdaj prednjačijo pred drugimi, zdaj zaostajajo, vsi pa, razen v redkih točkah, izpričujejo poglobljene perspektive svojega dela.

Tako se po umestitvi Rowlingove v njeno neposredno literarno soseščino velja posvetiti naslednjemu izmed pomislekov ob njenem delu, nikoli jasno izraženemu, pa tudi nikdar dodobra ovrženemu očitku ‘šibke pismenosti’. Slednja je sicer še eden znanih zadržkov ob avtorjih sodobne fantazije, ugovorov, ki ne razumejo specifike žanra; ta očitno določa pisateljski izraz, ki je v primerjavi s sočasnim beletrističnim pisanjem nagnjen k nenavadnim, celo hermetičnim zgledom: sem prav gotovo spada Tolkienovo posnemanje paralelizmov, kakršne poznamo iz njegovih že navedenih vzorov, in drugih ‘primitivnih’ pisateljskih postopkov, pa sapfično/zenovsko zadržano emotivnost Le Guinove ter miltonovsko polihistorski, gostobesedni in bombastični izraz pri Pullmanu. Podobne ‘eksotičnosti’ pri Rowlingovi smo se že dotaknili (comedy of humours), velja pa omeniti vsaj še njeno zgledovanje pri ‘zastarelem’ žanru šolske pripovedi in subverziji naklonjenim sodobnim pisateljem za mlade, recimo že omenjenemu Dahlu.

A ob vsem tem se jezikovni izraz Harryja Potterja v nekaterih točkah izkazuje kot dejansko preprost; morda najbolj očitno takšno mesto je podobje, posebej na področju deskripcije čustev glavnega junaka. Toda prav tu lahko hitro pokažemo nenavadno lastnost vse ‘šibke pismenosti’ pri Rowlingovi. Ob preprostejših primerkih podobja, značilnih predvsem za prve knjige, se v kasnejših delih pripovedi vedno pogosteje pojavljajo zahtevnejši, da v zaključnem dosežejo že zavidljivo raven, vsaj za svojo primarno mlado publiko. Spomnimo se samo domiselnih metafor iz zadnjega dela, kot je hipno videnje spomina drugega človeka, ki naj bi bilo ‘naglo kot odsev kačjega pastirja na vodni gladini’, ali pa lepo razvejane semantične grebenice vodnega podobja v zgolj nekaj strani obsegajočem prizoru znotraj trezorja L’Oholovih – ’slap kovinskih kelihov’, ‘dež ponarejenih guldov’, ‘dvigujoča se plima razgretega zaklada’, ‘je že potonil pod gladino žareče kovine’, ‘razburkano morje razbeljenih predmetov’, ‘je nemočno zdrsnil po vse mogočnejšem hudourniku ognjenega zlata in srebra’.

Zdi se torej, da se je avtorica v določenih vidikih jezika zavestno odločila zlagoma višati zahtevnost, pač ustrezno publiki, ki naj bi odraščala hkratno s Harryjem in njegovimi. Kajti na podoben način je višala tudi nivo drugih aspektov: vse do zadnjih strani zadnjega dela uporablja zgolj evfemizme kletvic (glede na to, da junaki šele takrat prestopijo prag odraslosti, je v tem čutiti humoren pedagoški kazalec: preklinjanje je privilegij odraslih), vedno bolj zapleteno postaja strukturiranje stavkov in s tem misli – primerjamo povedi iz prizorov bitke za Bradavičarko na koncu sedme knjige z množico relativno enostavnih v prvem –, natanko pa je domišljeno tudi širjenje fantazijskega sveta, pri čemer se v uvodnih delih razkrivajo predvsem novi motivi, v zadnjih pa vse bolj poglabljajo povezave med že znanimi.

Ob takšni pisateljski strategiji stopnjevanja zahtevnosti, ki sega prek različnih nivojev pisanja in tudi na področje ‘pismenosti’, je potrebno opozoriti vsaj še na dvoje. Ob odločitvi za znižanje bralne zahtevnosti v določenih vidikih Rowlingova že od prve strani dalje vključuje tudi takšne, ki so vse prej kot šibki – spomnimo se samo imen in poimenovanj –, in mlade bralce k njihovemu razvozlavanju vabi predvsem prek humornosti tovrstnih lingvističnih ugank. Prav mešanica relativno preprostega jezika s posipom prijetno škrtajočih jezikovnih oreškov pa je glavno vodilo, po katerem je forma sodobne fantazije pri uvodnih delih Harryja Potterja spet našla publiko, od katere so se drugi avtorji sodobnega modela oddaljili, čeprav je bila pri starejšem še kako prisotna: idealni bralec Gospodarja pač ni star osem do dvanajst let. In drugič: sprva v nekaj ozirih spuščena stopnja beletrizacije, ki se nato naglo stopnjuje, gre vsekakor vštric z enim izmed dovolj jasno izraženih svetovnih nazorov avtorice: otroštvo naj bi se čim bolj podaljšalo (čarovniška mladež vstopa v šolo šele pri enajstem letu), izobraževanje naj bi bilo mnogo krajše in pospešeno (Bradavičarko naj bi opravili do osemnajstega leta), samostojnost pa naj bi se začela že pred koncem najstniških let (s sedemnajstimi uradno odrasli čarovniki nimajo nadaljnje institucionalne oblike izobraževanja in se morajo po njem postaviti na svoje noge tako v intelektualnem kot drugih ozirih).

S tem s področja estetske komponente pripovedi že prehajamo na svetovnonazorsko in etično, ki sta bili s strani stroke in znanosti napadani ter branjeni še odločneje od prve. Večkrat izražene očitke, izhajajoče predvsem iz feminističnih krogov, da pripoved izraža negativen odnos do žensk – ker naj ne bi bilo med Jedci smrti nobene ženske, ker naj bi bila vloga slednjih vedno obstranska, ker naj bi bile prikazane kot sitne in nesposobne ipd. –, so brez težav zavrnili glasovi iz istega tabora; ženski liki so izrecno sodobni, prek vlog, ki so jim dodeljene, pa naj bi bili v razmerju do moških pogosto celo superiorni in dominantni. In, seveda, temu velja dodati, da so pri Rowlingovi nekatere predstavnice ‘nežnejšega spola’ coprnice tudi v prenesenem pomenu: iz vrst Jedcev bi se lahko spomnili Krasotillye (ki se menda rada igra s hrano, preden jo poje), s sladkobo prikrito bedo tehnokracije kajpada najbolje uteleša Kalvara, brezobzirno hlastanje novinarske zlobe pa Brentsllova.

Posebej levičarsko usmerjeni razpravljalci so nadalje opozarjali na številne domnevne izraze neizdelane ali celo nizkotne etike, točka, ki je povzročala še posebej dosti razburjenja, pa je bilo vprašanje hišnih vilincev v četrtem delu pripovedi. V njem so nekateri videli sicer ne povsem izdelano stališče avtorice, razcepljeno med Hermionino pobudo za pravice čarobnih bitij in Ronov odpor proti temu. A vilinci, z izjemo Traptsa, si pravzaprav niso želeli svobode ali socialnih pravic, zato so ti razpravljalci vendarle presodili, da Rowlingova v bistvu podpira zatiranje delavstva ali celo sužnjelastništvo. Ker je problem povzročil nekaj zmede tudi med bralci, ki so izrecno naklonjeni pripovedi, je toliko pomembnejši Pattersonov prispevek Spackova tožba. Ta najprej s povzemanjem socioloških študij sužnjev v ZDA pojasni, čemu vilinci v veliki večini tako ogorčeno zavračajo svobodo, plačilo za delo ipd.: suženj sčasoma prevzame načela svojega gospodarja in po njegovem videnju samega sebe izoblikuje celo svojo samopodobo. Nato Patterson prek uporabe relativno zapletenega Kantovega etičnega sistema pokaže, kako je pri Rowlingovi vprašanje diskriminacije in brezbrižnosti do vilincev ter njihove socialne neenakosti s čarovniško skupnostjo razčlenjeno še kako natanko. In nazadnje opozori na očitno, saj se nasloni na peto knjigo pripovedi, v kateri problem vilincev dobi svojo razrešitev s strani avtorice, in sicer v dvojem: s prikazom skrajnih posledic takšnega amoralnega odnosa (izrecno pozitivni junak Sirius Black ima etično hibo prav v svojem odnosu do podedovanega vilinca, kar ga njegovim siceršnjim kvalitetam navkljub posledično stane življenja) ter z nujnostjo sprememb v odnosu med hišnimi vilinci in čarovniki, izraženo v zaključnem govoru osrednje odrasle figure, ravnatelja Dumbledorja.

Bolj splošne očitke o moralnemu relativizmu pripovedi, šibkosti in neizdelanosti etične plati pri Harryju Potterju ustrezno zavračata Whitedova in Grimesova v daljšem članku Kaj bi storil Harry?, ki je bil nekoliko višje posredno že omenjen, poleg tega pa je v celoti dosegljiv v slovenskem prevodu, objavljenem v reviji Otrok in knjiga. Za zaključek spremne besede, proti kateremu se velja počasi usmeriti, je tako smotrneje od povzemanja sicer izvrstnega članka opozoriti na sledeče: avtorici ob naraščajoči zapletenosti etike in z njo povezanih vprašanj v pripovedi opozorita na zorenje njenih mladih junakov, pri čemer študija seže zgolj do četrtega dela (v osnovni obliki je bila izdana po Jetniku iz Azkabana, v prenovljeni obliki pa po Ognjenem kelihu). Težavnost moralnih dilem, s katerimi so soočeni mladi liki iz pripovedi, pa do četrte knjige mestoma doseže stopnjo, ki jo celo sodobna razvojna psihologija zmore sicer kategorizirati, a se ji izmika njena definicija. Tako bi bilo zanimivo tovrstno razpravljanje razširiti na celotno pripoved, kajti vsaj na prvi pogled se zdi, da nekatera etična vprašanja s sedmim delom presežejo celo najsodobnejše akademske prispevke s tega področja.

In to je ključ zaključka pričujočega pisanja: že razpravljanje o biografiji Rowlingove in genezi njene pripovedi, pa o recepciji v laičnih, strokovnih in znanstvenih krogih, o vrednotenju Harryja Potterja, kot tudi poglabljanje v njegovo estetsko, svetovnonazorsko in etično plat ostajajo zaenkrat nepopolni. Ne le zato, ker je pripoved zdaj šele končana in je niso raziskovalci zajeli v celoti. V obzir je treba vzeti tudi dejstvo, da so celo najbolj tehtne razprave nastale kot odziv na negativne kritike, in so tako z njimi močno pogojene.

Iz tega izhajajoča zamejenost se bo gotovo najmočneje izkazala ob dosedanjem razmisleku temeljnosti krščanstva za pripoved; to debato je vsekakor začela religiozna desnica, ki ji je bil Harry Potter vse prej kot temelječ na krščanstvu, in številni raziskovalci so se prav zato tako trudili dokazati prisotnost slednjega v pripovedi. Zato je do zdaj še vsem ušlo iz obzira, da tudi te temeljnosti ne moremo povsem razumeti, če ne upoštevamo drugih etičnih osnov, in teh je gotovo kar nekaj. Če je ljubezen s svojo bližino krščanstvu Dumbledorjev pojem, se že generacija staršev glavnih junakov odločneje zbira pod bandero prijateljstva, sploh pa je ta mnogo pomembnejši imperativ samim mladim protagonistom: o tem priča drugi moto sedmega dela, poslikava stropa Loonine sobe in dejstvo, kako nemogoče bi bilo brez prijateljstva trojki Harry-Ron-Hermiona do konca speljati zaključno nalogo v prvi knjigi ter njen razvejani odsev, lov na Skrižvne, v zadnji. A o takšnem temelju zaenkrat še ni bilo zaslediti tehtnega članka.

Prav tako zamejeno je celo najboljše dosedanje razpravljanje. Whitedova in Grimesova na primer v svoji kategorizaciji moralnih odzivov nekatere umestita kakšno stopnjo nižje, kot bi bilo ustrezno, kadar govorita o karakterjih, ki so nosilci skoraj neraziskanega pomena humorja v pripovedi: ko govorita o Ronu, Drecu, predvsem pa o rdečelasih dvojčkih. Razumeti je sicer pedagoški etos razpravljalk, ki ju zavezuje k neodobravanju pobalinstva, fantovske razvajenosti in nesramnosti, toda iz njune razprave se zdi, kot da vse to negativno obravnava tudi Rowlingova, to pa nikakor ni res. Dvojčka, ki gresta s svojimi domislicami in podvigi dostikrat prek roba dovoljenega ali zakonitega, sta v večini takšnih primerov prikazana kot element razelektritve, nosilca veselja, ki je izpostavljeno kot bistveno za življenje. In podobno Ron, ki mora pač malo več nadoknaditi spričo svoje relativne neodraslosti, a jo po drugi strani na srečo malo zadrži celo v epilogu, saj ga dela tako živega. In Dreco, ki je v svojih retortah in drugih zlobnostih vsekakor duhovit, resnično hudoben pa tudi ni.

Prava razprava se bo torej šele začela, kajti povedati je še toliko, sploh o likih. O Ginny; jasno, kateri fant se ne bi zatreskal vanjo in kateremu bi se to posvetilo šele čez štiri leta? O ubogem, ubogem zagrenjenem Rawsu. O Nevillu, ki je z zlato povezavo gryfondomstva in pihpuffovstva v sebi največji chevalier d’honneur izmed vseh in je zato tako dolgo neroden, saj potrebuje čas, da odraste, da je kos bremenu svojega zahtevnega karakterja. O Albusu Dumbledorju! O Hermioni, ki je tako bistra, pa še srčna, da ni samo izjemen tovariš, temveč je v svoji zagnani načelnosti in odprti čustvenosti tudi vedno zabavna. O gostosevcih, ki so stranski liki, na gosto posejanih, sijočih: o šibkem Mallyju, o ‘ušlatanem’ Slatanu, o zlatem Traptsu, o uživuharju Hudlagodu, o nerodnem Schushmaarju, o hladni Narcissi, o ljubem Tobiju, o predrznem Siriusu, o trčenem Ollieju, o nizkotnem Collegusu … O Wulfu, dragem kamnu, zaznamovanem s temo. O sveži Tangi, ki jo prav zato privlači na zanjo tako netipičen, usodnosten način. O Marku Neelstinu. O Molly, posebej v povezavi s Krasotillyo, o Molly, še bolj v povezavi z Arthurjem. O Looni, ki jo ima avtorica na skrivaj najraje od vseh. Razen Harryja, seveda.

Povedati bi bilo torej mogoče še marsikaj. Kajti za svet Rowlingove vsekakor velja, da ga smrt zgolj preči; pripoved je končana, Prijatelji pa še naprej zrejo v nas.

Jakob J. Kenda

---

[1] Da je krog najvidnejših predstavnikov sodobnega modela fantazije dokaj jasen, je moč pokazati z zelo preprostimi statističnimi podatki; tako v nacionalnih kot drugih večjih knjižnicah po vsem Zahodu, ne le v anglosaških deželah, je najti prav osupljivo množico strokovne in znanstvene literature o tej četverici. Drugi pretendenti za najpomembnejše avtorje sodobne variante žanra – npr. Martin in celo Pratchett ter Zelazny – so deležni komaj nekaj procentov pozornosti, kakršno stroke in znanosti namenjajo Tolkienu, Le Guinovi, Rowlingovi in Pullmanu.

Intervju z JKR (1):

J. K. Rowling je odgovorila na celo kopico vprašanj o Svetinjah smrti v internetnem pogovoru na Bloomsbury.com. V odgovorih izvemo podrobnosti o življenjih likov po sedmi knjigi, kakšno je stanje čarovniškega sveta, katera sta bila dva druga možna naslova za ‘Svetinje smrti’ in še veliko več. Prispelo je več kot 120.000 vprašanj in ker lahko JKR zdaj svobodno odgovarja na vprašanja bralcev, je podrobnosti in spoilerjev ogromno.

[Prepis pogovora:]

J.K. Rowling: Sem že tu in komaj čakam na vprašanja!

Leaky Cauldron: Se je čarovniški svet iz vojne z Mrlakenstenom kaj naučil in kako se je družba posledično spremenila?

J.K.R.: S Krallekom na čelu se je Ministrstvo ponovno postavilo na noge, prav tako pa so odpravili prej vedno prisotno a dobro prikrito diskriminacijo.
Z napredovanjem v svojih karierah so seveda tudi Harry, Ron, Hermiona, Ginny in ostali odigrali pomembno vlogo pri obnavljanju čarovniške družbe

RyanLove: Ali niste rekli, da bo v zadnji knjigi veliko vlogo igrala Ginny, s poudarkom na tem, da je sedmi otrok?

J.K.R.: Mislim, da se je Ginny v zadnji bitki precej dobro izkazala za šestnajstletno čarovnico. Ne spomnim se, da bi kdaj rekla, da bo v zadnji knjigi pomembna, ker je sedmi otrok – si prepričan, da sem to rekla?!

Georgina: So Luciusa Malfoya poslali nazaj v Azkaban?

J.K.R.: Malfoyjevi so se izognili težavam, ker so na skrivaj (pa čeprav zaradi osebne koristi) pomagali Harryju pri zadnji bitki.

Elisabeth: Je Harry v poglavju King’s Cross za tančico ali v nekakšnem svetu med našim svetom in tančico?

J.K.R.: To lahko interpretiraš kakor sama želiš, a po moje je Harry v nekakšnem prostoru med življenjem in smrtjo.

Renee: Zanima me, če sta Harry in Mrlakenstein v sorodu preko bratov Peverell.

J.K.R.: Da, preko bratov Peverell sta Harry in Mrlakenstein v daljnem sorodu. Seveda, če pogledaš družinska drevesa za stoletja nazaj, lahko vidiš, da so skoraj vse čarovniške družine v sorodu; v mnogih izmed njih pa teče kri Peverellov.

Fomy: Kako ste se počutili, ko ste končno napisali dolgo pričakovani poljub Rona in Hermione?

J.K.R.: Pisati ga je bilo super in všeč mi je, da je Hermiona prevzela pobudo. Ron je končno dojel B.R.U.H.V. in si zaslužil poljub!

Angela Morrissey: Zakaj je Albus Dumbledore lahko videl Harryja, ko je le-ta nosil plašč nevidnosti? (Ali plašč deluje le proti ljudem, ki nimajo v lasti kakšne od Svetinj Smrti?)

J.K.R.: Dumbledore, ki je obvladal nebesedne uroke, je uporabil Liudites razkrites, ki pove, če je človek v bližini- isti urok je v sedmi knjigi večkrat uporabila Hermiona.

Jamie Lewis: Kaj se je zgodilo z Uchko?

J.K.R.: Še vedno je na Bradavičarki; bila je tudi ena od vilincev, ki so v zadnji bitki napadli Jedce Smrti.

Katie Leigh: Je Hermiona nadaljevala svoje delo z B.R.U.H.V.? Se je življenje vilincev kaj izboljšalo?

J.K.R.: Hermiona je najprej delala v Uradu za nadzor in kontrolo magičnih bitij, kjer se je posvetila izboljševanju razmer za hišne vilince in njim podobna bitja. Kasneje se je pridružila Uradu za magično pravo, kjer je zagotovila odstranitev nepravičnih zakonov, ki so poprej nudili privilegije čistokrvnim čarovnikom.

Tineke: Je Teddy odrasel pri svoji babici?

J.K.R.: Da, Teddyja je vzgojila Andromeda. Ampak v nasprotju z Nevillom, ki je ravno tako odraščal pri babici, so Teddyju ob strani stali še njegov boter Harry in Wulfovi prijatelji iz Reda.

Blodewedd: Živjo J.K., najprej naj se vam zahvalim za knjige; užival sem v vsaki. Bi nam lahko povedali, katere poklice so si izbrali Harry, Hermiona, Ron, Ginny in Luna? Se je trojica vrnila na Bradavičarko in končala sedmi letnik?

J.K.R.: Hvala! Za Hermiono sem že odgovorila. Krallek Kehomet je postal dosmrtni minister za čaranje in prosil Harryja, da bi vodil prenovljeni oddelek Aurorjev. Harry je privolil, kajti Mrlakensteinov poraz ni pomenil, da se v prihodnosti ne bodo pojavili novi temni čarovniki ali čarovnice. Ron se je pridružil Georgu pri vodenju trgovine, ki je prinašala vedno večji dobiček. Po nekaj letih igranja pri Harpijah je Ginny opustila quidditch in se raje posvetila pisanju o njem za Preroške novice.

Camille: Kdo ali kaj je Zhoprnack – je povezan z Baronovo zgodbo?

J.K.R.: Ne, Zhoprnack ni povezan z njegovo zgodbo. Je le poltergeist, ki se je v stavbi naselil že dolgo nazaj in se ga ni mogoče znebiti.

Jessie: Ste idejo za Svetinje smrti dobili iz kakšnega dejanskega mita ali pravljice?

J.K.R.: Mogoče iz Chaucerjevega dela ‘Odpustkarjeva povest’.

Alicepie: Kaj se je zgodilo z Loono? Se je poročila?

J.K.R.: Poročila se je s kolegom prirodoslovcem in vnukom slavnega Salamanderja Scafanderja.

Rosi: Kaj pomeni ‘deljena esenca’?

J.K.R.: Dumbledore je sumil, da je kačina esenca deljena – to pomeni, da je v sebi nosila tudi delček Mrlakensteinove duše in prav zato mu je tako vestno služila. To pojasni tudi kako je lahko Harry, zadnji in nenamerni Skrižven, skozi kačine oči videl tako jasno kot skozi Mrlakensteinove.

Superhans: Kakšen je bil Dudlyev najhujši spomin?

J.K.R.: Ko je Dudleyja napadel morakvar, se je Dudley prvič v življenju videl takšnega, kot je v resnici. To je bila izjemno boleča a hkrati zdravilna lekcija, zaradi katere se je počasi začel spreminjati.

Casey Kunze: Kdo je ubil Wulfa in Tango? Če bi to vedela, bi lahko naredila nek zaključek nad smrtjo dveh mojih najljubših likov.

J.K.R.: Tako mi je žal! Na otvoritvenem večeru sta bila dva, oblečena v Tango in Wulfa in počutila sem se neizmerno krivo, ko sem se podpisala v njuni knjigi … Wulfa je ubil Dolohov, Tango pa Krasotylla.

Laura Trego: Ali na koncu Rawsovega portreta v ravnateljevi pisarni ni bilo namerno ali slučajno?

J.K.R.: Namerno. Raws je pred smrtjo zapustil ravnateljsko službo in si tako ni zaslužil mesta med ostalimi portreti. Vsekakor pa mislim, da bo Harry igral ključno vlogo pri tem, da se bo na koncu Rawsov portret vendarle pojavil na tisti steni.

Stephanie: Če je palica tista, ki izbere čarovnika, kako to da vseeno deluje, ko je podedovana? Na primer v Nevillovem primeru, ko je le-ta uporabljal očetovo palico.

J.K.R.: Kakor je povedal Olchenbat, lahko čarovnik uporablja skoraj katerokoli palico. Če uporablja palico, ki ga je izbrala, bo zanj delovala bolje. Če gre za družinske vezi, bo palica delovala malo bolje, kot pa neka naključno izbrana palica.

James Farrell: Kako je uspelo Temyni pričarati varuha, čeprav je nosila medaljon, medtem ko Harryju ni?

J.K.R.: Temyna je grozna oseba, ta predmet jo privlači in zato ji pomaga, ne pa zatira njeno moč.

Tineke: Kaj se je zgodilo s Percyjem? Se je vrnil v službo na Ministrstvo?

J.K.R.: Da, Percy je postal visoki uradnik na Ministrstvu.

Su: Kako je Neville prišel do meča? Je to kaj povezano s Klobukom Izbiruhom?

J.K.R.: To je vsekakor povezano s klobukom. Neville, pravi Gryfondomovec, je prosil za pomoč tako kot Harry v Dvorani skrivnosti in meč se je pojavil v Klobuku Godrica Gryfondoma – včasih je bil njegov, veste? Glede tega se je Kremplack motil. Godric meča ni ‘ukradel’, razen če si goblinski fanatik in verjameš, da vsi goblinski izdelki pripadajo tistemu, ki jih je naredil.

Steph: Bo Azkaban še naprej uporabljal morakvarje?

J.K.R.: Ne, vsekakor ne. Kehomet bo poskrbel za to. Uporaba morakvarjev je vedno bila znak prikrite izprijenosti Ministrstva, kot je Dumbledore večkrat povedal.

Smallbutpowerful: Bi lahko za vse bralce, ki so se imeli za Pihpuffovce, mogoče opisali njihovo dnevno sobo, saj je edina, v kateri Harry nikoli ni bil?

J.K.R.: Vhod v njihovo dnevno sobo se skriva za sliko blizu kuhinj. Je zelo prijeten in udoben prostor, kolikor se da različen od Rawsovih ječ. Veliko rumenih tapet, ogromnih naslanjačev in mali podzemni prehod, ki vodi do spalnic, ki imajo vse popolnoma okrogla vrata, kot pokrovi sodov.

Camille: Kako gre Georgu brez dvojčka?

J.K.R.: Mislim, da George nikoli ne bo prebolel smrti svojega dvojčka, kar me izjemno žalosti. Kakorkoli, svojega prvega otroka poimenuje Fred in ima zelo uspešno kariero skupaj z Ronom.

Jessica Lynn: Za vzdrževanje žvadrnov jih je moral Hagrid videti in tako videti nekoga umreti. Kdo je bil to?

J.K.R.: Hagrid je v svojem dolgem življenju videl umreti mnogo ljudi tako da – žvadrne je vsekakor videl.

Allie: Kaj je Dumbledore v resnici videl v zrcalu Ajneneperh?

J.K.R.: Svojo družino je videl živo, celo in srečno – Ariano, Percivala in Kendro žive, z Aberforthom pa sta bila v dobrih odnosih.

Snapedinhalf: Obljubili ste, da bo v sedmi knjigi čaral nekdo, ki prej nikoli ni. Po trikrat prebrani knjigi še kar ne vem, kdo bi to lahko bil!

J.K.R.: Se opravičujem glede tega, toda premislila sem si! Moji prvi zasnutki so vsebovali tudi nekoga, ki ni nikoli prej čaral, ampak mu vseeno uspe priti na Bradavičarko, toda nekje pri tretji knjigi sem si premislila.

Vir: http://www.the-leaky-cauldron.org/j-k-rowling-web-chat-transcript

Intervju z JKR (2):

Christiana: Kako je Mrlakensteinu uspelo dobiti palico, ko je bil v izgnanstvu?

J.K.R.: Glistorepyju je uspelo pograbiti palico, ko je padla na tla in jo odnesti Mrlakensteinu. Priznam, ob tem bi bilo podgano strah, toda te živali so zelo inteligentne!

Amanda: Se je kateri koli lik iz knjige spremenil, ko je odrasel?

J.K.R.: Vsi so bolj ali manj postali tisto, kar sem predvidevala. Seveda so se med pisanjem spreminjali, toda nihče me ni pretirano presenetil!

Ravleen: Koliko ima dejstvo, da je bil Mrlakenstein spočet pod vplivi ljubezenskega napoja opraviti z njegovo nesposobnostjo razumevanja ljubezni?

J.K.R.: Urok, pod vplivom katerega je Tom Riddle spočel Mrlakensteina, je zelo pomemben, saj nakazuje na prisilo. Roditi se kot plod te prisile pa je ena najbolj groznih stvari, ki lahko doleti še nerojenega otroka.

Lechicaneuronline: Je Raws v vaših očeh junak?

J.K.R.: Seveda, čeprav junak z veliko napakami. Anti-junak, mogoče. Ni tiste vrste človek, ki bi bil ostalim pretirano všeč. Je zagrenjen in nesiguren okrutnež – a vseeno sposoben ljubezni in zvestobe. Na koncu je za to žrtvoval tudi svoje življenje. To je precej junaška gesta!

James Farrell: Voldemort ni nikomur povedal za Skrižvne. Kako, za boga, je za njih zvedel Regulus Black?

J.K.R.: Magija Skrižvnov ni bila Mrlakensteinova pogruntavščina. Kakor je omenjeno v knjigi, so se te magije posluževali tudi drugi čarovniki, ki pa niso nikoli šli tako daleč, da bi naredili kar šest Skrižvnov. Mrlakenstein je zaradi svojega napuha in mišljenja, da nihče ni dovolj pameten, da bi jih razumel, naokoli puščal veliko prikritih namigov. To je storil tudi pred Harryjem na pokopališču (v četrti knjigi) in prav tako pred Regulusom. Toda Regulusu se je pravilno posvetilo, zakaj je Mrlakenstein tako zelo prepričan, da ne more umreti.

Jaclyn: Je Lily sploh kdaj kaj čutila do Rawsa?

J.K.R.: Da. Rada ga je imela kot prijatelja, mogoče pa bi se lahko razvilo kaj več, če bi bil Raws manj zaljubljen v Temno magijo.

Boggo: Katero Svetinjo bi si izbrali in ali bi vas mikalo uporabiti še ostali dve?

J.K.R.: Tule držim s Harryjem – izbrala bi si kamen. Toda verjamem, kakor tudi Harry, da največje bogastvo in znanje ležita prav v tem, da se sprijaznimo z dejstvom, da bomo nekoč vsi umrli.

Cornersoul: Kaj se zgodi z morakvarji? So jih uničili in če da, kako?

J.K.R.: Morakvarjev se ne da uničiti, možno pa je omejiti razmere, v katerih se množijo – obup in ponižanje. Kot sem že omenila, Ministrstvo je zaključilo z uporabo morakvarjev za mučenje ujetnikov.

Michael: Zakaj Fawkes ni prišel pomagat Harryju? Ker je bil Harry tako zvest Dumbledorju, sem mislil, da bo Fawkes na koncu Harryjev.

J.K.R.: Z Dumbledorjevo smrtjo je nekaj ali nekdo moral šolo zapustiti za vedno in odločila sem se, da bo to Fawkes. Dumbledore je bil nenadomestljiv in izguba Fawksa (ter dejstvo, da ni ‘prenosljiv’) izraža to tudi simbolično.

Roseweasley: Zakaj je Colin Creevey še vedno obiskoval Bradavičarko, ko pa je bil bunkeljskega porekla? Ga ne bi morali zapreti in prepovedati obiskovati šolo? Ne bi smel umreti!

J.K.R.: Colin ni obiskoval šole. Nazaj se je pritihotapil skupaj z ostalimi člani DA. Ne bi smel ostati, saj mu je McHudurra ukazala, naj gre – ampak je vseeno ostal.

Delailah: Kako to, da je Dumbledore razumel kačji jezik?

J.K.R.: On je razumel povodščino, kačji jezik in goblinski jezik. Bil je genij.

Jessie: Si bo Sharmer sploh kdaj opomogel?

J.K.R.: Ne, niti nočem, da bi si. Srečen je, kjer je, jaz pa sem srečnejša brez njega!

Annie: Ali čarovniški svet ve, da je bil Raws zvest Dumbledorju, ali pa ga še kar imajo za Jedca smrti?

J.K.R.: Harry bo poskrbel, da bodo vsi izvedeli resnico o Rawsu. Seveda to ne bo ustavilo Rite pri pisanju knjige ‘Raws: Podlež ali svetnik?’.

Vio91: Je Teddy Lupin volkodlak?

J.K.R.: Ne, Teddy je metamorfer, kot je bila njegova mati.

Nippy23: V knjigah imamo veliko opraviti z nogavicami. Trapetsova obsedenost z njimi, Dumbledore, ki trdi, da jih vidi v zrcalu Ajneneperh. Zakaj je temu tako?

J.K.R.: Nogavice nimajo nobene pomembnejše vloge. So le zabavne.

Lady Bella: Koga vse je Mrlakenstein ubil, da bi naredil Skrižvne?

J.K.R.: Dnevnik – Javkajočo Jane. Čaša – Hepzibah Smith, prejšnja lastnica. Medaljon – bunkeljskega potepuha. Nagini – Bertho Bootel. Diadem – albanskega kmeta. Prstan – Toma Riddla starejšega.

Sampotterish: Zakaj je Dumbledore Ronu zapustil svoj ugaševalnik?

J.K.R.: Vedel je, da bo Ron potreboval malo več vodenja kot Harry in Hermiona. Dumbledore je razumel Ronovo vlogo v trojici. Ni bil najbolj pameten, niti najbolj izurjen, toda držal jih je skupaj – njegov smisel za humor in veliko srce sta izjemno pomembna.

Carol: Imajo morakvarji duše?

J.K.R.: Ne, prav zato so tako grozljivi.

Jess Mac: Kaj je bil tretji vonj, ki ga je Hermiona zavohala v amortenciji?

J.K.R.: To je bil vonj Ronovih las. Lasje vsakega imajo poseben vonj, se vam ne zdi?

Natalie: So domovi na Bradavičarki, ko jo obiskujejo Harryjevi otroci, tudi tako razširjeni in pomembni?

J.K.R.: Spolzgad je razredčen. Ni več simbol čistokrvnih čarovnikov, kot je bil včasih. Vseeno pa je še vedno znan po nagnjenosti k temni magiji, prav tega pa se boji Albus Potter.

Nithya: Lily je sovražila tako Mulciberja kot Averyja. Če jo je Raws res tako zelo ljubil, zakaj ni zanjo žrtvoval svojih prijateljev?

J.K.R.: Prav to je tisto, kar je Rawsa pogubilo. Če bi imel še eno priložnost, verjetno ne bi postal Jedec smrti, toda kot veliko negotovih, ranljivih ljudi (kot Glistorepy) je tudi on hrepenel po pripadanju nečemu velikemu in močnemu, impresivnemu. Hotel je Lily in se družiti z Mulciberjem. Nikoli ni zares razumel Lilynega odpora. Temna stran ga je tako zelo privlačila, da je mislil, da bo s tem, ko bo postal Jedec smrti, naredil vtis na Lily.

Alborz: Kaj pomeni biti ‘gospodar smrti’?

J.K.R.: Kot je razložil Dumbledore, se pravi gospodar smrti zaveda, da mora umreti in da so na tem svetu še hujše stvari kot smrt. Bistvo ni, da bi dosegli nesmrtnost, temveč da sprejmemo smrtnost.

Barbara: Bila sem zelo razočarana, ko je Harry uporabil kletev križanih in pri tem užival. Dejstvo, da tega uroka prej ni bil zmožen izvesti je pozitivna stran njegove osebnosti. Zakaj se je to spremenilo? Je Harry kasneje obžaloval, da je užival pri namernem povzročanju bolečine?

J.K.R.: Harry ni in nikoli ne bo svetnik. Kot Raws je tudi on smrtnik z napakami. Harryjeva krivda sta trenutna jeza in občasna nadutost. Ko je uporabil kletev križanih, je bil zelo jezen in ravnal je skladno s to jezo. V ekstremni situaciji je s tem nekoga dobrega poizkušal rešiti pred nasilnim in zlobnim nasprotnikom.

Nicole: Kateri dogodek se vam v seriji zdi najbolj smešen?

J.K.R.: Odgovor na to se mi zdi zelo domišljav … Najljubši trenutek v tej knjigi je vsekakor Ronova izjava »Le pesem lahkjo izrazi trpljenje, ki ga je prestajalo toliko ljudi, a ne?«.

Courtney: Je Harry Ravbarjevo karto dal komu od otrok? Če da, komu?

J.K.R.: Občutek imam, da je ni dal nikomur, ampak jo je James nekega dne izmaknil iz predala Harryjeve mize …

Karin: Kaj je hotela Petunija reči Harryju tik pred odhodom?

J.K.R.: Mislim, da mu je za trenutek hotela zaželeti srečo. Skoraj je priznala, da njeno sovraštvo do njega in njegovega sveta izvira iz ljubosumnosti, ampak tega ni mogla storiti. Leta in leta pretvarjanja, da je ‘normalno’ najboljše, so jo utrdila.

Leaky Cauldron: Prosim, povejte in odgovorite na vprašanje glede serije, ki bi ga najraje odgovorili!

J.K.R.: Oh, vi pa niste kar tako. Moram priznati, da sem se vedno spraševala, kako da me nihče ne vpraša iz česa je narejena Dumbledorjeva palica. Tega pa seveda nisem mogla reči, tudi ko so me vprašali ‘kaj si želite, da bi vas vprašali …’, ker bi to nakazalo na dejstvo, da bo ta palica postala izjemno pomembna.

Nora: Je tiara tete Muriel zelo pomembna?

J.K.R.: Ne, žal… razen za to, da pokaže, da je Muriel prava nočna mora.

Nigel: Ali lahko Harry govori kačji jezik tudi potem, ko ni več Skrižven?

J.K.R.: Ne, te sposobnosti nima več in tega je zelo vesel.

Nikki: Kako je Siriusovo dvosmerno ogledalo pristalo pri Aberforthu? Gre za drugo ogledalo?

J.K.R.: Vidimo, kako se Aberforth v Meryascoveeni sestane s Smratom. Ob tej priložnosti Smrat, ki je ogledalo vzel iz Tronchmrkowega trga 12, proda Aberforthu.

Intervju z JKR (3):

Tierney Roth: Če ima Nerrga čarobno oko, Glistorepy pa čarobno roko, ali ne bi tako moralo obstajai čarobno uho, pa čeprav samo zato, da bi George izgledal bolj simetričen?

J.K.R.: Da, George bi lahko nosil umetno uho. Ob misli na to se začnem hihitati – mislim, da mu gre bolje kar brez ušesa!

Lucy: V kaj se spremeni bavkar, ko se sooči z Dumbledorjem?

J.K.R.: V truplo njegove sestre, Ariane.

Pablo: Kaj se je zgodilo s krastačo Temyno?

J.K.R.: Vidim, da ti je pri srcu toliko kot meni! Bila je aretirana in zaprta zaradi zločinov proti čarovnikom, katerih starši so bunklji.

Tina: Ali so bunklji opazili, da se ne dogaja nič več čudnega zdaj, ko je Mrlakenstein premagan?

J.K.R.: Da, svet se zdi veliko bolj sončen – dobesedno! Brez morakvarjev je vreme veliko boljše. Tu v Angliji morakvarji res vplivajo na vreme …

Katie Mosher: Kako čarovniki, ki se rodijo bunkeljnom, sploh dobijo sposobnosti čaranja?

J.K.R.: Ti čarovniki imajo daleč, daleč nazaj v svojem družinskem drevesu čarovnika ali čarovnico. Gen za čaranje izbruhne na površje povsem nepričakovano.

Maggie: Ali Rita Brentsell še piše članke?

J.K.R.: Seveda, kaj bi jo lahko ustavilo? Predstavljam si, da se je takoj po zadnji bitki vrgla v pisanje Harryjeve biografije – četrtina resnice, tri četrtine neumnosti.

Maggie Keir: Je Hermioni uspelo najti starše in jim povrniti spomin?

J.K.R.: Seveda, takoj ju je pripeljala domov.

Lola Victorpujebet: Je bila Minerva zaljubljena v Albusa?

J.K.R.: Ne! Ni nujno, da so vsi povprek zaljubljeni.

Rachel Nell: Jkr, hvala za super knjige! Zanima me, kako to, da nihče ni vedel, da sta bila Lily in Raws prijatelja. Sigurno sta se srečevala, se pogovarjala in podobno … Ali James ni poznal njune preteklosti?

J.K.R.: Hvala, hvala in še enkrat hvala! Da, bilo je znano, da sta bila prijatelja in potem ne več. Kaj več od tega pa ostalim ni bilo poznano. James je vedno sumil, da Raws do Lily goji globlja čustva, kar je tudi razlog za njegovo obnašanje in sovražnost do Rawsa.

Abbey: Bodo Kraljevi Kanoni kdaj zmagali na svetovnem prvenstvu v quidditchu?

J.K.R.: Mogoče … Toda morali bodo zamenjati celotno ekipo in spiti nekaj kotlov feliksirja …

Hayleyhaha: Zakaj si je Regulus premislil glede sodelovanja z Mrlakensteinom?

J.K.R.: Ni bil pripravljen na kruto življenje Jedca Smrti. Zares pa ga je prepričal šele Mrlakenstein, ko je hotel ubiti Spacka.

Stephval: Je Scorpius enak kot svoj oče ali ga je Draco bolje vzgojil?

J.K.R.: Scorpiusa čaka veliko težav, pa ne samo zaradi imena. Vsekakor pa mislim, da bo Scorpius izboljšana verzija svojega očeta, katerega je streznila nesreča, ki ga je doletela.

Lona: Sta se Harry in Draco po smrti Mrlakensteina kaj otresla medsebojnega sovraštva?

J.K.R.: Niti ne. Rahlo se bosta zbližala. Harry ve, da si Draco ni želel postati Jedec smrti in da ne bi ubil Dumbledorja. Draco bo proti svoji volji hvaležen Harryju, ker mu je rešil življenje. Tukaj ne moremo govoriti o pravem prijateljstvu, ker se je pred končno bitko zgodilo preveč stvari.

Hannah: Zakaj Raws ni bolj skrbel za svoj izgled?

J.K.R.: Hmm, dobro vprašanje. Slab vid? Se je gledal v ogledalo in mislil, da je čudovit? Mislim, da je pri sebi bolj cenil druge stvari, kot pa zunanji izgled.

Adwait313: Je prekletstvo nad učitelji obrambe pred mračnimi silami izginilo?

J.K.R.: Da, končno! Mislim, da vas je nekaj povprašalo po Smottanu – na Bradavičarki je že prej učil več kot eno leto, vendar ne tega predmeta, temveč bunkljelogijo.

Emily: Kaj se je zgodilo z Aberforthom?

J.K.R.: Še vedno je v Merjaščevi glavi in se igra s kozami.

Abjoppotter: Je Narcissa Malfoy res Jedec smrti?

J.K.R.: Ne, nikoli ni nosila temnega znamenja in bila pravi Jedec. Z možem sta si delila določene ideje, vse dokler ni Mrlakenstein začel načrtovati smrti njenega sina.

Emzzy: Je gospod Weasley kdaj popravil Siriusov motor?

J.K.R.: Seveda, na koncu ga je dobil Harry.

Lulu: Mislite, da je bil Dumbledore Ronu naklonjen bolj, kot sta mislila Ron in Harry?

J.K.R.: Da. Skozi Harryjeva pripovedovanja in poročanja učiteljev, ki so poučevali Rona, je Dumbledore Rona razumel in mu bil naklonjen bolj, kot si je Ron kdaj mislil.

Chelatina: Se je Firenze lahko kdaj vrnil v svojo čredo?

J.K.R.: Da, preostanek črede je bil na koncu primoran spoznati, da Firenzejevo sodelovanje z ljudmi ni bilo sramotno, temveč častno.

Kristy: Pri pisanju katerega poglavja v Svetinjah smrti ste najbolj uživali?

J.K.R.: Pri pisanju 34. poglavje: Spet gozd.

Chely: Jamesov varuh je jelen, Lilyjin pa košuta. Je to naključje?

J.K.R.: Ne. Varuhi pogosto prevzamejo obliko največje ljubezni tistega, ki ga prikliče, to pa zato, ker le-ti velikokrat postanejo ključna ‘vesela misel’.

Jon: Če se je Mrlakenstein bal smrti, ali je na koncu postal duh? Če da, kje straši? Ali pa to ni mogoče zaradi Skrižvnov?

J.K.R.: Ne, ni duh. Prisiljen je obstajati v tisti obliki, ki jo vidi Harry na postaji King’s Cross.

Angela Morrisey: Je bilo v resnici 7 in ne 6 Skrižvnov, kot je Dumbledore predvideval? Ali to pomeni, da je Mrlakenstein svojo dušo raztrgal na 8 delov?

J.K.R.: Da, Mrlakenstein je po nesreči napravil ravno to.

Laura Trego: Je Hermiona res nekaj storila s spominom svojih staršev kot je rekla, da je? 50 strani naprej namreč reče, da še nikoli ni izvedla uroka za spreminjane spomina.

J.K.R.: Tu gre za dva različna uroka. Svojim staršem ni izbrisala spomina (kot kasneje pove Dolohovu); uročila jih je tako, da sta mislila, da sta povsem druga človeka.

Maura: Kako to, da Mrlakenstein kasneje proti Harryju ni več uporabljal brambovije, kot jo je v šesti knjigi?

J.K.R.: Izgubljal je nadzor in je bil posledično nesposoben Harryju preprečit vdor v svoje misli. Nikoli ni povsem razumel povezave med njima, saj se ni zavedal, da je Harry Skrižven.

Gandalfxy9: Se je Krum kdaj zaljubil?

J.K.R.: Seveda, toda prej se je moral vrniti v rodno Bolgarijo.

Twinkletoes: Zakaj se vam zdi, da je bila Hedwigina smrt potrebna?

J.K.R.: Izguba Hedwig predstavlja izgubo varnosti in naivnosti. Včasih jo je Harry imel za majhno igračko. Trenutek, ko jo je Mrlakenstein ubil, označuje konec Harryjevega otroštva. Žal mi je, vem da je njena smrt razburila mnogo ljudi!

Lecanard: Bodo Harry in ostali prišli na slike v čokoladnih žabah?

J.K.R.: Seveda, Ron bo o tem najraje razpravljal.

Mike: Kakšna je čarobna beseda da ustvarimo Skrižven?

J.K.R.: Tega vam pod nobenim pogojem ne morem povedati. Za nekatere stvari je bolje, da ostanejo neizrečene.

Samantha: Je bil Raws edini Jedec, ki je lahko priklical varuha?

J.K.R.: Varuhi so navadno uporabljeni proti stvarem, ki se ali borijo na strani Jedcev ali jih Jedci ustvarijo, zato varuhov ne potrebujejo.

Jess: Kako to, da je Nagini lahko videla Harryja in Hermiono, čeprav sta bila pod plaščem nevidnosti?

J.K.R.: Kače okolico zaznavajo drugače kot ljudje; zaznavajo toploto in gibanje.

Chucky: Kaj so bili še drugi možni naslovi za Svetinje smrti?

J.K.R.: Izbirala sem še med naslovoma Prapalica in Na sledi Peverellov.

Iglooanne: Kaj bi bil vaš varuh?

J.K.R.: Rada bi imela vidro kot Hermiona, a najbrž bi bil velik pes.

The Stoic Cycle: Kako je lahko Mrlakenstein nosil Studdnov prstan, ne da bi se zavedal, da je ena od svetinj?

J.K.R.: Kamen je prvotno obstajal zunaj prstana, za uporabo pa si ga moral v dlani trikrat obrniti. Sama nošnja prstana ga ne aktivira.

Finchburg: Je Mojstrovo znamenje na rokah njegovih privržencev po njegovi smrti izginilo?

J.K.R.: Temno znamenje se bo spremenilo v brazgotino. Tako kot Harryjeva brazgotina tudi njihove ne bojo več žgale ali bolele.

Isabel: Je Krasotilya sploh kdaj ljubila svojega moža ali je ljubezen čutila le do Mrlakensteina?

J.K.R.: Poročila se je s čistokrvnim čarovnikom, kot je bilo od nje pričakovano, a njena prava ljubezen je bil Mrlakenstein.

Jenny: Kako je Raws prikril obliko svojega varuha pred ostalimi člani Reda?

J.K.R.: Izogibal se je komuniciranju preko govorečih varuhov, kar ni bilo težko, kajti pošiljanje varuha h komurkoli iz Reda bi ga lahko izdalo Jedcem kot vohuna.

Darchey: Je Mrlakenstein kdaj ljubil kakšno dekle?

J.K.R.: Ne, ljubil je le moč in sebe. Cenil je le ljudi, ki jih je lahko uporabil za svoje načrte.

Leo: Iz česa bi bila vaša čarobna palica?

J.K.R.: Imela bi Harryjevo palico – bodika in feniksovo pero.

Brian: So člani DA obdržali kovance?

J.K.R.: Seveda, zanje so kot častne medalje – dokaz, da so se proti Mrlakensteinu borili že od začetka. Neville morda svojega kaže občudujočim učencem.

Tracie: Ste veseli, da lahko končno prosto govorite o seriji – nič več skrivnosti?

J.K.R.: Navdušena sem! Komaj sem čakala na to; res je super, da lahko končno to naredim.

Lou: Kako je Raws dobil drugo polovico Lilyjinega pisma, če so bili na hiši na Trochnmrckovem trgu varovalni uroki, ki so mu preprečevali vstop?

J.K.R.: Raws je šel v hišo takoj po Dumbledorjevi smrti, še preden je Nerrga postavil varovalne uroke.

Koen Van Der Voort: Zakaj je Harryjeva brazgotina v obliki strele?

J.K.R.: Ker je to kul oblika. Če bi imel moj junak brazgotino v obliki krofa, bi bilo res čudno.

Louie: So Mariettini mozolji kdaj izginili?

J.K.R.: Počasi so, vendar so ji ostale brazgotine. Sovražim izdajalce.

Katie B: Zakaj je Harry po smrti šel na postajo King’s Cross?

J.K.R.: Zaradi različnih razlogov; ime deluje primerno in v knjigah je postaja prehod med dvema svetovoma, zato bi jo Harry povezal s prehodom med svetovi (ne smemo pozabiti, da tu vidimo, kar je videl Harry, in ne nujno tisto, kar je res tam).

Počasi moramo z vprašanji zaključiti, zato bi se vam zahvalila, da ste ostali z mano in s Harryjem tako dolgo. Za konec sem izbrala tole vprašanje, ker mi je res všeč.

Tess: Katero bunkeljsko pesem bi igrali na Dumbledorjevem pogrebu?

J.K.R.: Zagotovo ‘I did it my way’ od Franka Sinatre.

Vem, da nisem odgovorila na vsa vprašanja, a spremljajte mojo stran, saj bom poskusila odgovoriti na še več. Hvala vsem!

Vir: http://www.the-leaky-cauldron.org/j-k-rowling-web-chat-transcript

Apdejt (28.03.2008 08:30)

In kako je slavna pisateljica Harryja Potterja premagala depresijo?

Zaradi hčerke poiskala pomoč

Rowlingova razmišljala o samomoru

London | 25. 3. 2008, 16:40 | B. S. | STA |

Pisateljica, ki je ustvarila slavni lik Harryja Potterja, je pred svetovno slavo razmišljala celo o samomoru. Zaradi hčerke si je poiskala pomoč.

Rowlingova si ni nikoli predstavljala, da jo bo pisanje izstrelilo med svetovno znane osebnosti. © Reuters

Britanska pisateljica, ki je ustvarila lik Harryja Potterja, 42-letna Joanne K. Rowling, je v pogovoru za britanski časnik Sunday Times razkrila, da je po ločitvi razmišljala o samomoru. Pojasnila je, da je zapadla v depresijo in se počutila tako slabo, da je poiskala zdravniško pomoč.

“Okoliščine, v katerih sem se znašla, ko sem bila sredi dvajsetih let, so bile zelo težke in resnično sem bila na dnu,” je povedala Rowlingova in dodala, da je samo zaradi hčerke poiskala zdravniško pomoč. “Hčerka je bila edino, zaradi česar sem zdržala, saj sem menila, da ne more odraščati ob meni, če sem v takšnem stanju.”

Rowlingova je pozneje zaslovela s knjigami o Harryju Potterju in zaradi njih postala ena od najbogatejših žensk na svetu. Po ločitvi od portugalskega novinarja Jorgeja Arantesa je v začetku 90. letih minulega stoletja živela kot mati samohranilka v revščini v škotskem Edinburghu, danes pa je njeno premoženje vredno več kot 650 milijonov evrov.

Vir