Vas kaj moti deževno, megleno vreme zdajle? Mene pa še kako!

In kakšno je vaše mnenje o letošnji zimi? Vam je všeč takole bolj kot ne aprilsko deževje ali ga preprosto ne prenesete? Jaz se takrat počutim od razpoloženja odvisno, trenutno imam takole mnenje …  Klikni naprej →

Ko pogledam skozi okno in zagledam meglo, ali slišim vztrajno škropotanje dežja …

Ko bledo sonce cel dan ne more posijati zaradi nakopičenih obteženih mračnih oblakov, ki grozeče strmijo vame in se zabliska ter močno zagrmi …

Ko je poleti skrivno zatišje pred grozečim neurjem, vse je mirno in tiho, vetrca sploh ni čutiti, na nebu se kotalijo mračni oblaki, spreminja barve v razne odtenke rumene, vijoličaste in sive, se čudno počutim in čutim nenavaden pritisk, ki lega na tvoje prsi in me glava boli (bolj migreni podobno kot ne) ob zatohlem in neverjetno vlažnem zraku ter vročini, ki ne poneha, dokler ne pride prijetno hladna osvežitev in vse diši po dežju …

Ko po nesreči stopim v blatno lužo, nejevoljno preklinjam to deževje, ker si ravnokar popackam novi plašč, imam zoprno mokre hlačnice pri čevlji ter nogavice, če imam tako smolo …

Ali aprila, ko neprenehoma dežuje? Ko je vreme še bolj muhasto, kot sedaj, kjer ne vem, v katerem podnebnem pasu živim, zima ni prava zimska romanca, kot bi morala biti – snežno bela, okrašena z deviško čistim snegom ter mrzlimi temperaturami okoli -10°C – namesto tega so skoraj jesenske – spomladanske – temperature okoli 8°C, dežuje, je oblačno ter zjutraj v ljubljanski kotlini megla.

Pri takih situacijah se ponavadi počutim prav pasje, sem slabe volje, tečna, melaholične volje, godrnjava, nejevoljna in sem bolj zapečkarske volje …

Včasih me pa navduši vonj po dežju, ko se jeseni sprehajam po gozdnih potkah in iščem gobe, poslušam prijetno škropotanje dežnih kapljic po okenski polici in poslušam klasično glasbo/melahnolično, otožno pesem, se prepuščam melanholiji in obujam spomine na sončne, vroče, po morju dišeče poletne dni.

Večinoma pa postanem slabe volje in nataknjena ob pogledu na sivino zunaj …

Trenutno me zlasti moti neprestan dež in nezimske temperature – ko se niti obleči ne vem letnem času primerno: če oblečem zimsko bundo, mi je lahko peklensko vroče, kadar so mile temperature; če oblečem vetrovko, me pa utegne zebsti kot premočenega cucka, če zapiha neprijetno leden severnik (včasih celo piha v premražene kosti kot to počne burja prebivalcem Primorske, Dalmacije ter Istre) .

Zmeda je kompletna, vedno moram s sabo vleči marelo – velika mi je lahko v precejšnjo napoto – ker moram še kako paziti, da je ne izgubim in kam jo lahko odložim – mala pa mi ob nenadnem nalivu ne koristi, kvečjemu jo puš vetra obrne na glavo, tako, da se počutim kot kronani osel.

Upam, da bodo kmalu priletele lastovke in prišla teta Zelena (pomlad), kajti te melanholične zime imam čez glavo, te ljubljanske megle pa sploh!