Torej poletje se je začelo v polnem zamahu. Najprej smo se dobesedno kuhali v pasji vročini. Sedaj nas je nebo (ali mati Narava) blagoslovilo z blagodejnim dežjem, ki je lepo ohladil ozračje in se lažje prenaša kaprice četrtega letnega časa, ki se imenuje poletje. Jaz spadam med tiste, ki vročine ne prenašajo najbolje in ki imajo raje zimo in sneg. Seveda je poleti lepo, ko se namakaš v morju (letos to žal ne pride v poštev), se sončiš (kar ni prav zdravo, saj porjavelost še ne pomeni zdravja, ampak obrambo kože proti ultravijoličnim žarkom, ki lahko povzročijo kožnega raka), uživaš v športnih aktivnostih zunaj (tek, kolesarjenje, hoja, hribolazenje, alpinizem), ali se preprosto hladiš doma in v klimatiziranih prostorih (čeprav klima načeloma ni ugodna za zdravje, sploh na busih LPPja šoferji še preradi navijejo močno klimo, da imaš, ko vstopiš v avtobus, občutek, kot da so te zaprli v hladilnico ali transportirali na Antartiko, brr). Ko opazuješ kresničke v topli poletni noči in čudovite zvedze, ki migotajo na nočnem nebu, se zaveš, da je poletje res tu. Sladoled se prileže. Poletje …

Še zdaj se dobro spomnim tistega dneva, ko sem kot darilo za rojstni dan dobila prvo knjigo iz serije Harry Potter, Kamen modrosti. Naslovnica se mi je zdela malo čudno narisana, potem sem pa začela brati prvo poglavje in kmalu padla notri. Takoj sem si šla kupit še Dvorano skrivnosti in morala malo počakati, da izide Jetnik iz Azkabana. Iz Konzorcija sem zavila v kavarno in brala o morakvarjih. Nato je sledilo napeto odštevanje do izida naslednje knjige v angleščini, ki sem jo tudi kupila, to je bila The Goblet of Fire in seveda je bil kupljen tudi prevod. Ko je Joanne Kathleen Rowling (v okrajšavi JKR, kar bom nadalje uporabljala) na svoji spletni strani objavila naslov poslednje knjige, Harry Potter and the Deathly Hallows, sem nestrpno čakala na naslovnico in tudi sem bila tistega toplega julijskega večera, pravzaprav že noči, kajti angleška knjiga se je začela prodajati pri nas v Konzorciju že ob enih zjutraj, v lepo dolgi vrsti. Ko sem obrnila zadnjo stran, sem se zavedela, da je to konec. Seveda pa čar Harryja Potterja ni minil, še zdaj vzamem v roko kako knjigo in prebiram, kaj se dogaja neločljivi trojici Harryju, Ronu in Hermioni. Hvala, JKR, da si mi polepšala otroštvo, dala neprecenljive bralne urice, ko sem uživala v obračanju sveže dišeših strani pravkar kupljene knjige tudi prebedujoč celo noč v branju napete zgodbe in s svojim mojstrskim stilom pisanja naredila Harryja Potterja za eno izmed mojih najljubših knjig. Kapo dol, JKR, res si lahko zgled kolegom in nadebudnim pisateljem!