Gre za mojo prvo recenzijo na sploh.

Ne vem, kako bodo pri nas prevedli. Lovci senc ali Kronike podzemlja kot so v knjigah?

Hmmmm … na začetku se mi zdijo ti njihovi skoki čudni (no, ja, so pa bolje napravljeni kot v Twilight filmih) – zagledamo Aleca, Isabelle in Jacea. Clary – o bog, ti korenčkasti lasje, grozna je. Simon je cute, Clary je pa očitno sprejeta na likovno akademijo. Zagledamo Luka, ki je tokrat temnopolt policist in en pes nonstop laja nanj, zato se Luku “zasvetijo” volkodlaške oči in pes začne cviliti od strahu. Zagledamo madame Dorotheo, ki ima pred sabo karte in se rahlo “čudno” vede, ko se pogovarja s Clary. Jocelyn Clary očitno za 18. rd podari stel, nato smo vrženi v flashback, ko Clary pri jezeru napade neka pošast in jo mama reši in jo nato takoj odpelje k Magnusu. Magnos. Čudovit je. 🙂 Skratka, Clary izbrišejo spomin. Luke in Jocelyn se pogovarjata, da bosta morala Clary povedati resnico, vendar J poudari, da mora to ona storiti, ker je bila to njena odločitev. Simon je zabaven, prav takšen, kot sem si ga zamišljala v knjigah in mislim, da niso zgrešili. V bistvu se mi ne zdi tako slaba ideja, da so poleg filma zdaj naredili TV serijo, ker so knjige res obsežne in ne moreš vsega zajeti. Me pa zanima, kakšni bodo ratingi (gledanost). Um, kaj pa imata to Luke in Simon s pogledi? Neko čudno govorico. In nato Clary skoči Simonu na hrbet – c’mon, tudi če ti je najboljši prijatelj, pri teh letih ne počneš to … ali se pa motim? Hmmm, Alien referenca … no ja. Simonova punca (če prav vem) Clary zaslišuje o tem, kako to, da nima nobene družine in če se ji to ne zdi čudno … se vprašaš res, kako, da imaš samo mamo in nič? Eh, koliko je danes samohranilk, torej ni to nič nenavadnega. Končno zagledamo newyorški institut. Well, Isabellina lasulja ni ravno blond, ampak ledeno bela. Od kdaj je pa toliko folka tam? In Jace je očitno tech guy, geek, ki upravlja z ekranom, ki kaže aktivnost demonov. To je pa big upgrade glede na prvo knjigo. Um, način, kako Jace drži “meč” drugače kot A in I … mar se ne bi lahko porezal? Očitno tu imamo opravka s spreminjevalci oblike … kar zagledamo že prej v prvem prizoru, kako delujejo. Kje pa je Isabellin “famous” bič? Simon očitno nima banda, ampak kar sam poje. Seveda Maureen opazi, da je Simon, obviously, zaljubljen v Clary. Evo, že vidimo prvo slačenje – Simon. Pač nekaj so morali postreči gledalkam (najstnicam recimo), da se bodo slinile. Odpravijo se v Pandemonium, ki zanimivo, se bliska tako, da je “demon” viden. Clary se očitno loti grafitarstva, tokrat na Simonovem (?) kombiju in spet nariše tisto čudno runo, ki se zdi Simonovi punci tuj jezik (češ francosko govoriš, čeprav nisi nikoli bil v Parizu). Okej. Clary zagleda Jacea. Simon opazuje, kako Clary govori v “zrak”, Jace pa ji reče, da je nenavadno, da ga “vidi”. In tu imamo disko in demona. Obenem zgoraj desno skoz prikazuje krilatice za Twitter – #Pandemonium itd. Evo Magnus, ki je zgleda lastnik kluba Pandemonium. Pa dva tipa, ki resno spominjata na moža v črnem iz filmov Willa Smitha … temna očala in to. Hmmm, ni slab tale Magnus. Zgleda, da sta to Valentinova vohuna, ker omenjajo Krog – Magnus ju nažene ven. Clary seveda sledi ekipi, ker hoče razvozlati, kaj počne Jace. Izzy se očitno gre neke vrste stripzitete, in je treba priznati, da ji vsekakor zelo pašejo naravni, vranje črni lasje kot lasulja. Demoni imajo očitno kobaltno modre oči, Clary se enega oprime, češ, da ga osvaja. Jace zaslišuje žensko, zakaj naokoli ponuja kri običajnih ljudi … tale meč je hudo čuden, skrivljen in čudne bele barve – ni mi všeč. Clary očitno misli, da je demonka v človeški preobleki v nevarnosti in jo pahne vstran Jacea. A big bad mistake, Clary. Demone očitno raznese v rumeno svetleč prah in izginejo. Končno zagledamo Izzy v akciji z bičem. Clary prime za hip ugašen meč – seraf – in nanj se kar nabode en demon. LOL, tu sem se pa morala zasmejati. Kako klišejevsko. Poteka velika bitka in Clary osuplih ust opazuje, kako Jace in Alec uničita demone. Ko steče ven, trči ob Magnusa in očitno se ji obudi en spomin nanj. Simon opazi, da Clary odhaja, vendar ta hitro ujame taksi. Spet opazimo tipa v črnem. Clary mami razlaga, kaj je doživela in da če je slučajno bila zadrogirana. Jocelyn ji pokaže stel in kako izgleda “tatu” na roki … tako kot pri Jaceu. Clary se zdi, da se ji meša, Joce ji pa pojasni, da zaščite popuščajo in začne razlagati Clary, pa jo takoj prekine Dorothea, da se nekaj dogaja pri oknu. Joce vidi tipa v črnem in Clary pove, da je v nevarnosti in naj poišče Luka. Da ji neko verižico in Clary je seveda zmedena. Dot da Joce neko zelenkasto stekleničko in medtem vidimo, da hočejo Jocelyn živo in dobili smrtni kelih. Dot odpre portal (očitno so Valentinovi tipi lovci senc, ker nosijo serafe) in gredo na požarne stopnice (ki so tipične za New York); Joce pošlje Clary skozi vijoličen oblak k Luku. Clary se znajde očitno na pravem mestu in opazi jo Lukova sodelavka. Ženska mi daje “creepy” vibe in ne vem zakaj. Očitno Dot živi v razkošnem stanovanju in se spopade z Valentinovimi možmi, ki kot navadni roparji v vrečo zmečejo vse, kar je kelihu podobnega. Dorothea poleti skozi okno in videti je mrtva. Joce očitno zažge Claryjino sobo in v bitki viha s serafom, v drugi roki pa drži flaško – neverjetno spretno – in potem ima z Valentinovimi možmi small talk in spije tekočino. Uni so pa kar pri miru … no ja. Clary opazuje Luka, ki ga zaslišujeta dva Valentinova tipa, nato se pa spomni na mamo. Nevihta je. Kako primerno. Zagledamo Černobil. Wtf moment zame. In očitno Valentina. Njegovi mu dostavijo “zamrznjeno” Jocelyn in Valentine je besen, ker jim je naročil, da ji ne smejo narediti hudega. In ozmerjajo jo za “revo”, kar jim Valentine reče, da se je bila sposobna skrivati pred Krogom toliko let. Valentine v enega od tipov zabode injekcijo in očitno mu ta razžre kožo (videti pa je kot posledica sevanja). Clary išče mamo. Razkošno stanovanje. Če se ne motim, je v knjigah Jocelyn morala prodajati družinski nakit, ker ni imela denarja. Hmmm … Hm, sedaj doživljamo atmosfero grozljivke. Clary tava po temačnem stanovanju in zagleda nepremično Dot. Ki jo zaslišuje o smrtnem kelihu in se ji prav strašljivo bliža … Dot nato postane demon in Jace reši Clary. Clary je ranjena in Jacea zaskrbi zanjo. Demonski strup. Onesvesti se, Jace jo odnese. Nato zagledamo Valentina ob lebdeči Jocelyn. Clary ju očitno vidi zaradi obeska na verižici. Zbudi se ob Isabelle. Izzy ji reče, da še nikoli ni videla Jacea, da bi se tako zanimal za običajno punco in bil raztresen. Clary vpraša, kdo je Jace. Vse, kar ve je, da so ugrabili njeno mamo in tile njo. Alec je proti Clary, Jace se pa ji končno predstavi. Alec seveda hoče slediti pravilom in obvestiti Klavo. Dialog med Izzy in Alecom … čuden. Jace se pogovori s Clary. Razloži ji, kdo so Dolnji – čarovnki, vampirji, vilinci – in pove, da so oni lovci senc in šćitijo svet pred demoni. Clary si pa želi najti samo svojo mamo. In lepo milo prosi Jacea, da ji pomaga. Osladna scena. Simon pokliče Clary na mobitel in je jezen, ker se mu ni javila že dva dni in kje da je. Očitno stoji pred nekakšno katedralo, Clary ga pa zagleda. Jace si medtem ogleduje njeno skicirko. Ha, šele zdaj opazim, da je Clary v samo majici. Isabelle ji posodi svoje usnjene cunje. Clary opazi na vratu tatu in Jace ji pojasni, da ji ga je on narisal. No, runo, če smo natančni. Pove ji, da imajo rune ogromno moč, ki je dobra za lovce senc, smrtna za ljudi, in Jace ji pokaže njeno skicirko, ki je polna run. Clary se odpravi ven, Jace je pa “neviden”. Pojasni ji, da ga Simon ne vidi, ker je pod glamurjem, runo, ki ga skrije navadnim smrtnikom. Simon je ves pretresen. Prikaže se Valentinov tip in se spopade z Jaceom, kar Clary napeto opazuje, Simon pa vidi zrak. Simonu se razkrije vse. Jace zabode tipa in mu reče, da je to za njegovega očeta, hip kasneje pa vidimo golo kožo – na trebuček si riše runo (spet nod gledalkam). Simon misli, da je Jace diler drog, Clary pa pove Jacu, da je videla tega tipa že na policijski postaji, ta ji pa pojasni, da je član Kroga in da jo iščejo. Clary je razdvojena med Jaceom in Simonom. Oba ji ponujata pomoč … po svoje. Spet smo v Černobilu. Valentine besno išče kelih in izve, da ima Jocelyn hčerko. Pa smo že na koncu. Pokažejo nam še izsek dogajanja v naslednjih delih … vsekakor bo napeto.
Če se komu hoče brati “uradno” recenzijo:
http://www.ew.com/recap/shadowhunters-series-premiere

Mesec maj se preveša v konec, prihaja rožnik po staroslovensko ali bolje mednarodno rečeno junij. Pomlad je že v polnem zagonu, že relativno zgodaj se je otoplilo, sonce pridobilo moč žarenja in kmalu je vse v cvetju bilo. Vsaj zaenkrat ne kaže, da bo kot lansko leto, ko je bilo tudi avgusta komaj toplo in precej mokrotno. Accuweather napoveduje vroče in sušno poletje. Bomo videli. Vremena se zaenkrat ne da napovedovati za res dolgo obdobje, ker igra tu preveč spremenljivk in ni predvidljivo venomer. Smo ponekod res zaključilo kurilno sezono, vendar so noči in jutra še hladna. Tisti, ki imamo to smolo, da smo alergični na cvetni prah, mečkamo v rokah papirnate robčke, uporabljamo medikamente, če je res hudo, in upamo, da bo sezona cvetenja alergenih rastlin čimprej mimo. Žal ne do začetka jeseni.

Ko človek spremlja novice, najsi se dogaja doma ali v tujini, se lahko vedno zamisli. V Bosni imajo velik problem z vahabisti, katere “žica” IS (kratico namenoma uporabljam, polnega imena nima smisla pisati, vsi vemo, za kakšno tvorbo gre) z namenom, da bi se od tam širili po Evropi in seveda terorizirali nemuslimansko prebivalstvo, kar po poročanju RTVSlo to postaja zelo zaskrbljiv in nam blizu incident. Resda smo mi v Evropski uniji, vendar se moramo ozreti tudi k njenim mejam in kaj se dogaja izven našega skupnega prostora. Bosna je bila od nekdaj problematično območje, sedaj obstaja kot sicer umetna tvorba, saj je v resnici razkosana med tri narode in meje niso zarisane ne nujno ravno pravično. Balkan je v učbenikih zgodovine označen kot “sod smodnika” in res se vedno kaj tam dogaja. Mineva 20 let od bratomorne balkanske vojne. Obenem tudi mineva 70 let, da se je končala druga svetovna vojna. Da bi se pojavila nova v taki razsežnosti, se najbrž ni za bati, kajti statistike kažejo, da so te vojne centralizirane na manjša območja med državami in ni več rožljanja z jedrskim orožjem kot je bilo med hladno vojno med Rusijo in ZDA. Enostavno vojne takega kalibra niso več smotrne z ekonomičnega vidika niti se nobena večja skupina držav ne upa zaplesti v večjo vojno, saj, kot nas zgodovina uči, bolj krvave in uničevalne bitke ne prinesejo bistvene koristi in nismo več v obdobju imperializma, ko so večje in močnejše države osvajale “neznana” območja in jih označile za svoje kolonije. Skoraj večina teh podrejenih dežel se je že odcepila in osamosvojila. Tudi angleški Commonwealth ni več tako močen kot je bil še pred 100, 200 leti. Tudi monarhije v Evropi niso več tako vpete v vodenje svojih dežel, kajti vse bolj je ločena meja med politiko in vladarjem. Danes so morda magnet za privabljenje turistov in ostajajo lep spomin na že minulo obdobje srednjega veka, ko je bil uveden tlačanski sistem, obenem pa so prebivalci ponosni na monarhijo in tudi z nostalgijo spremljajo, kako se svet spreminja. Predvsem je to občutno v Veliki Britaniji, kjer vlada kmalu že 90-letna kraljica Elizabeta II.. Anglija zna dobro tržiti priljubljenost angleške kraljeve družine, čeprav so nekateri morda mnenja, da so monarhisti zgolj nostalgiki in da so vladarji nekakšne pijavke na račun davkoplačevalcev, je to zgolj opomin res dolgega obdobja vladarskih družin. Če pogledamo nam blizu res veliko državo, Rusijo, vemo, da ima tam oblast Putin in katerega so že s karakteristikami primerjali s Hitlerjem ne čisto povsem neupravičeno ali paranoično. Bi se lahko reklo, da gre za nekako poimenovan “putinizem”, mešanico avtoritativnega diktatorstva s samopromocijo, ki obenem prinaša za zdaj zlom gospodarstva in denarne valute. 

Hkrati pa je pri nam, v Sloveniji, v medijih moč spremljati, kako danes stavkajo zdravniki. Da, tisti, ki jih navadna raja pogosto imenuje za “bogove v belem”. Da si drznejo zahtevati višje plače, ko pa je na lestvici najbolje plačanih 49 zdravnikov in še predsednik ni bolje plačan, obenem pa ob minimalni plači ljudje stradajo, ob povprečni pa komaj zvozijo skozi mesec, si kdo pomisli. Vendar pa pri nas vlada velika kadrovska podhranjenost glede na število prebivalstev in vsi se ne zavedajo, da je študij medicine izjemno naporen, dolgotrajen in traja celo življenje. Kot navaja Zurnal24, veliko mladih medicincev želi, ne samo želi ampak tudi mora oditi v tujino s trebuhom za kruhom, saj so pri nas katastrofalne razmere v zdravstvu. Da je zdravstvena blagajna bolj kot ne prazna, vemo. Težko je nabaviti novo nujno potrebno opremo, dokončati urgenco ali uvesti klimo v Klinični center … Da šolanje specialista stane 200.000 €, ne preseneča nikogar, ki je bolje seznanjen, kako je na področju medicine. Avstrija, Skandinavija, Švica vabijo … Obenem se pa ne sme pozabiti na “tihi” kader, kar so medicinske sestre, reševalci, medicinski tehniki. Tudi oni delajo nadure, so bolj kot ne slabo plačani za izjemno stresno in odgovorno delo, obenem pa morajo še kdaj prenašati paciente, ki niso ali zadovoljni s čim ali imajo dovolj čakanja. Da, tudi čakalne vrste so velike in kljub napotnicam vsaj v javnem zdravstvu ne prideš hitro na vrsto. Zasebnika si pa ne more čisto vsak privoščiti, kaj šele iti po drugo mnenje ali na zdravljenje v tujino. Obenem pa nas že nekaj mesecev mediji obveščajo o primeru Radan in dogajanju na nevrološki kliniki. To tudi vzbuja do zdaj še nedorečeno vprašanje evtanazije, ki je, če se ne motim, uradno dovoljena samo na Nizozemskem, pa še tam je stvar bioetike, komu je dano v roke nekomu olajšati smrt ali odvzeti življenje na željo pacienta. Po drugi strani pa beremo, da bodo pri nas zaprli edino Hospic hišo, okoli katere še niso povsem pojasnjene okoliščine. Skratka, zmeda.

Velja tudi za nas odrasle. Vredno branja.

*Koliko antibiotikov je zaužil vaš otrok?*
*»Zelo sem se potrudila, da moj otrok ni zaužil antibiotikov vse do
sedemnajstega leta starosti.« Če vam to pove zdravnica in priznana
specialistka internistka, alergologinja in pulmologinja, kot je dr. Alenka
Kafol, se nehote zalotite pri preštevanju, koliko antibiotikov je že zaužil
vaš otrok. *

Ko je dr. Kafol to izjavila pred avditorijem v Celju, na enem od predavanj
o alergijah, ki smo jih pripravili v okviru projekta Skupaj za zdravje
človeka in narave, je publika obnemela.

Nato je vse završalo in vprašanja so kar deževala. »Zakaj pa ne?«, »Kaj je
narobe z antibiotiki?«, »Kako zmanjšati njuno uporabo?« Če bi bili
navzoči, bi najbrž tudi sami zastavili kako podobno vprašanje. Zato smo se
odločili, da v Vivi spregovorimo o temi, ki je še kako pomembna, če se
želite pripraviti na dolgo jesen, polno prehladnih obolenj.

*Kaj je narobe z antibiotiki?*
Z antibiotiki ni nič narobe. Lahko smo veseli, da obstajajo. Rešili so na
milijone življenj.

Težava je v nas. Ne zavedamo se, da je to naša zadnja linija obrambe, in
pogosto nespametno posegamo po antibiotikih tudi v situacijah, ki tega ne
zahtevajo. Antibiotiki so postali stalnica vsake bakterijske okužbe, tudi
takšnih, ki niso resne in bi jih bilo možno obvladati brez tako močnih
zdravil. Še bolj problematično je uživanje antibiotikov »za vsak primer«,
denimo pri virusnih okužbah, diagnostičnih posegih, sprejemu v bolnišnico
(da se otrok ne bo okužil od drugih)

Vsako zdravljenje z antibiotiki poveča verjetnost, da bo otrok na ta
antibiotik postal odporen in da naslednjič, ko ga bo zaužil, ta ne bo več
učinkoval. Odpornost na antibiotike se v svetu, v katerem živimo, strmo
povečuje. Zato kljub vsem dosežkom medicine zaskrbljujoče narašča število
smrtnih primerov zaradi bakterijskih okužb. Pogosto zamolčana in še kako
pekoča tema so tudi bolnišnične okužbe, odporne na antibiotike; te samo v
Sloveniji vsako leto vzamejo dvakrat več življenj, kot jih izgubimo na
slovenskih cestah.

Zavedati se moramo, da so antibiotiki naši jokerji: hraniti jih moramo za
situacije, ko ni druge rešitve. Če ste nespametno porabili vse jokerje, bo
v primeru, da vas doleti kaka nova bakterijska okužba, medicina brez
rešitve. Ker vaš otrok ne more odločati o uporabi svojih jokerjev, je
nadvse pomembno, da se odločate odgovorno in mu ohranite čim več odprtih
možnosti.

*Začarani krog*
Številni starši so povedali, da njihovi otroci v eni sezoni zaužijejo tudi
po štiri do pet kur antibiotikov.

Prehladi, bronhitisi, angine, ušesna vnetja se kar vrstijo in zdravniki
vsakič predpišejo antibiotike. »Ravno ga dobro pozdravimo, že naslednji
teden ‘stakne’ v vrtcu nov virus ali novo bakterijsko okužbo«. »Najprej je
imel angino, po dveh tednih vnetje ušesa. Ni bilo izbire －morali smo mu
dati antibiotike « Se prepoznate v teh stavkih?

Nihče ni vesel bolezni in vsakdo bi svojemu otroku rad pomagal, da čim prej
premaga bolezen. Težava je v tem, da imamo napačno predstavo o tem, kaj
pomeni premagati bolezen. Menimo, da bo otrok zdrav, če mu zbijemo povišano
telesno temperaturo in pobijemo trenutno prisotne bakterije. Toda ne
zavedamo se, da včasih prav s takšnim ravnanjem sami ustvarimo začarani
krog bolezni. Zato pojdimo po vrsti.

*Zakaj sploh nastajajo bolezni*
Nekatere otroške bolezni so naravna oblika krepitve odpornosti pri otroku.
Kot pravi Alfred Vogel v knjigi Ljudski zdravnik, je večina bolezni naraven
izziv, ki bo okrepil otrokovo zdravje, če bomo znali pravilno ravnati. Več
o tem preberite v navedku v okvirčku.

Ko nastopi bolezen in jo na hitro odpravimo z antibiotiki, se začarani krog
šele začne.

Antibiotiki, kot pove že beseda, pobijejo tudi vse probiotike. S tem povsem
spremenijo ravnovesje v črevesni flori. Tako uničimo koristne
mlečnokislinske bakterije, ki so same zmožne onesposobiti večino patogenih
bakterij. Njihovo mesto zavzamejo kvasovke, med katerimi je najbolj
problematična Candida Albicans, ki lahko v telesu ustvari pravo razdejanje.
Tako je vaš otrok po vsaki kuri antibiotikov še bolj ranljiv in dovzetnejši
za vsak virus ali bakterijo, kajti njegova odpornost je na slabšem, kot je
bila pred zaužitjem zdravil.

Po normalni poti －to bi pomenilo zares dobro polnovredno domačo hrano,
bogato z mlečnokislinskimi bakterijami －bi si otrokova črevesna flora
lahko opomogla v dveh do treh mesecih. Težava je v tem, da večina otrok
noče niti slišati za zares zdravo hrano brez sladkarij. Še večja težava je
v tem, da v teh dveh do treh mesecih vaš otrok »stakne« še pet novih
bolezni. Zato ne preseneča, da so težave z razbohoteno kandido prisotne
tudi pri otrocih, le da starši tega ne opazimo takoj; tako mine preveč
časa, preden se lotimo sanacije otrokovega zdravja.

*Probiotiki kot rešitev*
V razvitih državah －mednje Slovenija, vsaj po tem merilu, še ne sodi －je
priznanje pomena zdrave črevesne flore za zdravje spremenilo pristop k
zdravljenju marsikatere bolezni.
Pediatri se vse pogosteje bakterijskih okužb lotijo tako, da najprej
predpišejo močne probiotike in tako okrepijo lastno obrambo telesa. V
večini primerov to zadostuje. Raziskave so celo pokazale, da probiotiki pri
številnih bakterijskih okužbah delujejo celo učinkoviteje kot antibiotiki.
(Več o tem lahko preberite v knjigi 100 % zdravi, ki jo je v zbirki Žepnice
izdala Mladinska Knjiga).

Če to ne uspe, zelo zdravniki natančno ugotovijo, za katero bakterijo gre,
in šele takrat predpišejo antibiotik, ki bo deloval na identificirano
bakterijo in povzročil čim manj postranske škode. Hkrati s kuro
antibiotikov predpišejo še 4- do 6-tedensko kuro probiotikov, s čimer naj
bi olajšali obnovo črevesne flore in preprečili, da bi kvasovke dobile
preveč prostora.

*Naravne rešitve* * Pri večini prehladnih obolenj imajo naravna zdravila
številne
prednosti. Imunsko odpornost otrok lahko krepimo s superživili, kot so
kakovostni sokovi, alge, aloja vera, sok ječmenove trave, pivski kvas
Ta jih bodo oskrbela z dragocenimi vitamini in rudninami, ki jih
pogosto primanjkuje v njihovi prehrani. Naravni viri so neprimerljivo
boljši od sintetiziranih vitaminov in anorganskih rudnin v obliki
tabletk. * Ehinaceja ali ameriški slamnik je nadvse dragocena pomoč
za obdobje, ko je vaš otrok pod udarom viroz v vrtcu ali šoli.
Najmočnejši so pripravki na osnovi alkoholnega izvlečka cele rastline.
Seveda za otroke poiščite pripravke z odparjenim alkoholom. * Vnetja
mandljev ali angine lahko oskrbujete z grgranjem Molkosana
(koncentrirana fermentirana sirotka) ali s prevretki ingverja in
žajblja. * Pri težavah z bronhiji se odlično obnesejo naravna zdravila
z izvlečki bršljana, smrekovi vršički, ajbiš, propolis in vrsta
drugih zdravilnih rastlin. * Pri bolečinah v grlu zmešajte žlico medu in
pol žlice cimeta; otrok naj počasi liže zmes. Cimet ima močan
antiseptičen učinek. Druga možnost so pastile iz islandskega
lišaja. * Pri vnetju mehurja je sok brusnice (brez sladkorja) celo
učinkovitejši od antibiotikov. * Pri bolečinah v ušesih namesto
antibiotičnih kapljic najprej poskusite z eteričnim oljem čajevca. Ta
je močen anestetik in antiseptik, zato hitro omili bolečino in pomaga
premagati vnetje. V pokrovček kanite 2 kapljici olja, vanj namočite
palčko za ušesa in se rahlo dotaknite boleče notranjosti ušesa. To
ponavljajte od 3- do 5-krat na dan in nadaljujte še nekaj dni po tem,
ko otrok ne bo več čutil bolečine. Za ta namen uporabljajte le
dvakrat destilirano eterično olje.

Nekatera stanja, ki jih imenujemo bolezni, pa so le posledica kronične
dehidracije ali toksikacije otroškega telesa. Dandanes je večina otrok zelo
dehidriranih. Pijejo veliko obarvanih, sladkanih in celo poživilnih pijač z
močnim diuretičnim delovanjem. Pri tem uživajo rafinirano hrano, »padajo«
ravno na izdelke, v katerih je največ škodljivih E-jev in sladkorjev ter
jim že od majhnega primanjkuje pomembnih hranil, ki delujejo tudi na
krepitev imunskega sistema.
Vse skupaj pa je odlična podlaga za začarani krog bolezni.

A. Vogel: Pustite, naj izgori!

Otroške bolezni so v določeni meri koristne, saj v vročini, ki jih
spremlja, izgori marsikaj, kar bi sicer prej ali slej škodilo.
To pa ne pomeni, da bi morali otroške bolezni namerno izzvati. Že same po
sebi pridejo dovolj kmalu; čim večji in krepkejši je otrok, tem lažje jih
preboli. Če otroške bolezni pravilno obravnavamo in podpiramo naravno
odzivnost organizma, resnično pomenijo pravo čiščenje organizma. Z vročino
izgorijo skoraj vsi strupi, celo tisti, ki jih je otrok morda prinesel s
seboj iz embrionalnega življenja. Zdravniki, ki znajo dobro opazovati,
ugotavljajo, da ljudi, ki niso preboleli otroških bolezni, v poznejših
letih veliko pogosteje doletijo različne bolezni, celo rak. To govori v
prid čudežni zdravilni moči vročine. Večina otrok, ki umrejo zaradi otroške
bolezni, pravzaprav umre zaradi napačnega zdravljenja.
Najslabše pri tem je medikamentozno zaviranje normalnih bolezenskih
procesov, zlasti vročine in prišča (izpuščajev). Vročina je notranja
obramba organizma, pri kateri izgorijo vdirajoči in že prisotni strupi.
Prišč pomeni naravno odvajanje strupov skozi kožo oziroma pore, zato ga ne
smemo preprečevati – to bi lahko škodilo srcu, živčevju in dihalom ter
povzročilo veliko hujše zaplete. Zelo škodljivi so tudi kemoterapevtiki.

Prav gotovo je preprosto v vodi raztopiti nekaj tabletk; vročina mine in
bolezen je videti prav nedolžna (prešla je naglo in sploh ni dosegla
pravega vrhunca). Da so infekcijski strupi ostali v telesu in lahko vsak
trenutek povzročijo novo, hujšo bolezen (vnetje srčne mišice, sklepni
revmatizem), o tem večina niti ne razmišlja.
Pred vlomilci se ne ubranimo, če zapremo vrata in okna ter izklopimo
alarmno napravo.

»Če ima otrok visoko vročino, vendar ne moremo samo čakati, ne da bi kaj
ukrenili, saj nam lahko umre,« mi pogosto reče kaka bolniška ali otroška
sestra.
Seveda ne bomo stali križem rok, toda vročino lahko zaviramo ali pa ta
koristen notranji ogenj podpiramo. Če podpiramo delovanje vročine tako, da
vsi odvodi pravilno delujejo, v tej telesni peči vse gorljivo zgori in se
zelo hitro izloči. Telo ima spet svoj mir in je očiščeno.

Pomembna je skrb za to, da je črevo izpraznjeno. Prav tako moramo pri vsaki
nalezljivi bolezni skrbno opazovati delovanje ledvic. Podpremo ga lahko s
presličnim čajem ali s preparatom Nephrosolid. Vzdrževati je treba tudi
pravilno izločanje skozi kožo. Tu nam pomagajo Kneipp, Priessnitz in drugi
»vodni zdravniki«, kajti za spodbujanje kože so dovoljeni le povoji: topli
ali mrzli, odvisno od primera. Topli povoji ne morejo nikoli škodovati, pri
uporabi mrzlih pa moramo biti zelo previdni －vročično telo se ne ohladi
tako hitro; mrzli povoj praviloma zmanjša notranjo vročino, poveča pa
zunanjo.

Mnogi starši se pri majhnem otroku ustrašijo povišane telesne temperature,
ki še vedno hitro narašča. Vendar je to dobro in koristno, saj omogoči, da
vse škodljivo hitro izgori. Srce otroka je veliko krepkejše, kot mislimo. O
tem se lahko prepričamo že, če pomislimo na razmerje med težo srca in
telesa, ki je pri otroku veliko ugodnejše – v prid srca －kot pri odraslem
človeku.

Nikoli ne smemo pozabiti, da je nasprotovanje naravi škodljivo in da mora
vsak naš poseg podpirati naravne obrambne procese.
Otroci in odrasli so toliko bolj izpostavljeni nalezljivim boleznim,
kolikor slabše so hranjeni. Zlasti pomanjkanje vitaminov poveča dovzetnost
za nalezljive bolezni. Imunizacija otrok z zaščitnimi snovmi ni
priporočljiva, ker je takšna zaščita kratkotrajna in zavira naravno obrambo
organizma.

Zavedati se moramo, da so antibiotiki naši jokerji: hraniti jih moramo za
situacije, ko ni druge rešitve.

Otrok je po vsaki kuri antibiotikov še bolj ranljiv in dovzetnejši za vsak
virus ali bakterijo, kajti njegova odpornost je na slabšem, kot je bila
pred zaužitjem zdravil.
Raziskave so celo pokazale, da probiotiki pri številnih bakterijskih
okužbah delujejo celo učinkoviteje kot antibiotiki.

Vir: neznan pošiljatelj po e-mailu

Stara legenda Cherokee indijancev uči, da se v vsaki človeški duši neprestano bojujeta dva volkova.

Prvi je hudoben. On uteleša jezo, zavidanje, pohlep, nasilje, samopomilovanje, krivdo, občutek manjvrednosti, laži, občutek večvrednosti, ponos in sebičnost.

Drugi je dober. On uteleša radost, mir, ljubezen, harmonijo, upanje, predanost, prijaznost, dobronamernost, empatijo, velikodušnost, pravičnost, sočutje in vero.

Ko je dedek svojemu vnuku povedal to zgodbo, je otrok postal zelo zamišljen in ga vprašal:

– In kateri zmaga?

Stari indijanec je odgovoril z nasmehom:

– Tisti, katerega hraniš.

(vir: neznani avtor)

Bo kar držalo, kajne? Ljudje smo si različni, a vendar tako podobni. Po karakterju, po videzu, po notranjosti … Hvala bogu, da obstaja raznolikost! Le kako bi izgledal svet, če bi si bili vsi podobni? Pusto, brezoblično. Kmalu bi se naveličali sami sebe. Če pa bi bili mi, ljudje, ustvarjeni kot bitja brez čustev, brez hrepenenj, brez želja, ki nas definirajo, bi bili tako rekoč roboti. Toda narava nas je ustvarila drugačne. Čeprav se razlikujemo po rasah, smo vsi pripadniki iste vrste. Kot pravi omenjena legenda, se v nas stalno bojujeta dobro in zlo. Tako kot v svetu. Ves čas poteka krog borbe med dobrim in zlim, kar ustvarja harmonijo. Odvisno od religije, kateri pripadaš, je gledanje na to različno. Če pa praviš, da si ateist, si vseeno v nekaj prepričan. Čemu na svetu obstaja trpljenje in zlo? Tega ne vemo zagotovo. Vendar pa vemo, da si marsikaj od tega povzročimo sami. Vojne, lakote, onesnaževanje okolja, vse to človek povzroča. Čemu? Ker je tako v njegovi naravi. V njegovi biti je to, da dela dobro ali slabo. Če dela dobro, dela dobro tudi sebi. In obratno. K sreči obstajajo tudi protiuteži omenjenim dogodkom: mir, obilje, ekologija … če ne bi obstajala dobrota v nas, bi svet zagrnila tema. Ljudje se sami odločamo, kako bomo ravnali in to je odvisno od našega trenutnega razpoloženja, izobrazbe, čuta za empatijo in privzgojenih ter pridobljenih vrednot. Če se odločimo, da bomo delali zlo … je tako v naši naravi? Smo po defaultu zli? Se človek rodi zloben? Mislim, da ne. Ni to prirojeno, ampak se razvije kasneje z odraščanjem otroka. Nekaj ga pokvari, mu izmaliči bistvo. Zlo uniči človeka. Le kaj so Američani povzročili, ko so vrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki? Veliko ljudi je umrlo, porušene so bile stavbe, okolje je bilo tako kontaminirano, da še zdaj ljudje obolevajo za rakom in Japonska je bila prisiljena priznati premirje. S tem se je končala druga svetovna vojna, ki se je v zgodovino zapisala kot najbolj krvava in nehumana doslej. Atomski bombi sta neprizanesljivo izbrisali v človeku zaupanje v svet, kajti uspelo mu je ustvariti orožje, ki je tako strašno, da je sposobno zabrisati z obličja nešteto ljudi in zraven še trajno poškodovati okolje. S tem ranimo naš planet. Sevanje neprizanesljivo uniči naravo in tudi človeka, ki bi se nahajal na tem območju. Resnično, nuklearno orožje je upravičeno tisto, ki se ga bojimo in se zavedamo, da smo proizvedli nekaj, kar je masovno uničenje. S tem spoznanjem moramo previdno ravnati. Kajti človeštvo je v svoji dolgi zgodovini prišlo do trenutka, ko mu grozi propad. Okolje se spreminja, počasi, a nespremenljivo, zaradi tople grede in onesnaževanja planeta se že čutijo posledice v neurjih, vse bolj toplejših poletjih in sušah, kar smo doživeli tudi letos. Hkrati pa ob jedrskih nesrečah, kot je bila v Fukušimi in še prej v Černobilu, se svetovna javnost zave nevarnosti, ki jo predstavlja jedrsko orožje. Človeku je bila dala moč in jo je izkoristil za to, da se je šel Boga. Ravno tako eksperimentiramo z medicinskimi poskusi v bioetično spornih situacijah, kot je kloniranje človeka, gensko spreminjanje organizmov (koruza, soja itd.) in manipuliranje z zarodnimi celicami. In atomska bomba. Človek je z razvojem znanosti in tehnologije dosegel marsikaj, a obenem ta dosežek prinaša srhljive posledice in veliko odgovornost. Zavedati se moramo, da živimo na samo enem planetu, Zemlji, ki nam omogoča življenje. Če ga bomo resnično do konca uničili, se bomo zapisali propadu. Kot so izginili dinozavri z obličja Zemlje, tako bo tudi človeška rasa izumrla. Če ne bomo postali pametnejši. In če ne bomo bolje ravnali s tem, kar nam je podarjeno, bomo našim zanamcem zapustili temačno prihodnost, polno vprašanj in negotovosti. Če bodo to sploh doživeli. Ravno zato je pomembno, da ohranimo v sebi dobroto in se borimo proti slabemu – ne le zato, ker je tako etično prav, pač pa tudi zato, ker nas to osmišlja – saj bomo le tako ohranili sebe.