In memoriam – Samorastnik(i) AKA “Prežihov Voranc” Lovro Kuhar (10. avgust 1893 – 18. februar 1950)

“Prežihov Voranc” Lovro Kuhar (10. avgust 1893 – 18. februar 1950)

Na današnji dan mineva 58. obletnica smrti slovenskega pisatelja Prežihovega Voranca – Lovra Kuharja.

Samorastniki.

samorástnik -a m (a)

1. ekspr. kdor mora zaradi neprimernih, težkih življenjskih razmer skrbeti za svoj obstoj sam, se vzgajati sam

Morda se tega pojma spomnite še iz osnovne šole, ko se je pri pouku slovenščine obravnavala novela Samorastniki Prežihovega Voranca. Po knjižni podlagi so posneli odličen film Samorastniki:

SAMORASTNIKI, slovenski č/b film, sreda, 15.2.06 ob 23.20 na TVS2
1963
scenarij po literarni predlogi Prežihovega Voranca: Vojki Duletič
režija: Igor Pretnar
fotografija: Mile de Gleria
glasba: Bojan Adamič
igrajo: Majda Potokar, Rudi Kosmač, Vladimir Skrbinšek, Sava Sever, Lojze Rozman, Vida Juvan
Najstarejšega sina Ožbeja oče, koroški mogočni veleposestnik, izbere za svojega naslednika na trdni kmetiji. Ožbej je končal šole in njegovi načrti so drugačni, toda svojemu očetu se ne zmore upreti. Tako je tudi potem, ko se zaljubi v hišno deklo Meto, ki z njim zanosi. Oče noče dovoliti Ožbeju poroke z bajtarsko deklino. Toda Meta se ljubezni do Ožbeja ne more in noče odpovedati in pankrtsko mati neusmiljeno naženejo od hiąe. Ljubezen med Oľebejem in Meto je močnejša od vseh prepovedi, tudi sodne oblasti ne morejo Mete prepričati, da bi se Ožbeju odpovedala. Stari Krničar gre celo tako daleč, da pošlje Ožbeja raje med vojake, kot da bi dovolil poroko z Meto, ki Ožbeju rodi še sedmega otroka. Tudi po Krničarjevi smrti, ko prevzame grunt mlajši sin Volbenk, se nič ne spremeni. Volbenk uporno Meto z njenimi otroki izžene iz bajte, v kateri živijo, in Meta mora poiskati nov dom drugje, njeni otroci pa bodo za vedno samorastniki…

Pretresljiva zgodba, ki zelo nazorno prikazuje izjemno globok družbenosocialni prepad med reveži in bogatini, med posestniki in kajžarji. Srčika povesti je pod nesrečno zvezdo obsijana ljubezenska zgodba hudabivške Mete in karniškega Ožbeja na ozemlju rodne grude Prežihovega Voranca, Koroške. Prežih tudi opiše današnje stanje posestva, ki je prešlo leta 1875 v grofovsko last, obdelujejo jo najemniki in je le bleda senca nekdanjega blišla in bede dinastije Karničanov. Zvezdavima obiskovalcema 80-letna starka pred bajto olajšana, ker nista Nemca ampak govorita slovensko, začne pripovedovati tragično zgodbo propada Karnic, ki se pričenja pred 100.-mi leti za časa vladavine predzadnjega Karničnika, ki je imel dva sina in hčer. Meta Hudabel kot luštna in pridna 17-letnica pride na sleme po imenu Karnice služiti svoj grenek kruh kot dekla, iberžnica, vanjo pa se zagleda prvorojenec Karničanov 20-letni Ožbej in mlada dva podležeta skušnjavi ter strasti, kar pripelje do nezaželene posledice, nezakonske nosečnosti. Ožbejeva družina, ki se je štela za skoraj plemiče, saj so njeni predniki posedovali veliko in plodno posest ter bili izjemno bogati kmetje, pa vendar znani ne samo po plemenitem poreklu temveč tudi po ošabnosti, trmi, napuhu in egoizmu, je bila močno ogorčena nad grehom, hudo sramoto ter dejstvom, da bodo Karnice očitno zibale pankrta. Stari Karničnik najprej pretepe Ožbeja, nato loči od družbe Meto in jo zapre v kamro. Karničani (Kresniki) naslednji dan pošljejo po Metino mamo, staro Hudabivnico, ki je kot kajžarska vdova skrbela za otroke, katerim so bili botri prav plemeniti Karničani, v hudem pomanjkanju in borni baraki, da pride po svojo hčer v karniško hubo, tam jo pogostijo in ji zagrozijo, da bodo sicer za otroka na graščini založili peščico zlatnikov, njo in Meto pa pregnali, tako, da si Karnice ne bodo več mazale roke z Hudabivniki, ter jo prisilijo, da prisostvuje izvedbi pokore. Ta kruta šega, ki si jo je vzela karniška gospoda po starodavni historiji, po besedah starega Karničnika so v preteklosti vlačuge pred cerkvami privezovali na sramotni steber, je v bistvu izjemno krut postopek sramotenja in mučenja nezakonske, pankrtske, matere – starodavna pravica svobodnih kmetov za kaznovanje poslov zaradi prešuštva, kraje, nepokorščine, lenobe in ostali grehov. Gospoda karniška se odloči Meto kaznovati s povesmom in sramoto. Prestrašena mati opazuje, kako pri obredu starodavne rihte – gospodinja pogrne mizo z deviško čistim prtom, stari nanjo položi slamnjačo lanenega prediva in pokliče skrušenega Ožbeja v prostor – Meto posadijo k mizi nasproti Kristustovega križa v kotu in ji ponudijo jesti, kar zavrne, nato jo stari Karničnik začne zasliševati, če se kesa storjenega greha, čemur pritrdi, in če se odpove Ožbejevi ljubezni, kar jo zlomi. Stari privleče sodarski stol, psico, Meti se ob pogledu na laneno vrv in predivo hitro posveti, kaj jo čaka. Ožbej jo šibko poskusi braniti, vendar se zboji očeta. Stari jo priveže in ji na živo žge dlani prav do kosti, medtem ko zbrana družba sovražnih mrhovinarjev z užitkom opazuje, kako stara Hudabivka v hudem trpljenju moli žalostni del rožnega venca. Nato gospodinja Karnic Meto pahne čez prag hiše ter zaloputne vrata za njo. Meta mora prestati še očitno sramoto, saj se vanjo se zapodi jata babnic – 3 dekle in domača hči, ki ji dvignejo krila ter jo z brezovimi šibami bičajo po životu ob burnem posmehovanju 3 hlapcev. Hudabivka Meto komaj privleče do ograje posestva Karnic in zbežita, vmes pa starka prekolne Karnice. Ožbej se tisti dan prvič napije. Meta, ko se za silo pozdravi, odide služit onkraj Drave in se vrne roditi sineka, ki ga je želela imenovati za Ožbeja, toda župnik mu da ime Gal. Meta otroka pusti pri materi ter odide služit. Čez 2 leti se vrne in spet rodi sina, za očeta napove karniškega Ožbeja, župnik spet noče ustreči njeni želji in otroka krsti za Gabra. Stari Karničnik ves razpenjen najprej hoče Ožbeja premikastiti, toda ta se spet skrije in se ga nacuka, zato zdrvi k hudabivški bajti, kjer mu stara zaloputne vrata pred nosom. Po Meto naslednji dan pride birič in jo odvede v graščino, kjer jo graščak s Karničnikom skuša prepričati, da se odpove Ožbeju in Karnicam. Toda Meta se odpove ponujenem denarju, vendar ne Ožbeju, zato jo dajo na mučeniški stol in jo pribičajo s 50-imi udarci, vendar si Meta ne premisli. Karničnik ugotovi, da ji zgrda ne bo mogel iz srca izruvati ljubezni do Ožbeja, zato poskusi pri temu zlepa in ga skuša z milo besedo pregovoriti, ko mu razlaga zgodovino Karnic in nalogo, ki mu je namenjena. Ožbej pa poskusi starega prepričati, da si želi poroke le z Meto in da prepušča Karnice bratu Volbenku, zase si pa izgovori bajto vsaj do smrti – ker pa ne more gledati očetove žalosti prej kot srda, popusti, kar stari izkoristi in mu poišče bogato nevesto. Meta je čakala na Ožbejevo pojasnilo, medtem ko so Karničani pripravljali jako razkošno svatbo. Na jutro poroke Ožbej izgine, Karnice pa morajo trpeti hudo sramoto in škodo. Ko se vrne s pijančevanja, se stari zapodi vanj, toda Ožbej prosi družino odpuščanja, kar je še posebej težko za sila prevzetno mater, nato pa jim zapove, da mu škodo odtegnejo od dediščine. Meta rodi spet sina, Mohorja, kateremu so našli botre šele po 14 dnevih, mlada mati pa doživi sramoto, saj je župnik noče pri obredu blagosloviti, ko prvič pride po porodu v cerkev. Karničnik odide na graščino in odvzame Ožbeju prvorojenstvo ter razveljavi vojaško oprostitev, grunt pa dobi mlajši sin. Okolica se po prvotnem odobravanju početja Karničnika, ki je hotel na silo preprečiti poroko med zaljubljencema, začela postavljati na Metino stran in začela uvidevati trnovo pot, po kateri sta morala svoji srci prepustiti trpljenju kljub močne ljubezni. Na dan Ožbejevega odhoda v vojsko, se mlada dva prvič javno prikažeta in okolica ju naklonjeno sprejme, Karničnikov pa od nikoder. Ožbej se vrne s prestreljeno nogo kot potepuh in spet popiva. Ko Meta rodi četrtega sina, župniku prekipi in pokliče Karničnika v župnišče, kjer mu da ultimat: ali naj zapusti faro ali dovoli poroko. Stari to zavrne, župnik pa bojda zanalašč kršči malčka za Ožbeja. Okolica je podpirala Meto in Ožbeja, da se poročita kar tako, vendar je uspel stari pri srenji, da prepove poroko, kar je bilo takrat še pravica – ljudje se niso smeli vzeti, da ne bi otroci bili v breme soseski. Ožbeja je to začelo tako gristi, da je dejansko postal pravi pijanec, Meta se je vdala v usodo in skrbela za otroke, za razliko, da je Ožbej odkrito hodil k njej. Ko je petič noseča odšla na pokopališče, da bi uredila grob pokojni materi, doživi poslednji napad s strani Karnic – vanjo se zapodijo domača hči in dve dekli, vendar se ustrašijo Metine odločnosti, okolica se jim roga. Meti in Ožbeju so se rodili Vid, nato še Burga (2), Primož (2), Til (3) in Nana (3) leta zatem. Okoli deveterice in Mete se je spletla cela vrsta mitov, mamo so imenovali Pankrtnica, otroke Hudabivške samorastnike, bajto pa Pankrtska kajža. Razdvojeni in nesrečni Ožbej se na Karnicah napija in odhaja k Meti po tolažbo ter ji venomer objublja poroke. Meta 15 let nečloveško gara, da uspe čudežno vzgojiti otroke in njen ugled v očeh okolice vse bolj narašča, Karničnika pa obsoja, saj v svoji trmi še vedno upravlja s posestvom kljub polnoletnosti Volbenka. Meta opusti sanje o svoji hiški in se posveti otrokom, katerim da popotnico za odpravo v širni svet. Stari Karničnik umre in bojda Ožbeju zaupa, da se poroči z Meto in da jima da nekaj posesti, vendar iz tega ni nič. Ožbej pijan pade v jezero. Na njegov pogreb pride Meta s 7 otroci – najstarejša sinova sta pri vojakih – in ob tem dogodku see srečajo Hudabivnikovi in Karničani, vendar prepad ne izgine – novi gospodar Meti ponudi sramotno nizko vsoto denarja, vendar ga ta zavrne. Volbenka pregovori lastna žena, da proda Karnice graščinski gospodi in kupi grunt blizu Celovca, za njima ostaneta 2 otroka, ki se odtlej pišeta Karnitschnigg. Hudabeli pa se množijo, Meta pa umre v ne dosti visoki starosti pri Galu. Na koncu izvemo, da je starka ravno Metina in Ožbejeva najmlajša hčerka Nana.

Novelo Samorastniki najdete tukaj.

In še dandanes ponekod v sredini z obsojanjem v očeh in postrani ozmerjajo nezakonske matere, vendar se to ne čuti zaradi fenomena življenja na koruzi oziroma partnerske zveze brez papirjev.

Sledijo življenjepis & bibliografija/opus pisatelja Samorastnikov, Prežihovega Voranca alias Lovra Kuharja. Klikni naprej →

Samorastniki Prežihovega Voranca

Prežihov Voranc – Lovro Kuhar se je rodil 10. avgusta 1893 v Kotljah, umrl pa 18. februarja 1950 v Mariboru. Iz koroškega kmečkega okolja se je razvil v enega izmed najbolj priznanih in branih slovenskih pisateljev tako doma kot na tujem, ukvarjal se je tudi s politiko. Svoje Korošce je zelo dobro poznal, saj jim je bil podoben v več pogledih, in jih je tudi zato tako globoko ter slikovito predstavil v svojih literarnih delih.

Prežihov Voranc – Lovro Kuhar je najuspešnejše oblikoval kolektivni roman z veliko junaki. Pisal je tudi povesti z izrazitejšo simbolično in moralistično poanto, kakršni so pretresljivi Samorastniki. Njegova glavna dela so poleg zadnjega tudi Požganica, Doberdob, Jamnica, Boj na požiralniku, Ljubezen na odoru in potopisa Od Kotelj do Belih vod in Borba na tujih tleh. Za svoje literarno ustvarjanje je prejel Levstikovo in Prešernovo nagrado.

Materine in babičine pripovedi

Prežih je, kot piše Drago Druškovič, zapisal:

“Moj oče je bil poljedelec, lastne zemlje ni imel, zato jo je najemal od drugih. Na ta način smo menjali mnogo kmetij in te vselitve so se vtisnile v mojo mladost z neprijetnimi spomini.”

Otroštvo pri starših, kmečkih najemnikih, sta dopolnjevali mati in babica s svojimi zgodbami o žalik ženah in množico drugih pripovedi, polnih ustrahovanj pred raznimi pošastmi. Janez Mrdavšič omenja Vorančevo spoznanje ob grofovem obisku, da je pravzaprav otrok sužnja. Opozarja na doživetje sramu in na neizbrisni spomin na očeta s klobukom v tresočih rokah, sklonjenega v bojazni pred grofom, s spremenjenim izrazom na obrazu in odsevi strahu. Že kot predšolski otrok je moral Voranc pomagati domačim kot pastir in krmilec živine, dokler ni vse delo pri živini padlo nanj. V hotuljsko enorazredno utrakvistično šolo je vstopil 1899. in jo obiskoval do leta 1906. Pod vplivom čtiva, ki ga je požiral, je začel pisati že zelo zgodaj. Že kot 14-letni pastir je napisal dolgo povest, ki pa se je izgubila. Na začetku svojih pisateljskih poskusov je srečal svojega prvega mentorj, urednico Domačega prijatelja, pisateljico Zofko Kvedrovo, ki ga je imenovala mali Gorki. V začetku leta 1909 sta v Domačem prispevku izšla njegova prva prispevka v Tujino in Petkov Cenc. Ko je Prežih dopolnil 20 let, je do začetka prve svetovne vojne natisnil že 27 črtic in dve noveli iz kmečkega življenja v Miru, Domačem prijatelju, Zarji, Slovenskem ilustrovanem tedniku in Ljubljanskem zvonu.

Nameraval je v Ameriko

Prežih je poskušal pobegniti iz tesnega domačega okolja v Ameriko, a se mu ni posrečilo. Po obisku Trsta in Gorice se je znašel v celovškem zatočišču za brezposelne, na vigred pa se je vrnil domov. Leta 1911 so se starši z nakupom Prežihove bajte osamosvojili. Pred tem je poskušal v črtici Poslednji pot napisati svojega Hlapca Jerneja. S pomočjo bratov Franca in Janka Kotnika je leta 1913 prišel v zadružno šolo v Ljubljano, ki jo je nato nadaljeval na Dunaju. Po zadružnih tečajih so ga tik pred začetkom prve svetovne vojne vpoklicali k vojakom. Prvega avgusta leta 1914 je nastopil vojaško službo v Lipnici, ki jo je nadaljeval v Kapfenbergu. Kot politično sumljiv vojak se je leta 1916 odločil za prebeg na italijansko stran in več kot eno leto preživel v italijanskih taboriščih za vojne ujetnike. Takrat je prišel v stik z levičarsko usmerjenimi ljudmi, pri katerih je iskal nasvete za svojo prihodnost. Vojno in jetniško okolje ga je oblikovalo in prizadelo. Oktobra 1919 se je zaposlil v pisarni jeklarne na Ravnah, kjer je kmalu postal računovodja Bratovske skladnice. Že leta 1920 se je vključeval v domače politično življenje kot član komunistične stranke. Bratoma je leta 1922 v pismu pojasnjeval svojo politično opredelitev. Naslednje leto so ga s skupino sodelavcev zaradi sodelovanja v domačem društvu Svoboda zaprli in zaradi pomanjkanja dokazov o političnem delovanju kmalu izpustili. Leta 1924 se je poročil z domačinko Marijo Volenovo. Rodili sta se jima hčerki Vida in Mojca.

Sindikalist in komunist

Leta 1925 je pri Tiskovni zadrugi pod uredništvom Antona Kristana natisnil knjižico Povesti, ki pa ni imela zadovoljivega odmeva. S kmečko tematiko je izšla še novela Vodnjak. Izšle pa so tudi črtice s snovjo o prvi svetovni vojni. Druškovič piše, da je ob volitvah leta 1927 izšel proglas z zahtevo po slovenski narodni samostojnosti, ki naj bi ga, kakor je sam izjavil, napisal Voranc. V obdobju njegovega skrivnega delovanja je bilo veliko aretacij v komunističnih vrstah. Prežihov Voranc je bil o tem obveščen in se je zato s pomočjo domačih prijateljev umaknil čez mejo. Najprej se je ustavil pri teti ob Vrbskem jezeru. Takrat je začel razmišljati o svojem prvem koroškem potopisu Če Zila noj Drava nazaj potačo. Proti koncu leta 1930 je prišel na Dunaj, kjer je poldrugo leto delal znotraj Profinterne, mednarodne sindikalne organizacije. Kot sindikalni aktivist je deloval tudi v nordijskih deželah in na Balkanu. Kot dobrega aktivista ga je prevzelo začasno vodstvo jugoslovanske komunistične stranke z Milanom Gorkićem na čelu in ga določilo za urednika slovensko-italijanskega tednika Delo, posebno še kot sodelavca za slovensko vprašanje. Leta 1933 je napisal politično brošuro Boj za družitev in osvoboditev slovenskega naroda, ki je med bralci ugodno odmevala. Na Dunaju je Prežih vzdrževal stike s koroškimi študenti na avstrijskih šolah in februarja 1934 doživel vstajo dunajskih delavcev. V tem letu je začel pisati kmečke novele. Z uredništvom Dela se je preselil v Pariz, kjer je Joži Vilfanu izročil nekaj svojih novel za natis v ljubljanskih revijah, ki so tudi naletele na ugoden odziv.

Pisal v dunajskem zaporu

V tem letu so Voranca imenovali tudi za organizacijskega kretarja pri začasnem vodstvu jugoslovanskih komunistov. Njegovo izvolitev naj bi potrdil plenum v Pragi, ki je bil razveljavljen, Voranca pa so češke oblasti aretirale zaradi neveljavnega potnega lista. Bil je obsojen in v praških ječah zaprt do junija 1936. Kmalu po vrnitvi na dunajsko začasno vodstvo so izdali vrsto sodelavcev, vnovič pa so tudi aretirali Prežihovega Voranca. Jugoslavija je uradno zahtevala njegovo izročitev. V obdobju dunajskega zapora je dobil dovoljenje za pisanje in Voranc je takrat napisal osnovo za nov roman Doberdob in osnutek za Požganico. Oboje so mu zaplenili. Osnovo za Požganico so mu vrnili o izpustitvi, besedilo o Doberdobu pa je dobil nazaj šele po posredovanju pariškega advokata. Do leta 1940 je napisal novele Borba, Vodnjak, Boj na požiralniku, Ljubezen na odoru in leta 1940 zbirko novel Samorastniki, ki je nekako najbolj zaznamovala njegovo literarno ustvarjalnost. Omeniti velja še takrat nastale novele, črtice in povesti Maščevanje, Kurjak, Veternik, Troje prosvetnjakov, Asasa in V kadunji. Leta 1941 je nastala črtica Ajdovo strnišče, ki pa je izšla šele 1945. Pisatelj je v knjigi Borba na tujih tleh humorno opisal izgon iz Češke in Avstrije. Dušan Pirjavec je izrazil spoštovanje do Voranca zaradi pristnega pisateljevanja. Pohvalil je njegovo obravnavanje slovenskega vprašanja na Koroškem, roman Doberdob kot obračun s habsburško Avstrijo in Jamnico kot odmev svetovne gospodarske krize na Koroškem. Prežih je povedal, da je po pariških kavarnah med enim in drugim sestankom pisal Požganico. Roman je izšel leta 1939 in je ob dobrih kritikah doživel tudi negodovanje, češ da gre za pisanje agenta Kominterne in da zato ni prav, da so mu podelili nagrado mesta Ljubljane.

V nemških taboriščih

Po vrnitvi iz Pariza proti koncu leta 1939 je, kot piše Druškovič, pisatelj nadaljeval pisanje novel in romanov Doberdoba ter Jamnice. Do začetka vojne je pripravil za natis še nekaj novel, dokončal roman Doberdob in napisal glavnino romana Jamnica. V začetku okupacije je ilegalno živel v Vevčah št. 122. Tedaj se je pogosto oglašal pri Vidmarjevih. Josip se spominja, kako hudo je Voranca presenetil nemški napad na Svojetsko zvezo. Kristina Brenkova, ki je bila Prežihova kurirka od poletja 1941 do decembra 1942, omenja, da je vodstvo stranke vključilo Prežiha med vodilne ljudi odporniškega gibanja v Ljubljani.

Veliko spremembo za Prežiha pomeni aretacija in odvedba v nemška taborišča Sachsenhausen in Mauthausen. Od tam se je zdravstveno razrahljan po vojni vrnil v Ljubljano, kjer je kljub izjavam, da ne bo več pisal, prirpravil za natis roman Jamnico in dve knjigi reportaž Od Kotelj do Belih vod in Borba na tujih tleh. Zbirko je pomnožil še s kratkimi črticami s partizansko tematiko, z zbirko Naši mejniki. Kljub veliki dejavnosti v lokalni politiki in v zvezni skupščini je po vojni še kmetoval na podržavljenem, njemu dodeljenem posestvu na Prežihovem vrhu. Od leta 1946 ga je hromila bolezen, a je kljub temu še vedno pisal. Med drugim je pripravljal daljšo pripoved o mučenju v taboriščih, napisal pa je tudi glavnino Kmečke drame in črtice za otroke Solzice.

Velika literarna zapuščina

V letih 1962-1990 so Prežihova dela izšla v dvanajstih knjigah v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. V deseti knjigi so izšli pisateljevi publicistični in časnikarski spisi. Dela Prežihovega Voranca so veliko prevajali. Nemški prevod romana Požganica je izšel leta 1983, ruski prevod romana Doberdob leta 1963 in prevod v italijanščino leta 1998. V nemškem prevodu so izšle tudi novele Samorastniki in dvakrat črtice Solzice, ki so izšle tudi v italijanskem, kitajskem, španskem in ruskem jeziku ter v jezikih narodov nekdanje Jugoslavije. Leta 1955 je France Kosmač režiral film po noveli Vodnjak pod naslovom Koplji pod brezo. Po noveli Samorastniki je film z enakim naslovom režiral Igor Pretnar. Ljubezen na odoruje režiral Vojko Duletič, Boj na požiralniku pa Janez Drozg. Nekaj kratkih črtic in reportaž je posnela tudi takratna Televizija Ljubljana. Med študijami o Prežiju in njegovem življenju sta vidnejši disertaciji Marjana Krambergerja in Mirka Mesnerja, zadnji jo je zagovarjal na dunajski univerzi. Josip Vidmar je pisatelja leta 1979 portretiral v knjigi Obrazi. Naj za konec te predstavitve zapišemo misel pisca obširne biografije o Vorancu Draga Druškoviča:

“Kmečki, bajtarski sin in samouk, ki se je šolal v dvojezični utrakvistični šoli in dopolnil svojo izobrazbo na dveh zadružnih tečajih, se je visoko povzpel iz svojega domačega okolja in segel s pisateljevanjem v daljni svet.”

Tone Štefanec

Kotlje; Gručasta vas pod Uršljo goro. Rojstni kraj Prežihovega Voranca.
(foto: M. Dolinšek)

Parna pri Prežihu. Tu je Voranc pisal prva literarna dela.
(foto: R. Vončina)

Spominski kamen pri Prežihu. Napis se glasi:

“Tu pri Prežihu na parni je začel Prežihov Voranc klesati svoje nesmrtne podobe samorastnikov.”

(foto: R. Vončina)

Jovanovičev spomenik na Prežihovem vrhu.
(foto: R. Vončina)

Batićev spomenik Prežihovemu Vorancu, 1979. Spomenik je odkril njegov sodelavec Ivan Kokal-Imre.
(foto: T. Jeseničnik)

Drago Tršar: Spomenik v ravenskem parku. Svečano so ga otvorili v bližini Študijske knjižnice, 27. novembra 1966. Predstavlja drevo, morda ogromen list, iz njega pa izstopa Prežihov obraz, ki se zazira proti Uršlji gori.
(avtor neznan)

Prežihov grob na pokopališču v Kotljah. Nagrobnik je zasnoval Voranc.
(avtor neznan)

Voranc pri Prežihu. Rad je hodil na vrh, na njegovo klop sedet in razmišljat o novih romanih.
(foto: M. Rigl)

Jakčev portret Prežihovega Voranca (1949).

Voranc z ženo v Parizu leta 1937.
(avtor neznan)

Doma brez Voranca. Slika je iz 30-ih let, ko je bil Voranc že v emigraciji. Na sliki so: oče, mati, brat Anza, žena Micka, hčerki Vida in Mojca.
(avtor neznan)

Iz družinskega albuma Kuharjevih:
(stojijo: Voranc, prijatelj Lojz in brat Anza, sedi: brat Avgust Kuhar)
(avtor neznan)

Voranc v času po letu 1945 v družbi prijateljev in hčerke.
(avtor neznan)

Hotuljska ovset, 19. 6. 1948: na sredi med svati Voranc. Slika je z dvojne svatbe.
(avtor neznan)

Prežihov Voranc govori na I. koroškem festivalu na Ravnah 15. 10. 1945. Kot zvezni poslanec je bil zelo zaposlen.
(avtor neznan)

Prežihov Voranc govori z verande Študijske knjižnice leta 1948.
(foto: M. Dolinšek)

Prežihov Voranc v Atenah leta 1932.
(avtor neznan)

Pariz. Lovro Kuhar je stanoval v prvem nadstropju te stavbe, pri učitelju Etiennu Becu.
(avtor neznan)

Slikan na policiji. Od belogardistov so Kuharja kmalu prevzeli Italijani in ga zasliševali na policiji .
(fotografijo je posredoval D. Druškovič)

Tudi v dunajskem deželnem sodišču so bili takrat zapori. Tu je Kuhar prebil dobro leto dni kot politični jetnik in napisal (že tretjič) roman Doberdob.
(Bildarchiv d. Öst. Nationalbibliothek,št.159.223)

Prežih s sodelavci pred poslopjem Železarne Ravne leta 1925.
(avtor neznan)

Lovro Kuhar v Ljubljanskem zadružnem tečaju (1912/13), zadnji v srednji vrsti.
(avtor neznan)

Vorančevo pismo domačim iz taborišča Mauthausen, 12. 5. 1945.
(rokopisni oddelek KOK)

Fotokopija rokopisa Solzic.
(rokopisni oddelek KOK)

Bibliografija in opus Prežihovega Voranca:

PRVE IZDAJE

1925
1.
Povesti / Lovro Kuhar. – Ljubljana : Zadružna založba, [1925]. – 141 str. – 16 cm. – (Leposlovna knjižnica ; 1)
1937
2.
Boj na požiralniku : in drugi spisi / P. Voranc [ps.]. – Gorizia : Goriziana, 1937. – 96 str. : ilustr. ; 18 cm. – (Biblioteka za pouk in zabavo ; 21)
1939
3.
Požganica : roman iz prevratnih dni / Prežihov Voranc ; [opremil inž. arh. Miro Kos]. – Ljubljana : Naša založba, 1939. – 420 str. ; 20 cm
1940
4.
Doberdob : vojni roman slovenskega naroda / Prežihov Voranc ; [knjigo je opremil arh. Bojan Stupica]. – Ljubljana : Naša založba, 1940. – 407 str. ; 20 cm
5.
Samorastniki : koroške povesti / Prežihov Voranc ; [opremil grafik Mlakar Milan]. – Ljubljana : Naša založba, 1940. – 220 str. ; 20 cm
1945
6.
Jamnica : roman soseske / Prežihov Voranc ; [opremil Bojan Stupica]. – V Ljubljani : Slovenski knjižni zavod, 1945. – 529 str. ; 20 cm
7.
Od Kotelj do Belih vod / Prežihov Voranc [ps.] ; [opremil arh. Vlasto Kopač]. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1945. – 206 str. ; 21 cm
1946
8.
Borba na tujih tleh : evropski potopisi / Prežihov Voranc ; [ilustriral in opremil Elo Justin]. – Ljubljana : Slovenski knjižni zavod, 1946. – 226 str. : ilustr. ; 21 cm
9.
Naši mejniki : kratke storije iz minulih dni / Prežihov Voranc ; naslovno stran opremil Marij Pregelj. – V Celju : Družba sv. Mohorja, 1946. – 157 str. : 21 cm. – (Zadružna knjižna izdaja ; 18. [Leposlovna knjižnica ; 8])
Vsebuje: Srečanje ; Dva prijatelja ; Osem tovarišev ; Oče ; Otroška zaščitnica ; Opravek na Viču , Kristina ; Zmagovalec ; Trije sinovi ; Klic domovine ; Stari grad ; Koliko jih je danes? ; Sveta Neža ; Sedmero otrok ; Slovo o polnoči ; Ljudje pod Uršljo goro ; Dve prijateljici
10.
Opustošena brajda : zgodba iz temnih dni : I. del / Alojzij Remec. Stari grad / Prežihov Voranc. – V Celju : Družba sv. Mohorja, 1946. – 159 str. ; 20 cm. – (Slovenske večernice ; 98) Redna knjiga za ude Družbe sv. Mohorja
1949
11.
Solzice / Prežihov Voranc ; [besedo o Prežihu napisal Oton Župančič ; ilustriral Francé Mihelič]. – V Ljubljani : Mladinska knjiga, 1949. – 106 str. : ilustr. ; 22 cm
1952
12.
Kanjuh iz Zagate : [povesti in črtice] / Prežihov Voranc ; [izbral in uredil Ivan Skušek]. – V Ljubljani : Slovenski knjižni zavod, 1952. – 609 str. ; 21 cm
Vsebuje: Pred obličjem zmage ; Tadej pl. Spobijan ; Svinja ; Borba ; Tam, kjer teče bistra Drava ; Za delom ; Dunaj ; Baraba ; Generalna vaja v mlinu , Obračun ; Tisoč in en dan ; Listnica uredništva ; Jesihovanje v Jamnici ; Kanjuh iz zagate ; Asasa ; V kadunji ; Veternik ; Kurjak ; Dvojčki ; Trije prosvetnjaki ; V strugi ; Sektor št. 5 ; Dekle z mandolino ; Skrivna bralnica ; Vice ; Ramunkov terc ; Sod ; Kruh ; Zadnji Volodej ; Junak ; Pljunek smrti ; Tat ; Umik
1953
13.
Pernjakovi : kmečka drama v štirih dejanjih (osmih slikah) / Prežihov Voranc ; [za oder uredil in po avtorjevi zasnovi dokončal Herbert Grün ; članek o Prežihovi kmečki drami napisal Jože Pogačnik]. – Maribor : Obzorja, 1953. – 83 str. ; 17 cm. – (Ljudske igre ; 1)
1954
14.
Ljubezen na odoru / Prežihov Voranc. – V Ljubljani : Kmečka knjiga, 1954. – 164 str. ; 17 cm Knjiga je izšla koncem leta 1953, z letnico 1954. – Vsebuje: Jirs in Bavh ; Ljubezen na odoru ; Samorastniki ; Boj na požiralniku
1962-1990
15.
Zbrano delo / Lovro Kuhar – Prežihov Voranc ; uredila Drago Druškovič in Jože Koruza ; opombe napisal Drago Druškovič. – V Ljubljani : Državna založba Slovenije, 1962-1990. – 12 zv. ; 21 cm. – (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev)
Vsebina:
Knj. 1: Povesti ; Nezbrane novele in črtice (1909-1927) ; Dodatek. – 1962 [i. e.] 1963. – 558 str. – 2500 izv.
Knj. 2: Samorastniki ; Nezbrane novele in črtice (1939-1941) ; Dodatek / opombe napisal Jože Koruza. – 1964. – 531 str. – 3000 izv.
Knj. 3: Naši mejniki ; Nezbrane novele in črtice (1945-1948) ; Solzice ; Dodatek. – 1971. – 611 str. – 3000 izv.
Knj. 4: Doberdob, vojni roma slovenskega naroda, 1. del (Črna vojska) in 2. del (Doberdob) ; Dodatek. – 1968. – 372 str. – 2500 izv.
Knj. 5: Doberdob, vojni roman slovenskega naroda, 3. del (Lebring) in 4. del (Judenburg) ; Dodatek. – 1969. – 296 str. – 2500 izv.
Knj. 6: Požganica. – 1966 [i. e.] 1967. – 514 str. – 2500 izv.
Knj. 7: Jamnica, 1. in 2. del ; Dodatek. – 1964. – 449 str. – 2500 izv.
Knj. 8: Jamnica, 3. del ; Kmečka drama ; Skrivna bralnica ; Dodatek. – 1965. – 351 str. – 2500 izv.
Knj. 9: Od Kotelj do Belih vod ; Borba na tujih tleh ; Nezbrane reportaže in spominski zapisi ; Dodatek. – 1973. – 708 str. – 4000 izv.
Knj. 10: Politični spisi ; Ocene leposlovnih del ; Dodatek. – 1983. – 605 str. – 3000 izv.
Knj. 11: Pisma I. – 1989. – 421 str. – 1000 izv.
Knj. 12: Pisma II ; Dodatek. – 1990. – 443 str. – 1000 izv. – Kazala.