“Drni” v mladih letih (17. maj 1950 – 23. februar 2008)
“Drni” s sinom Jašo in hčerko Nano
“Drnijev” podpis
“Drni” in Brodi, ki je bil iste pasme kot slavni Artur
“Drni” poslednjič
Danes ponoči je umrl dr. Janez Drnovšek. Že pretekli teden se je po forumih in blogih govorilo, da je umrl, čemur večina – vključno z menoj – ni nasedla, ker je mislila, da gre za novinarsko raco. No, očitno je bilo nekaj zrna resnice v tem. Žal. Klikni naprej →
Vem, da sem uporabila za marsikoga neko “neznano” besedo, nekateri boste morda celo pomislili, da to celo kaka staromodna tujka. Ne, v SSKJu (Slovar slovenskega knjižnega jezika) jo je moč najti, za tiste, ki (še) ne veste pomena, vam tule kopiram razlago:
eksplicíten -tna -o prid. (ȋ) knjiž. jasen, nedvoumen, pojasnjen: ekspliciten izraz; razlagati v eksplicitni obliki ♦ mat. eksplicitna oblika funkcije oblika, zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe eksplicítno prisl.: problem je postavljen zelo eksplicitno ♪
dvópotéznik -a m (ọ̑–ẹ̑) šah. problem, pri katerem je treba v dveh potezah dati mat ♪
Skratka, o čem to sploh govorim? O psih, ne na ljubiteljski način (čeprav sem sama ljubiteljica živali, zlasti mačk in psov) ali strokoven (prej laičen) pogled, ampak na njihov splošno znan lovski in čredni nagon ter želja po dominaciji, ko se vsakodnevno pripetijo napadi nevarnih pasem na ljudi; na nedvoumen primer želim prikazati svoje mnenje in še pomembne informacije, kako preprečiti morebiten napad potepuškega psa. Klikni naprej →
“Prežihov Voranc” Lovro Kuhar (10. avgust 1893 – 18. februar 1950)
Na današnji dan mineva 58. obletnica smrti slovenskega pisatelja Prežihovega Voranca – Lovra Kuharja.
Samorastniki.
samorástnik -a m (a)
1. ekspr. kdor mora zaradi neprimernih, težkih življenjskih razmer skrbeti za svoj obstoj sam, se vzgajati sam
Morda se tega pojma spomnite še iz osnovne šole, ko se je pri pouku slovenščine obravnavala novela Samorastniki Prežihovega Voranca. Po knjižni podlagi so posneli odličen film Samorastniki:
SAMORASTNIKI, slovenski č/b film, sreda, 15.2.06 ob 23.20 na TVS2
1963
scenarij po literarni predlogi Prežihovega Voranca: Vojki Duletič
režija: Igor Pretnar
fotografija: Mile de Gleria
glasba: Bojan Adamič
igrajo: Majda Potokar, Rudi Kosmač, Vladimir Skrbinšek, Sava Sever, Lojze Rozman, Vida Juvan
Najstarejšega sina Ožbeja oče, koroški mogočni veleposestnik, izbere za svojega naslednika na trdni kmetiji. Ožbej je končal šole in njegovi načrti so drugačni, toda svojemu očetu se ne zmore upreti. Tako je tudi potem, ko se zaljubi v hišno deklo Meto, ki z njim zanosi. Oče noče dovoliti Ožbeju poroke z bajtarsko deklino. Toda Meta se ljubezni do Ožbeja ne more in noče odpovedati in pankrtsko mati neusmiljeno naženejo od hiąe. Ljubezen med Oľebejem in Meto je močnejša od vseh prepovedi, tudi sodne oblasti ne morejo Mete prepričati, da bi se Ožbeju odpovedala. Stari Krničar gre celo tako daleč, da pošlje Ožbeja raje med vojake, kot da bi dovolil poroko z Meto, ki Ožbeju rodi še sedmega otroka. Tudi po Krničarjevi smrti, ko prevzame grunt mlajši sin Volbenk, se nič ne spremeni. Volbenk uporno Meto z njenimi otroki izžene iz bajte, v kateri živijo, in Meta mora poiskati nov dom drugje, njeni otroci pa bodo za vedno samorastniki…
Pretresljiva zgodba, ki zelo nazorno prikazuje izjemno globok družbenosocialni prepad med reveži in bogatini, med posestniki in kajžarji. Srčika povesti je pod nesrečno zvezdo obsijana ljubezenska zgodba hudabivške Mete in karniškega Ožbeja na ozemlju rodne grude Prežihovega Voranca, Koroške. Prežih tudi opiše današnje stanje posestva, ki je prešlo leta 1875 v grofovsko last, obdelujejo jo najemniki in je le bleda senca nekdanjega blišla in bede dinastije Karničanov. Zvezdavima obiskovalcema 80-letna starka pred bajto olajšana, ker nista Nemca ampak govorita slovensko, začne pripovedovati tragično zgodbo propada Karnic, ki se pričenja pred 100.-mi leti za časa vladavine predzadnjega Karničnika, ki je imel dva sina in hčer. Meta Hudabel kot luštna in pridna 17-letnica pride na sleme po imenu Karnice služiti svoj grenek kruh kot dekla, iberžnica, vanjo pa se zagleda prvorojenec Karničanov 20-letni Ožbej in mlada dva podležeta skušnjavi ter strasti, kar pripelje do nezaželene posledice, nezakonske nosečnosti. Ožbejeva družina, ki se je štela za skoraj plemiče, saj so njeni predniki posedovali veliko in plodno posest ter bili izjemno bogati kmetje, pa vendar znani ne samo po plemenitem poreklu temveč tudi po ošabnosti, trmi, napuhu in egoizmu, je bila močno ogorčena nad grehom, hudo sramoto ter dejstvom, da bodo Karnice očitno zibale pankrta. Stari Karničnik najprej pretepe Ožbeja, nato loči od družbe Meto in jo zapre v kamro. Karničani (Kresniki) naslednji dan pošljejo po Metino mamo, staro Hudabivnico, ki je kot kajžarska vdova skrbela za otroke, katerim so bili botri prav plemeniti Karničani, v hudem pomanjkanju in borni baraki, da pride po svojo hčer v karniško hubo, tam jo pogostijo in ji zagrozijo, da bodo sicer za otroka na graščini založili peščico zlatnikov, njo in Meto pa pregnali, tako, da si Karnice ne bodo več mazale roke z Hudabivniki, ter jo prisilijo, da prisostvuje izvedbi pokore. Ta kruta šega, ki si jo je vzela karniška gospoda po starodavni historiji, po besedah starega Karničnika so v preteklosti vlačuge pred cerkvami privezovali na sramotni steber, je v bistvu izjemno krut postopek sramotenja in mučenja nezakonske, pankrtske, matere – starodavna pravica svobodnih kmetov za kaznovanje poslov zaradi prešuštva, kraje, nepokorščine, lenobe in ostali grehov. Gospoda karniška se odloči Meto kaznovati s povesmom in sramoto. Prestrašena mati opazuje, kako pri obredu starodavne rihte – gospodinja pogrne mizo z deviško čistim prtom, stari nanjo položi slamnjačo lanenega prediva in pokliče skrušenega Ožbeja v prostor – Meto posadijo k mizi nasproti Kristustovega križa v kotu in ji ponudijo jesti, kar zavrne, nato jo stari Karničnik začne zasliševati, če se kesa storjenega greha, čemur pritrdi, in če se odpove Ožbejevi ljubezni, kar jo zlomi. Stari privleče sodarski stol, psico, Meti se ob pogledu na laneno vrv in predivo hitro posveti, kaj jo čaka. Ožbej jo šibko poskusi braniti, vendar se zboji očeta. Stari jo priveže in ji na živo žge dlani prav do kosti, medtem ko zbrana družba sovražnih mrhovinarjev z užitkom opazuje, kako stara Hudabivka v hudem trpljenju moli žalostni del rožnega venca. Nato gospodinja Karnic Meto pahne čez prag hiše ter zaloputne vrata za njo. Meta mora prestati še očitno sramoto, saj se vanjo se zapodi jata babnic – 3 dekle in domača hči, ki ji dvignejo krila ter jo z brezovimi šibami bičajo po životu ob burnem posmehovanju 3 hlapcev. Hudabivka Meto komaj privleče do ograje posestva Karnic in zbežita, vmes pa starka prekolne Karnice. Ožbej se tisti dan prvič napije. Meta, ko se za silo pozdravi, odide služit onkraj Drave in se vrne roditi sineka, ki ga je želela imenovati za Ožbeja, toda župnik mu da ime Gal. Meta otroka pusti pri materi ter odide služit. Čez 2 leti se vrne in spet rodi sina, za očeta napove karniškega Ožbeja, župnik spet noče ustreči njeni želji in otroka krsti za Gabra. Stari Karničnik ves razpenjen najprej hoče Ožbeja premikastiti, toda ta se spet skrije in se ga nacuka, zato zdrvi k hudabivški bajti, kjer mu stara zaloputne vrata pred nosom. Po Meto naslednji dan pride birič in jo odvede v graščino, kjer jo graščak s Karničnikom skuša prepričati, da se odpove Ožbeju in Karnicam. Toda Meta se odpove ponujenem denarju, vendar ne Ožbeju, zato jo dajo na mučeniški stol in jo pribičajo s 50-imi udarci, vendar si Meta ne premisli. Karničnik ugotovi, da ji zgrda ne bo mogel iz srca izruvati ljubezni do Ožbeja, zato poskusi pri temu zlepa in ga skuša z milo besedo pregovoriti, ko mu razlaga zgodovino Karnic in nalogo, ki mu je namenjena. Ožbej pa poskusi starega prepričati, da si želi poroke le z Meto in da prepušča Karnice bratu Volbenku, zase si pa izgovori bajto vsaj do smrti – ker pa ne more gledati očetove žalosti prej kot srda, popusti, kar stari izkoristi in mu poišče bogato nevesto. Meta je čakala na Ožbejevo pojasnilo, medtem ko so Karničani pripravljali jako razkošno svatbo. Na jutro poroke Ožbej izgine, Karnice pa morajo trpeti hudo sramoto in škodo. Ko se vrne s pijančevanja, se stari zapodi vanj, toda Ožbej prosi družino odpuščanja, kar je še posebej težko za sila prevzetno mater, nato pa jim zapove, da mu škodo odtegnejo od dediščine. Meta rodi spet sina, Mohorja, kateremu so našli botre šele po 14 dnevih, mlada mati pa doživi sramoto, saj je župnik noče pri obredu blagosloviti, ko prvič pride po porodu v cerkev. Karničnik odide na graščino in odvzame Ožbeju prvorojenstvo ter razveljavi vojaško oprostitev, grunt pa dobi mlajši sin. Okolica se po prvotnem odobravanju početja Karničnika, ki je hotel na silo preprečiti poroko med zaljubljencema, začela postavljati na Metino stran in začela uvidevati trnovo pot, po kateri sta morala svoji srci prepustiti trpljenju kljub močne ljubezni. Na dan Ožbejevega odhoda v vojsko, se mlada dva prvič javno prikažeta in okolica ju naklonjeno sprejme, Karničnikov pa od nikoder. Ožbej se vrne s prestreljeno nogo kot potepuh in spet popiva. Ko Meta rodi četrtega sina, župniku prekipi in pokliče Karničnika v župnišče, kjer mu da ultimat: ali naj zapusti faro ali dovoli poroko. Stari to zavrne, župnik pa bojda zanalašč kršči malčka za Ožbeja. Okolica je podpirala Meto in Ožbeja, da se poročita kar tako, vendar je uspel stari pri srenji, da prepove poroko, kar je bilo takrat še pravica – ljudje se niso smeli vzeti, da ne bi otroci bili v breme soseski. Ožbeja je to začelo tako gristi, da je dejansko postal pravi pijanec, Meta se je vdala v usodo in skrbela za otroke, za razliko, da je Ožbej odkrito hodil k njej. Ko je petič noseča odšla na pokopališče, da bi uredila grob pokojni materi, doživi poslednji napad s strani Karnic – vanjo se zapodijo domača hči in dve dekli, vendar se ustrašijo Metine odločnosti, okolica se jim roga. Meti in Ožbeju so se rodili Vid, nato še Burga (2), Primož (2), Til (3) in Nana (3) leta zatem. Okoli deveterice in Mete se je spletla cela vrsta mitov, mamo so imenovali Pankrtnica, otroke Hudabivške samorastnike, bajto pa Pankrtska kajža. Razdvojeni in nesrečni Ožbej se na Karnicah napija in odhaja k Meti po tolažbo ter ji venomer objublja poroke. Meta 15 let nečloveško gara, da uspe čudežno vzgojiti otroke in njen ugled v očeh okolice vse bolj narašča, Karničnika pa obsoja, saj v svoji trmi še vedno upravlja s posestvom kljub polnoletnosti Volbenka. Meta opusti sanje o svoji hiški in se posveti otrokom, katerim da popotnico za odpravo v širni svet. Stari Karničnik umre in bojda Ožbeju zaupa, da se poroči z Meto in da jima da nekaj posesti, vendar iz tega ni nič. Ožbej pijan pade v jezero. Na njegov pogreb pride Meta s 7 otroci – najstarejša sinova sta pri vojakih – in ob tem dogodku see srečajo Hudabivnikovi in Karničani, vendar prepad ne izgine – novi gospodar Meti ponudi sramotno nizko vsoto denarja, vendar ga ta zavrne. Volbenka pregovori lastna žena, da proda Karnice graščinski gospodi in kupi grunt blizu Celovca, za njima ostaneta 2 otroka, ki se odtlej pišeta Karnitschnigg. Hudabeli pa se množijo, Meta pa umre v ne dosti visoki starosti pri Galu. Na koncu izvemo, da je starka ravno Metina in Ožbejeva najmlajša hčerka Nana.
Novelo Samorastniki najdete tukaj.
In še dandanes ponekod v sredini z obsojanjem v očeh in postrani ozmerjajo nezakonske matere, vendar se to ne čuti zaradi fenomena življenja na koruzi oziroma partnerske zveze brez papirjev.
Sledijo življenjepis & bibliografija/opus pisatelja Samorastnikov, Prežihovega Voranca alias Lovra Kuharja. Klikni naprej →
15. 02. bo v Knjigarni Konzorcij (Mladinska knjiga) ob 19.39 večer Harryja Potterja. Točno ob 20. bodo začeli prodajati Svetinje smrti. Tukaj in tukaj je intervju s Kendo v Pilu (nič novega ne izvemo, če smo na tekočem z vsem). Klikni naprej →