Zdaj se počasi bližamo koncu oktobra, kar pomeni, da bodo kmalu nastopili prazniki. Glede na to, da je bilo letošnje poletje sicer vroče, a zmerno, sem si kar oddahnila.

Glede, da sta bili poletji 2016 in 2017 peklenski, saj so bile vsaj v Dalmaciji, kjer sem počitnikovala, čez dan temperature 40-45 °C.

Jadransko morje je imelo 30 °C, tako, da so si kleni ribiči pridušeno mrmrali v brado, da ne bo nič od ulova, saj se bodo sardele, tune, škampi počasi kar skuhali …

Osvežiti se nisi mogel v morju, ponoči pa nisem mogla spati, ker kjer sem spala, nisem imela klimatske naprave, stric pa zaradi varnosti ni pustil odprtih oken oziroma polken, saj naša hiša leži neposredno ob precej prometni glavni vaški cesti.

Tako sem se premetavala v zatohli in vroči sobi, ali pa sem se poskušala ohladiti na verandi na stolu. Vendar žal ni bilo niti vetriča, Luna je sicer sijala na polno, ampak kaj, ko so me krvoločne komarke lovile.

Žal imam od majhnega sladko kri in sem edina v celi bajti po nogah pogrizena že od malih nog. Vsako poletje imam brazgotine in še pozimi se mi poznajo.

Sedaj pa so se pojavili tigrasti komarji, ta hudičeva zalega iz Azije, s transportom pnevmatik ali po domače gum za avte. Zaradi vsega skupaj sem pred dobrimi tremi leti razvila alergijo na pike komarjev, in to se šele prične veselica na moji koži od mavrice madežev, do srbečice in neprijetnega občutka. Ne pomaga noben Autan, aparat v steni, ali celo spirala, ki se jo prižge pod oknom.

Je pa nekaj, kar cenim v splitski Dalmaciji.

Da se dol čudovito vidi nočno nebo. Ozvezdja, planeti, meteorji, utrinki so tako blizu, da sem kot otrok mislila, da samo ročico stegnem in bom utrgala zvezdo z neba.

Sedaj vem bolje, ko sem se učila zakone fizike in zelo pozorno in navdušeno spremljam novice iz astrofizike in tehnologije na RTV Slovenija.

Tudi Luna postane tu čudovita, včasih postane velika krogla oranžne ali rdeče barve, sedaj vem čemu, zaradi atmosfere in počasi zaide za tamkajšnjo goro Mosor ali celo Biokovo.

Ko smo na plaži v Omišu, se nam ponujajo veličastni sončni zahodi, lani sem z mobitelom zajela rdeče sonce, ki je počasi tonilo za hrib, ki mu domačini rečejo Omiška dinara. Prečudovito je bilo opazovati odsev rdečih poplesovajočih iskric na morju, od rdeče, oranžne, rožnate, vijolične in sive na nebu, ko je sinje modre nebo prehajalo v somrak.

Res nepozaben sončni zahod, čeprav sem že slišala, da je sam Alfred Hitcock dejal, da ima pa mesto Zadar najlepše zahode na svetu in če se ne motim, je prav nekaj kadrov za svoje filme posnel tam.

Ravno tako me na moj Omiš, Split in Gata spomnijo vonji po borovcu, šumenju morja, valov, sivke, makije, samega morskega zraka … Ne bom pa tudi pozabila, ko se gre večer na sprehod, da imamo tudi še eno egiptovsko nadlogo, ki jim Dalmatinci rečejo “skakavci”, mi pa kar lepo kobilice. Nam otrokom so bile strašljive, saj jih je bilo na tone in so nam skakale pod majice, da smo tekli in kričali, ker so se nam gabile. Sedaj jih ne opažam več toliko.

Res, Hrvaška ima toliko morja, toliko otokov, toliko lepih plaž. Da se mi zdi škoda, da se zaradi arbitraže Slovenija in Hrvaška, sploh politiki toliko let prepirajo zaradi Piranskega zaliva. Kot je dejal France Prešeren v Zdravljici:

Žive naj vsi narodi

ki hrepene dočakat’ dan,

da koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!