Category Archives: Osebno

Sen poletne noči

Torej poletje se je začelo v polnem zamahu. Najprej smo se dobesedno kuhali v pasji vročini. Sedaj nas je nebo (ali mati Narava) blagoslovilo z blagodejnim dežjem, ki je lepo ohladil ozračje in se lažje prenaša kaprice četrtega letnega časa, ki se imenuje poletje. Jaz spadam med tiste, ki vročine ne prenašajo najbolje in ki imajo raje zimo in sneg. Seveda je poleti lepo, ko se namakaš v morju (letos to žal ne pride v poštev), se sončiš (kar ni prav zdravo, saj porjavelost še ne pomeni zdravja, ampak obrambo kože proti ultravijoličnim žarkom, ki lahko povzročijo kožnega raka), uživaš v športnih aktivnostih zunaj (tek, kolesarjenje, hoja, hribolazenje, alpinizem), ali se preprosto hladiš doma in v klimatiziranih prostorih (čeprav klima načeloma ni ugodna za zdravje, sploh na busih LPPja šoferji še preradi navijejo močno klimo, da imaš, ko vstopiš v avtobus, občutek, kot da so te zaprli v hladilnico ali transportirali na Antartiko, brr). Ko opazuješ kresničke v topli poletni noči in čudovite zvedze, ki migotajo na nočnem nebu, se zaveš, da je poletje res tu. Sladoled se prileže. Poletje …

Hvala, J. K. Rowling!

Še zdaj se dobro spomnim tistega dneva, ko sem kot darilo za rojstni dan dobila prvo knjigo iz serije Harry Potter, Kamen modrosti. Naslovnica se mi je zdela malo čudno narisana, potem sem pa začela brati prvo poglavje in kmalu padla notri. Takoj sem si šla kupit še Dvorano skrivnosti in morala malo počakati, da izide Jetnik iz Azkabana. Iz Konzorcija sem zavila v kavarno in brala o morakvarjih. Nato je sledilo napeto odštevanje do izida naslednje knjige v angleščini, ki sem jo tudi kupila, to je bila The Goblet of Fire in seveda je bil kupljen tudi prevod. Ko je Joanne Kathleen Rowling (v okrajšavi JKR, kar bom nadalje uporabljala) na svoji spletni strani objavila naslov poslednje knjige, Harry Potter and the Deathly Hallows, sem nestrpno čakala na naslovnico in tudi sem bila tistega toplega julijskega večera, pravzaprav že noči, kajti angleška knjiga se je začela prodajati pri nas v Konzorciju že ob enih zjutraj, v lepo dolgi vrsti. Ko sem obrnila zadnjo stran, sem se zavedela, da je to konec. Seveda pa čar Harryja Potterja ni minil, še zdaj vzamem v roko kako knjigo in prebiram, kaj se dogaja neločljivi trojici Harryju, Ronu in Hermioni. Hvala, JKR, da si mi polepšala otroštvo, dala neprecenljive bralne urice, ko sem uživala v obračanju sveže dišeših strani pravkar kupljene knjige tudi prebedujoč celo noč v branju napete zgodbe in s svojim mojstrskim stilom pisanja naredila Harryja Potterja za eno izmed mojih najljubših knjig. Kapo dol, JKR, res si lahko zgled kolegom in nadebudnim pisateljem!

Pomlad. Ali kar poletje?

Že se je začel mesec maj. Mesec ljubezni. Marijin mesec, ko potekajo šmarnice. Narava že cveti in buhti. Vreme je včasih lepo in sončno, ali pa tudi deževno in hladno. Trenutno je poletno vroče, tako, da namesto sedenja za študijskimi knjigami si raje želiš morja ali vsaj bazena. Sladoled pogrešam. In obenem me muči seneni nahod, alergija na cvetni prah, kar ni prav nič prijetno. Kihanje, teče ti iz nosu, oči te srbijo, ma da ne bi naštevala. Ta nadlega matra še marsikoga. Vonj po pokošeni travi. Jagode s smetano. Sladoled, najboljšega imajo v Cacau pri Tromostovju. K vzpenjači se zgrinja gruča turistov, ovešenih s fotoaparati in zemljevidi. Koncert Angela Kellyja za mano. Prijetno je bilo, nastopal je s svojo družinico, na koncu smo dobili podpise in se slikali z njim. Lepo. Še malo, pa bo konec predavanj in se začenja izpitno obdobje. Ja, guljenje za knjigami, medtem ko narava zunaj vabi na sonček in poležavanju na travi. Bo že.

doktor-zivago

Pa je minilo.

Februar se počasi preveša v marec. Zima se počasi poslavlja, menda ne bo več sibirskih temperatur in snega. Valentinovo je minilo, sveti Valentin naj bi imel ključe od korenin, kar pomeni, da se bo kmalu začela narava prebujati. Ptički bodo žvrgoleli, rastline bodo poganjale popke in kmalu bo vse zeleno. Vreme postaja čudovito, kadar sonce sije in je modro nebo brez oblačka, so ljudje dobre volje in nasmejani. Bliža se sicer tudi pust, krofov se bomo najedli in otroci bodo hodili našemljeni v maškare. Zunaj piha veter, opazujem lipo, kako jo upogiba. In kljub temu je ne zlomi. Novica o tem, da je na Sholasticovem seznamu stotih najboljših otroških knjig Harry Potter zasedel šesto mesto, je več kot odlična. Hvala, J. K. Rowling. Vaše knjige so pričarale magične trenutke v otroštvu, ko smo nestrpno čakali na nova nadaljevanja in se spraševali, kaj se bo zgodilo s Harryjem, Ronom in Herminono. Žal je odlična slovenska spletna stran Hpslo odšla v večna lovišča, tudi tam sem preživela lepe ure na forumu in branju kolumen. Ko je izšla zadnja, sedma knjiga iz serije Harry Potter, sem vedela, da se s tem bliža konec dogodivščin naših priljubljenih junakov, toda magija Harryja Potterja še vedno ostaja. Knjige se bodo vedno znova in znova prebirale, mladež in odrasli bodo odkrivali sago o mladem čarovniku. Knjige so večne, tudi ko pisatelj umre, za njim ostane njegov opus. Tudi narava se nenehno spreminja, a sončni zahodi in menjavanje letnih časov je  večno. Seveda, dokler ne bomo uničili planeta, ki nam daje življenje.

doktor-zivago

Spomini moje mladosti (2) – The Kelly Family (TKF)

The Kelly Family

The Kelly Family (famozni Pilov poster)
The Kelly Family (Pilov poster)

V prejšnjem zapisu sem predstavila reminiscenco in poklon Hansonom. Vsake tolike časa se nostalgično spominjam moje mladosti – jej, zdaj se počutim tako stara (pri 22 letih 😯 ), ko opazujem današnjo mladino, ki so ji svetinje emo kultura (priznam, nisem preveč seznanjena s tem, tako, da ne bi vedela druge asociacij kot na gotiko in vampirske kulte), flirt in chat strani, kjer mule razkazujejo svoja brhotna teleščka, Rebelde norija in seveda na koncu internetne dobrote, kot so Youtube, Myspace, Facebook, MSN, blogi in forumi. No, seveda tudi jaz nisem bila izjema glede idolov glasbe takratnih 90.-ih let prejšnjega 20. stoletja; kot najstnica sem poslušala TKF in Hansone, pa še kaj drugega, recimo DJ Bobo, klasično glasbo itd … Spomnim se dneva pred davnimi leti, ko sem si šla po šoli kupiti najnovejši izvod že takrat zelo priljubljene otroške in najstniške revije Pil in malo zdolgočaseno polistala po njej. Nekako na sredini zagledam poster in dvostranski opis neke čete v starinska oblačila napravljenih dolgolascev, ki so se zdeli že na prvi pogled simpatični. Takoj mi je padel v oči dolgolasi blondinec, ki je držal v naročju bobnarski palički. Angelo. In sem si brž kupila prvo kaseto, Over the hump; na radiu so nonstop predvajali An angel, po revijah so pisali o njih (Bravo, Stop, Smrklja, Pil, Jana itd.). The Kelly Family. “Keli Femili”, 9 bratov in sestar družine Kelly:Kathy (1963), Johnny (1967), Patricia (1969), Jimmy (1971), Joey (1972), Barby (1975), Paddy (1977), Maite (1979) in Angelo (1981). Še nikoli slišala zanje, mislim, da takrat še niso bili tako zelo slavni leta 1995 (vsaj v naši osnovni šoli še ne, hehe 😆 ) kot so potem le dve leti zatem napolnili v Ljubljani zdaj razpadajoči bežigrajski nogometni stadion (in nacionalno sramoto kljub obljubljenem novem v Stožicah) s 35.000-glavo množico (takle podvig je uspel šele slovenski skupini Siddharti nekaj let kasneje) in jih je poslušala skoraj ves slovenski mladež; bila sem torej na danes legendarnem koncertu leta 1997 pa še na naslednjem leta 1998 in je bilo res super, ta prvi koncert, ki se ga bom spominjala tudi, ko bom že ostarela, sivolasa in debelimi naočniki. Ljudje so šotorili pred vrati, da bi si zagotovili najboljša mesta pri odru, ogromna množica se je prerivala, koncert je bil resnično magičen. Takega vzdušja in evforije pa še dolgo ne. Na žalost nisem bila prav blizu odra – ampak na travi, drugič pa na tribuni na desni strani stadiona. Čez nekaj nekaj let se je histerija hitro polegla in folk je začel izpod čela gledati vsakega, ki je odkrito priznal, da jih še posluša. Kellyjevi so imeli še koncert v hali Tivoli, pa zdi se mi, da tudi v Mariburu (nisem bila). Kellyjevi še sami priznavajo, da so sedaj bolj srečni, ko lahko igrajo v mirnejših vodah kot so bili napolnjeni stadioni, kjer so dekleta histerično jokala, niso imeli miru pred velikim bremenom slave (oboževalke so jih preganjale in še poskušale na vsak način priti na njihovo ladjo Lorelay v Kölnu; v reviji Bravo je skoraj vsak teden izšel kakšen članek o njih in poster) in na leto so imeli preko 300 koncertov. Zdaj pa občasno igrajo po cerkvah v Nemčiji in to je približek njihovi prvotni sreči, ko so z veliko ljubeznijo do glasbe igrali na ulicah; z oboževalci imajo bolj pristen, prijateljski odnos, vzdušje je mirno. Nekaj članov ne sodeluje več v bendu (Barby, Kathy, Paddy in Johnny), nekateri so si ustvarili svoje solo kariero (Angelo, Johhny, Kathy), par jih pa še nastopa (včasih Adam (nečak, se mi zdi), zdaj pa znova brat Paul); skoraj večina pa je poročenih in si je ustvarila družine (razen Barby in Paddyja). Oboževalce je morda še najbolj šokirala novica, ko si je izjemno priljubljeni Paddy Kelly postrigel svoje lepe dolge lase na čisto kratko frizuro in nekaj let zatem odšel v samostan in je na dobri poti, da postane duhovnik. Želim mu veliko sreče in božjega blagoslova; bistveno je, da se je otresel depresije in našel svoj notranji mir s pomočjo Boga. Na letošnjem mednarodnem festivalu mladih “Mladifest” v Međugorju/Medžugorju/Medjugorju (31. 7. – 6. 8. 2008) je brat Janez Pavel Marija/Johny Paul Mary (AKA bivši Paddy Kelly) sam pripovedoval svojo osebno zgodbo, še tisti, ki ga niso poznali, so imeli solzne oči ob ganljivi pripovedi – vse najdete tukaj. O tem, kako je bil zelo nesrečen pri 20 letih, ko so bili Kellyjevi še na vrhuncu popularnosti, zaslužili ogromne vsote denarja in živeli v velikem gradu Gymnich (ta je še danes njihova uradni rezidenca), v Nemčiji so prodali preko 20 milijonov plošč, njihov najbolj uspešen album ostaja Over the hump, ki je še vedno najbolj prodajan album v nemški glasbeni zgodovini; ko je spoznal, da ga glasba ter koncertiranje ne veselita več toliko kot ga nekoč, ko je bil ljubljenec množic, da ga breme velike slave duši, se je začel spraševati, kaj on sploh je, glasbenik, umetnik, zvezdnik ali morda kaj drugega? Začel se je spraševati o obstoju, smislu življenja, posmrtnem življenju. Na novo je odkril Boga (vsi Kellyjevi so sicer bili krščeni in vzgajani v krščanskem duhu, toda naporen tempo zvezdništva je to potisnil to na stranski tir, tako da niso preveč bili aktivni v verskem življenju), ko je odšel na romanje v Lurd leta 1999, predtem je srečal nekega duhovnika, ki mu je odprl oči, da je začel brati Biblijo/Sveto pismo in spoznal temeljne verske resnice o Bogu, Jezusu, Mariji in Cerkvi. Od takrat se je njegova vera krepila, prelomnica pa se je zgodila, ko se je družina odpravila leta 2000 v Međugorje/Medjugorje/Medžugorje (slovenska različica je tukaj) na molitveno romanje za bolnega člana skupine TKF in spoznali patra Joza Zovka. Ko je Paddy spet obiskal to svetišče, mu je takratno dekle dejalo: “Če si srečnejši z Jezusom, pojdi.” Tako se je kmalu odločil, da bi se pridružil semeniščnikom in začel raziskovati katoliške redove od reda matere Tereze v Indiji do benediktincev in frančiškanov v Bronxu. Nazadnje je odkril v Franciji red svetega Janeza/Ivana in začutil, da je to tisto pravo; tam obenem tudi študira teologijo in filozofijo. Glasba ga še vedno veseli, zdaj preigrava religiozne pesmi. No, jaz ponosno priznam, da še vedno poslušam TKF in si zavrtim kakšen njihov CD, ostalega pač nimam (videov pa DVDjev na primer; imam pa nekje spravljeno mapo postrov in člankov, hehe 😆 ). Ne sramujem se tega, in če mi kdo omeni kako opazko zoper njih, mu rečem, čemu se pa ne dela norca iz Elvisa Presleyja, Beatlesov, Jimija  Hendrixa, Metallicem, Siddharte … ki so še danes zelo popularni in poslušani, pa čeprav eni pokojni? Vsak ima pravico imeti svoj glasbeni okus, vsi smo si drugačni a enakovredni. Zdaj sem pred kakim letom na internetu odkrila tudi Angela Kelly in njegov lastni band (Angelo si je vzel pavzo pri TKF in ima za zdaj od leta 2006 solo kariero ter je zelo uspešen v Evropi, njegovih do zdaj že pet turnej (I’m ready, Rejoice and be glad, Lost sons, Up close, Traveller) po klubih so popolnoma razprodane), s katerim ustvarja popolno drugačno muziko kot so Kellyjevi, tako, da tudi njega z veseljem poslušam, in si tako dobila vse tri albume I’m ready, Rejoice and be glad in Lost sons; izšel je pa še CD in DVD album Up close. Angelo se po koncertu vedno ustavi pri oboževalcih, se z njimi pogovarja in slika, podpiše kakšen avtogram. Ravno nasprotno od nekdanjih časov, kjer so dekleta padala v histeričen jok in nosila plakat “Angelo, marry me.” (še posebej so bile nenaklonjene do njegove takrat še zaročenke), ko je zapel Because it’s love. Še posebej me je fasciniralo, kako je spoznal svojo bodočo ženo Kiro (“childhoold sweetheart”, bi rekli Američani), s katero ima danes tri otroke, ki so čista kopija Angela (IMO/in my opinion/po mojem mišljenju 😉 ). Njuna ljubezenska zgodba me je prepričala, da res še vedno obstaja prava, iskrena ljubezen, ki drži iz otroških let tudi naprej. Danes so oboževalci veliko bolj zreli, odrasli in spoštujejo Kellyjeve kot glasbenike, ne pa kot neke zvezdnike, potrošni material, s katerim ravnaš kot da je tvoja last.30. januarja 2009 ob 20. uri bo Angelo z bendom imel akustični koncert v Mini teatru na Ljubljanskem gradu. Na mednarodnem TKF forumu se vsak dan družimo ljubitelji Kellyjev in obiskanost tudi danes dokazuje, da TKF niso pozabljeni, tam dobite tudi vse bistvene informacije in novice (uradna spletna stran TKF je v čistem razsulu in neuporabna). Slovenski oboževalci imamo tudi svoj podforum, blog, Myspace stran. Priporočam.

Galerija:

TKF danes (pridružil se je še Paul Kelly)

TKF danes

Angelo Kelly in band

YT  videii:

I can’t help myself (TKF)

An angel (TKF)

Nanana (TKF)

Roses of red (TKF)

First time (TKF)

The River (AK)

Smile for the picture (AK)

Let’me dream (AK)

I’m ready (AK)

Seznam meni najljubših pesmih TKF:

  • Why why why
  • First time
  • Roses of red
  • An angel
  • Santa Maria
  • Because it’s love
  • I’ll swim I’ll swim
  • Leave it to the spirits
  • I feel love
  • Oh it hurts
  • Dance to the rock’n’roll
  • Why don’t you go
  • I will be your bride
  • I can’t help myself
  • Nanana
  • I wanna kiss you
  • Mama
  • Saban’s mystic knights of tir na nog

Seznam meni najljubših pesmih AK:

  • You have a place
  • If you love me
  • Finally one
  • Hello
  • I’m sorry
  • Child of God
  • I’m sorry
  • Blasphemy
  • Since you’re there
  • Reconsider
  • Stay like a child
  • Dance
  • Waves come and go
  • The River

To je to. Ste “Keli Femili” tudi vi poslušali – kako ste jih “odkrili”? Še danes? Kakšno mnenje imate o fenomenu TKF? 🙂