Spomini moje mladosti (2) – The Kelly Family (TKF)

The Kelly Family (Pilov poster)

V prejšnjem zapisu sem predstavila reminiscenco in poklon Hansonom. Vsake tolike časa se nostalgično spominjam moje mladosti – jej, zdaj se počutim tako stara (pri 22 letih 😯 ), ko opazujem današnjo mladino, ki so ji svetinje emo kultura (priznam, nisem preveč seznanjena s tem, tako, da ne bi vedela druge asociacij kot na gotiko in vampirske kulte), flirt in chat strani, kjer mule razkazujejo svoja brhotna teleščka, Rebelde norija in seveda na koncu internetne dobrote, kot so Youtube, Myspace, Facebook, MSN, blogi in forumi. No, seveda tudi jaz nisem bila izjema glede idolov glasbe takratnih 90.-ih let prejšnjega 20. stoletja; kot najstnica sem poslušala TKF in Hansone, pa še kaj drugega, recimo DJ Bobo, klasično glasbo itd … Spomnim se dneva pred davnimi leti, ko sem si šla po šoli kupiti najnovejši izvod že takrat zelo priljubljene otroške in najstniške revije Pil in malo zdolgočaseno polistala po njej. Nekako na sredini zagledam poster in dvostranski opis neke čete v starinska oblačila napravljenih dolgolascev, ki so se zdeli že na prvi pogled simpatični. Takoj mi je padel v oči dolgolasi blondinec, ki je držal v naročju bobnarski palički. Angelo. In sem si brž kupila prvo kaseto, Over the hump; na radiu so nonstop predvajali An angel, po revijah so pisali o njih (Bravo, Stop, Smrklja, Pil, Jana itd.). The Kelly Family. “Keli Femili”, 9 bratov in sestar družine Kelly:Kathy (1963), Johnny (1967), Patricia (1969), Jimmy (1971), Joey (1972), Barby (1975), Paddy (1977), Maite (1979) in Angelo (1981). Še nikoli slišala zanje, mislim, da takrat še niso bili tako zelo slavni leta 1995 (vsaj v naši osnovni šoli še ne, hehe 😆 ) kot so potem le dve leti zatem napolnili v Ljubljani zdaj razpadajoči bežigrajski nogometni stadion (in nacionalno sramoto kljub obljubljenem novem v Stožicah) s 35.000-glavo množico (takle podvig je uspel šele slovenski skupini Siddharti nekaj let kasneje) in jih je poslušala skoraj ves slovenski mladež; bila sem torej na danes legendarnem koncertu leta 1997 pa še na naslednjem leta 1998 in je bilo res super, ta prvi koncert, ki se ga bom spominjala tudi, ko bom že ostarela, sivolasa in debelimi naočniki. Ljudje so šotorili pred vrati, da bi si zagotovili najboljša mesta pri odru, ogromna množica se je prerivala, koncert je bil resnično magičen. Takega vzdušja in evforije pa še dolgo ne. Na žalost nisem bila prav blizu odra – ampak na travi, drugič pa na tribuni na desni strani stadiona. Čez nekaj nekaj let se je histerija hitro polegla in folk je začel izpod čela gledati vsakega, ki je odkrito priznal, da jih še posluša. Kellyjevi so imeli še koncert v hali Tivoli, pa zdi se mi, da tudi v Mariburu (nisem bila). Kellyjevi še sami priznavajo, da so sedaj bolj srečni, ko lahko igrajo v mirnejših vodah kot so bili napolnjeni stadioni, kjer so dekleta histerično jokala, niso imeli miru pred velikim bremenom slave (oboževalke so jih preganjale in še poskušale na vsak način priti na njihovo ladjo Lorelay v Kölnu; v reviji Bravo je skoraj vsak teden izšel kakšen članek o njih in poster) in na leto so imeli preko 300 koncertov. Zdaj pa občasno igrajo po cerkvah v Nemčiji in to je približek njihovi prvotni sreči, ko so z veliko ljubeznijo do glasbe igrali na ulicah; z oboževalci imajo bolj pristen, prijateljski odnos, vzdušje je mirno. Nekaj članov ne sodeluje več v bendu (Barby, Kathy, Paddy in Johnny), nekateri so si ustvarili svoje solo kariero (Angelo, Johhny, Kathy), par jih pa še nastopa (včasih Adam (nečak, se mi zdi), zdaj pa znova brat Paul); skoraj večina pa je poročenih in si je ustvarila družine (razen Barby in Paddyja). Oboževalce je morda še najbolj šokirala novica, ko si je izjemno priljubljeni Paddy Kelly postrigel svoje lepe dolge lase na čisto kratko frizuro in nekaj let zatem odšel v samostan in je na dobri poti, da postane duhovnik. Želim mu veliko sreče in božjega blagoslova; bistveno je, da se je otresel depresije in našel svoj notranji mir s pomočjo Boga. Na letošnjem mednarodnem festivalu mladih “Mladifest” v Međugorju/Medžugorju/Medjugorju (31. 7. – 6. 8. 2008) je brat Janez Pavel Marija/Johny Paul Mary (AKA bivši Paddy Kelly) sam pripovedoval svojo osebno zgodbo, še tisti, ki ga niso poznali, so imeli solzne oči ob ganljivi pripovedi – vse najdete tukaj. O tem, kako je bil zelo nesrečen pri 20 letih, ko so bili Kellyjevi še na vrhuncu popularnosti, zaslužili ogromne vsote denarja in živeli v velikem gradu Gymnich (ta je še danes njihova uradni rezidenca), v Nemčiji so prodali preko 20 milijonov plošč, njihov najbolj uspešen album ostaja Over the hump, ki je še vedno najbolj prodajan album v nemški glasbeni zgodovini; ko je spoznal, da ga glasba ter koncertiranje ne veselita več toliko kot ga nekoč, ko je bil ljubljenec množic, da ga breme velike slave duši, se je začel spraševati, kaj on sploh je, glasbenik, umetnik, zvezdnik ali morda kaj drugega? Začel se je spraševati o obstoju, smislu življenja, posmrtnem življenju. Na novo je odkril Boga (vsi Kellyjevi so sicer bili krščeni in vzgajani v krščanskem duhu, toda naporen tempo zvezdništva je to potisnil to na stranski tir, tako da niso preveč bili aktivni v verskem življenju), ko je odšel na romanje v Lurd leta 1999, predtem je srečal nekega duhovnika, ki mu je odprl oči, da je začel brati Biblijo/Sveto pismo in spoznal temeljne verske resnice o Bogu, Jezusu, Mariji in Cerkvi. Od takrat se je njegova vera krepila, prelomnica pa se je zgodila, ko se je družina odpravila leta 2000 v Međugorje/Medjugorje/Medžugorje (slovenska različica je tukaj) na molitveno romanje za bolnega člana skupine TKF in spoznali patra Joza Zovka. Ko je Paddy spet obiskal to svetišče, mu je takratno dekle dejalo: “Če si srečnejši z Jezusom, pojdi.” Tako se je kmalu odločil, da bi se pridružil semeniščnikom in začel raziskovati katoliške redove od reda matere Tereze v Indiji do benediktincev in frančiškanov v Bronxu. Nazadnje je odkril v Franciji red svetega Janeza/Ivana in začutil, da je to tisto pravo; tam obenem tudi študira teologijo in filozofijo. Glasba ga še vedno veseli, zdaj preigrava religiozne pesmi. No, jaz ponosno priznam, da še vedno poslušam TKF in si zavrtim kakšen njihov CD, ostalega pač nimam (videov pa DVDjev na primer; imam pa nekje spravljeno mapo postrov in člankov, hehe 😆 ). Ne sramujem se tega, in če mi kdo omeni kako opazko zoper njih, mu rečem, čemu se pa ne dela norca iz Elvisa Presleyja, Beatlesov, Jimija  Hendrixa, Metallicem, Siddharte … ki so še danes zelo popularni in poslušani, pa čeprav eni pokojni? Vsak ima pravico imeti svoj glasbeni okus, vsi smo si drugačni a enakovredni. Zdaj sem pred kakim letom na internetu odkrila tudi Angela Kelly in njegov lastni band (Angelo si je vzel pavzo pri TKF in ima za zdaj od leta 2006 solo kariero ter je zelo uspešen v Evropi, njegovih do zdaj že pet turnej (I’m ready, Rejoice and be glad, Lost sons, Up close, Traveller) po klubih so popolnoma razprodane), s katerim ustvarja popolno drugačno muziko kot so Kellyjevi, tako, da tudi njega z veseljem poslušam, in si tako dobila vse tri albume I’m ready, Rejoice and be glad in Lost sons; izšel je pa še CD in DVD album Up close. Angelo se po koncertu vedno ustavi pri oboževalcih, se z njimi pogovarja in slika, podpiše kakšen avtogram. Ravno nasprotno od nekdanjih časov, kjer so dekleta padala v histeričen jok in nosila plakat “Angelo, marry me.” (še posebej so bile nenaklonjene do njegove takrat še zaročenke), ko je zapel Because it’s love. Še posebej me je fasciniralo, kako je spoznal svojo bodočo ženo Kiro (“childhoold sweetheart”, bi rekli Američani), s katero ima danes tri otroke, ki so čista kopija Angela (IMO/in my opinion/po mojem mišljenju 😉 ). Njuna ljubezenska zgodba me je prepričala, da res še vedno obstaja prava, iskrena ljubezen, ki drži iz otroških let tudi naprej. Danes so oboževalci veliko bolj zreli, odrasli in spoštujejo Kellyjeve kot glasbenike, ne pa kot neke zvezdnike, potrošni material, s katerim ravnaš kot da je tvoja last.30. januarja 2009 ob 20. uri bo Angelo z bendom imel akustični koncert v Mini teatru na Ljubljanskem gradu. Na mednarodnem TKF forumu se vsak dan družimo ljubitelji Kellyjev in obiskanost tudi danes dokazuje, da TKF niso pozabljeni, tam dobite tudi vse bistvene informacije in novice (uradna spletna stran TKF je v čistem razsulu in neuporabna). Slovenski oboževalci imamo tudi svoj podforum, blog, Myspace stran. Priporočam.

Galerija:

YT  videii:

I can’t help myself (TKF)

An angel (TKF)

Nanana (TKF)

Roses of red (TKF)

First time (TKF)

The River (AK)

Smile for the picture (AK)

Let’me dream (AK)

I’m ready (AK)

Seznam meni najljubših pesmih TKF:

• Why why why
• First time
• Roses of red
• An angel
• Santa Maria
• Because it’s love
• I’ll swim I’ll swim
• Leave it to the spirits
• I feel love
• Oh it hurts
• Dance to the rock’n’roll
• Why don’t you go
• I will be your bride
• I can’t help myself
• Nanana
• I wanna kiss you
• Mama
• Saban’s mystic knights of tir na nog

Seznam meni najljubših pesmih AK:

• You have a place
• If you love me
• Finally one
  
• Hello
• I’m sorry
  
• Child of God
• I’m sorry
• Blasphemy
• Since you’re there
• Reconsider
• Stay like a child
• Dance
• Waves come and go
• The River

To je to. Ste “Keli Femili” tudi vi poslušali – kako ste jih “odkrili”? Še danes? Kakšno mnenje imate o fenomenu TKF? 🙂