Kaj prinaša internet sodobni družbi?

Priporočam tole v branje. Je vredno razmisleka.

Polnočni klub: Vzporedno življenje na internetu

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 28. marec 2008, Vse oddaje

Prejšnja: Verovati ali ne
slika

Dober večer, spoštovane gledalke in cenjeni gledalci. Izbirate lahko med svetovi v katerih vas bodo vsi prepoznali ali pa se boste preprosto skrili za katerega izmed vam ljubih psevdonimom. Povezali se boste z nekdanjimi sošolci ali pa osvobojeni čisto vsake prtljage iskali nova prijateljstva. Internet- polje neskončne svobode. Lahko ste kdor hočete, lahko počnete, kar želite. Lahko ste Kazanove ali pa kateri vam ljubih psihoterapevtov z vami zamenja svoje ime in na ta način krpate potem zlomljena srca. Potem, kaj se zgodi? Ugasnete računalnik in sledi kaj? O tem se bomo pogovarjali danes v Polnočnem klubu s Špelo Kuclar, avtorico dokumentarca Ljubezen. com. Lepo pozdravljena. Dobrodošla. Z dr. Francem Trčkom, sociologom kibernetnega prostora. S Saro Ermenc, 12- letno deklico, ki ima morda več medmrežnih izkušenj kot vrstniki njenih staršev. In s Črtom Butulom, novinarjem, kuharjem, fotografom in blogerjem. Lep pozdrav. Dober večer še enkrat vsem skupaj. Morda prvo vprašanje za vas, dr. Trček. Kakšno je pravzaprav polje vašega raziskovanja? Kaj raziskujete?
Najbolj široko povedano vse, kar se dogaja na internetu. Kot sociologa me zanima ta problematika, dinamika- od mladih dam, ki so hitro užaljene, če jim rečemo deklica, do kakšnih ljudi iz tretjega življenjskega obdobja, ki mogoče obiskujejo tečaj astrologije ali astronomije in uporabljajo internet, do nekih naših politikov, ki želijo svingati, pa niso dovolj spretni, do kakšnih sovražnih govorov. Ne vem, ” čefurji ven, čefurji not. ” Skratka, vse to. Dobro, ukvarjamo se tudi s kakšnimi resnimi zadevami kot je to, kako bomo privatizirali Telekom, kakšne politike informatizacije se bomo šli, ampak to verjetno ni tema tega omizja.

slika

Res je. Govorimo o odnosih, o življenju, ki se ga lahko gremo na internetu. Lahko živimo polno življenje na internetu.
Seveda. Jaz vedno bolj dobim ošpice metaforično, ko mi začnejo moji študentje govoriti o realnem in nerealnem življenju. Zdi se mi- jaz sem tukaj najstarejši, kar mi je všeč. Enkrat za spremembo. Da to postaja nek sestavni del našega življenja in neko ločevanje na fizično in nefizično je vedno manj pomembno. Razen če hitiš na RTV in se zaletiš v kandelaber, te lahko zelo zaboli. Lahko te zelo zaboli, če te tudi nekdo v spletnem prostoru premaga v kakšni igrici, te užali, je nesramen do tebe, itd.
Ampak tista bolečina je drugačna. Najbrž fizična ni.
Je pa lahko globoka ali globlja.- Špela, vi ste posneli dokumentarec Ljubezen. com. Že naslov pove, da je bilo govora o tistih najbolj intimnih trenutkih med uporabniki interneta. Kakšne so vaše izkušnje, če se navežete na dr. Trčka? Mi smo se lotili tega dokumentarnega filma zato, ker se je kar nekaj pojavilo ljudi v naši okolici, ki so spletli uspešna prijateljstva oz. ljubezni preko interneta. V dokumentarcu smo se ukvarjali samo s tem področjem, kako je možno preko internetnih portalov priti do partnerja in presenetljivo se je tako našlo kar veliko ljudi.
Zame je morda še vedno, oz. vsaj vztrajam v tej vlogi, da je nepredstavljivo, da bi nekdo lahko našel partnerja preko interneta. Težko si predstavljam in morda tudi še kdo doma pred zasloni. Morda nekoliko bolj tradicionalistične narave, da bi bilo moč iskati v nekem virtualnem svetu, ki je lahko povsem resničen, partnerja.
Verjetno to ni virtualni svet. To je realen svet. Računalnik, internet je del realnega sveta. Čeprav jaz velikokrat- oprosti- delam neko prispodobo. V začetku 80- ih je skoraj vsaka vas, ki je imela zadružni dom, naredila nek disko. Eden je imel očeta v Nemčiji in je prinesel zvočnike, drugi je naredil nekajkanalni vizualni šov, neko kroglo so vrgli skupaj in se je tja hodilo flirtati. Potem je to postalo mimo in so nastali klubi. Še v kakšnem Kranju so v začetku 90- ih vsako drugo gostilno spremenili v pub. Zdaj gre pa na internet in verjetno bo mlada dama povedala, je nekaj, kar se nam zdi tukaj ali mogoče tudi vam čudno ali smo mogoče tukaj mi že konzervativni, za njih nekaj čisto samoumevnega.- Še to. Internet oz. ti portali- kot rečeno smo se tukaj ukvarjali s portali- so samo orodje.

slika

Morda začnemo na tem. Diskoteka postane orodje spoznati ljudi.
Ki se preseli v naše dnevne sobe in tam…
In ima še eno prednost. To smo raziskovali skozi ta dokumentarec. Tudi gospod Trček je sodeloval- je to, da olajša malo stvar, ker tam imaš ti- eni portali so dobro napravljeni in je zelo enostavno najti nekoga, ki ima neke podobne interesne dejavnosti. Ker sprašuje, kaj te zanima, kakšno glasbo poslušaš. In ljudje, ki so na nek način sorodni, lahko navežejo kontakt in je to to. Ni treba hoditi po teh diskotekah in ugotavljati ali je morda tebi všeč hard rock in ga bova skupaj poslušala. Je pa res vprašanje, ker ljubezen kot substanca nima veze s tem.
Ni racionalna.
Je verjetno čisto nekaj drugega. Ampak ljudje so se našli, to je presenetljivo. In ostali skupaj.
To so dejstva. In so skupaj. Imamo poročene smo imeli v dokumentarcu. Moji kolegi, eden poročen in eden v kratkem- preko interneta.
Pred tem pa si upam malce špekulirati, imeli težave pri odnosih, ne imeli težave? Je bila to neka novost zanje? Ne. Saj to je to. Ko sem jaz to raziskovala… Meni je šlo na živce, ker jaz ne uporabljam interneta. Meni je težko iti na mail pogledati. Groza. Ker sem cele dneve po terenu in je to meni cel protokol. Vključiti, geslo ki ga vsakič znova pozabim. Meni je to problem. Enim ljudem pa v službi. To je to. Tvoja služba je takšna. In ogromno tega je zaradi neke udobnosti. Če gremo gledati slovenske klepetalnice. Za srednjo generacijo se jasno vidi. Ljudje pridejo v službo, začnejo malo delati, malo se pogleda, malo delamo, imamo malico, je spet naslednji.

slika

Obiskanost portalov narašča. Šefi pridejo, spet delamo. Preden gremo domov spet naraste. Doma vse uredimo, naredimo kar imamo narediti. Zvečer naraste, eni ne morejo spati in naraste.- Če se morda vrnemo en korak nazaj- omenili smo portale, skratka neka mesta v tem neskončnem internetnem prostoru, kjer se družimo. In našo predstavitveno podobo. To naredimo tako, da damo svojo fotografijo, sliko in potem smo tam prisotni. Je potrebno narediti še kaj? Mislim, da niti ne več.
Odvisno, kje. Določeni portali, ki so malo bolj resni, zahtevajo več informacij že čisto zaradi neke zaščite, če prihaja do nečesa, čemur smo včasih rekli socialna patologija, pa zdaj ni več politično korektno. Ni pa nujno, da date svojo podobo. Jaz sem že večkrat omenil. Par let nazaj na vseh teh mednarodnih portalih je dala vsaka tretja Hrvatica Severino. Ali pa mogoče kakšen mladenič bo dal gor vašo podobo. Zakaj pa ne? Saj ste privlačni. Hvala lepa za privlačnost.
Ampak kaj dobi s tem? Točno to. Kaj bi s tem?
Ne vem. Igra se.
Igra se. V tem primeru bi šlo verjetno za zabavo.
Novica zadnja v Jutranjem listu je bil izmišljen intervju s Sanaderjem, ker je nek 23- letni mladenič vdrl in se malo pohecal. In želel videti, kje se bo vse končalo.
Kje so meje, seveda.
Meje tako rekoč ni. Torej imamo določene portale, občestvo, ki se zabava, in potem so tisti, ki iščejo mogoče neke zveze. So tisti, ki iščejo morda resne poslovne odnose. Za vsakega nekaj. Ravno v dokumentarcu reče dobro dr. Trček, da pridejo kot vedno notri tudi težaki. Ljudje, pri katerih gre lahko tudi za patologijo. Kot ti lahko pride v disku nekdo in ti teži, ti lahko tudi tukaj isto, s tem, da je po eni strani na nek način še svobodnejši, ampak samo v tem izrazoslovnem smislu.

slika

Tako bom rekel, v disku, če vlečemo to paralelo, je moral kaj spiti, tukaj mu pa ta privzeta anonimnost omogoča to. Špela, vi ste imeli izkušnjo, ko ste potem želeli anonimnost varnega internetnega prostora prenesti v prakso. Če sem prav razumel ni šlo čisto po načrtih. Do stika ni prišlo. Jaz sem večkrat, ko sem to raziskovala- in moram reči kot nespreten uporabnik sem imela kar težave, da sem se sploh.
Vse nekaj utripa, veliko oglasov.
Joj. In meni je to zelo naporno, ampak s parimi ljudmi sem se dobila. Parkrat je bilo to seveda čisto v redu, enkrat pa z enim fantom imava eno korespondenco čisto zabavno in on zelo zgovoren. Tekst je letel od njega. In se zmeniva da se dobiva in sem jaz povedala, kje bom, ker sem bila tako in tako z mojimi prijatelji zmenjena in sem rekla, da naj pride. In si ni upal priti zraven. Ker tukaj pa potem nastopi to vprašanje enega bontona. On ni upal priti zraven, ampak je tam nekje stal in opazoval. Potem se mi je zazdelo, da je on in nisva niti spregovorila, ker fant ni imel toliko korajže, da bi rekel, da je to on, da sva se midva pogovarjala po netu.
Sva se pogovarjala. Po nekem kanalu.
Ni si upal in je tam ždel in potem je šel.
Obstja bonton, način pogovora. Obstajajo velike črke za kričanje.
Seveda obstaja. Večina teh malo bolj resnih portalov, spletnih mest, klepetalnic, forumov, itd. ima običajno tudi neka objavljena pravila igre. Čeprav je tukaj dokaj igrivo. Bolj je problem, ali je tebi nekaj žaljivo ali ne. Ne vem, če se jaz in Špela ne bi spoznala ob snemanju tega njenega dokumentarca, ampak bi se spoznala- zdaj je popularen v Sloveniji, mladi urbani posel, nimamo časa in gremo ob petkih na after party in bo nekdo organiziral. Če se bova predstavila, bo tretjo vprašanje kakšne spodnjice nosi in mi bo Špela v obraz zlila sponzorski koktejl in rekla.

slika

Da te to nič ne briga. Naj izginem.
Vprašanje.
Ali pa tudi ne, karikiram. Na internetu pa je to velikokrat…
V tem oprijemljivem življenju, da se izognemo uporabi resničnega in neresničnega- v tem oprijemljivem življenju je prisotno to tveganje, ta strah, možnost takojšnje zavrnitve. Skorajda ni popravnega izpita. Na internetu se mi zdi, da lahko naredimo nov profil, novo podobo. Je v redu. So me zavrnili, nič zato. Bom poskusil znova.
To je res. Čeprav večina teh skupnosti ima potem vseeno neko skupino rednih uporabnikov, ki obvladujejo neko sceno, kakršnakoli subkultura že je. In če imajo malo talenta hitro izvohajo, kdo je novinec in kdo je blefer. Ta informacija hitro zaokroži in nek tak agresivni pristop se ti zelo hitro vrne kot bumerang. Ni uspešen.
Imam občutek, da se včasih pojavljajo že določene subkulture na nekih urejenih portalih, ki imajo- eden tistih največjih My Space že čez 300 milijonov registriranih uporabnikov- se pojavljajo subkulture, ki so tam samo z namenom, da provocirajo in ljudi spravijo na internetna kriva pota. Je to edina devijantnost? Se lahko to potem prenese tudi v vsakdanje življenje? Je človek, ki je devijanten vsak dan, devijanten tudi, ko se priključi na internet? Obstajajo kakšne povezave, korelacije?
Nekega podrobnega raziskovanja ni bilo. Tudi če bi se ga šli, je verjetno celo morje nekih pravnih ovir.
Nemogoče.
Tudi ne bi uspeli. Delno bi se tukaj strinjal s tem, kar je pisal Žižek v drugi polovici 90- ih pri nas o problemih, da ta neka anonimnost in ta lahkotnost ti lahko zelo hitro nabilda neke fantazme. To se dogaja, da so precej bolj hrabri in uspešni. Ta tvoj, ki si ni upal, je tak novinarsko stereotipizirana podoba nekoga, ki je tam hraber, močan, uspešen, v kakšnih igricah mogoče vodja klana. Ko se pa pojavi v nekem fizičnem prostoru pa bo mogoče zmrznil, čeprav včasih zmrzneš tudi če ti je nekdo zelo zelo všeč. Lahko si Arni.

slika

Ko so me to začeli spraševati tam sredi 90- ih sem rekel, da zame kot za sociologa in družboslovca ko ta prostor postaja vedno bolj množičen in banalno sprejet, bi bilo čudno, če se to ne bi dogajalo. Seveda, vse. Pedofilija je mogoče najbolj razvpita. Do kakšnih afriških držav, ki dobršen del bruto družbenega proizvoda na tistih verižnih mailih tipa, da je on vnuka nekega bivšega voditelja in morajo kanalizirati 3 milijone dolarjev. Če nam pošlješ 30. 000 zato, da lahko odpremo račun in podkupimo uradnike.
Seveda. Tudi ogromno marketinga je vedno več. Tudi politično navsezadnje. Nekateri portali- eden teh zadnje čase vedno bolj popularen- FaceBook. Mimogrede, od polovice decembra, ko je Mladina objavila članek, se je članstvo do danes tako rekoč podvojilo in ima že 30. 000 aktivnih uporabnikov. Takrat jih je imelo približno 15. 000. Začelo je prihajati do tega, da so pristni ljudje z imeni in priimki na teh portalih, ki se predstavljajo in počasi je začelo postajati problematično prav to prodajanje informacij. Grupiranje informacij in podajanje. Tukaj gre potemtakem za en velik posel zadaj. Seveda.
Danes smo pri tistem klubu. Pridite k meni, lepo se boste imeli, jaz pa bom potem prodajal. Seveda. Ampak to je pri nas še dokaj bela lisa. Zavedanje tega kot je bela lisa potrošništvo nasploh. Jaz trdim, da Slovenija zaenkrat še ni neka potrošniška družba. Niti se ne zavedamo toliko svojih pravic, niti se ne zavedamo nekih nevarnosti, ki prežijo. Seveda je to velik posel. Ko jaz neke svoje študente sprašujem, kdo so dandanes neki veliki bratje, mi rečejo Bill Gates, Windows, itd. Lari fari. YouTube, Google, itd. To so dejansko neka žarišča oz. studenci morja podatkov, ki se ga seveda v neki potrošniški družbi izkorišča, se išče neke pravne ovinke, da se lahko potem te podatke vrti, se poskuša iskati ciljne skupine itd.
Pa to počnejo?

slika

Seveda se to počne. Se fenomen otrok na internetu… Se odgovorni uporabniki do otrok vedejo drugače? Se skrbi za to, da se jih zaščiti? Se jih včasih zato, ker so otroci, morda še bolj napade?
Odvisno. Nekdo, ki ima neke te namene, bo napadalen. Nekdo drug bo rekel mulc, pojdi gledati risanke. Seveda pa so mlajši uporabniki pogosto strokovnjaki na številnih straneh, Jaz sem že sredi 90- ih se nehal ukvarjati s tem, ko mi kakšni programi ne delajo, da se bom nekaj učil bližnjice, ampak grem na kakšno spletno mesto na kakšen chat in mi potem nekdo generacije mladenke tukaj svetuje, kaj naj naredim. Sicer me najprej 10 minut heca starček gor dol, ampak… Je vredno počakati.
Tako to je.
Rešitev je tam. Zakaj bi jaz nekaj počel, česar ne obvladam? Ampak to so pozitivne izkušnje zadrževanja v tem spletnem prostoru. Kaj pa potem tiste negativne? Diviacije. Omenili ste pedofilijo, ki je ekstremna. Mogoče bi lahko mladenko vprašali, kakšne so njene negativne izkušnje.
Počasi pripravljam na to. Tukaj bi jaz nekaj povedala, ker sem te ljubezenske portale takrat vse preiskala. Ravno ta mladinski portal za mlajši generacijo- mislim, da Glasuj zame. Tako je.
Se mi zdi, da je bolj ekshibicionističen.

slika

Mladi, predvsem dekleta, dajejo gor zelo odkrite fotografije, zelo seksualne fotografije in se zelo tudi na ta način komunicira za razliko od naši generaciji namenjenega portala Ona on. com, ki je resen, strog. Slika, kaj te zanima, si ateist ali nisi? Kaj ješ? Rad kuhaš, plarinariš? Glasuj zame pa mulci in punce, se poljubljata. Zelo je presenetljivo. Potem pa se vprašaš, v kaj mlada generacija sama sebe sili, da mora biti dobro oblečena, dobro morajo izgledati, v bistvu izredno dobro izgledati. Naporno. Potem pa nič čudnega, da je puberteta težavno obdobje, ker nisi nikoli dejansko dovolj dober. Meni bi bilo groza iti na tisti portal, ker bi slabo konkurirala.
Zato imamo verjetno tako kot imamo klube tudi potem diskoteke in tudi spletna mesta prilagojena posameznemu.
Ampak a ni strašljivo, da imajo mlajši tako zahteven portal.
Zdaj ne vem, da ne bova midva izzvenela kot člana bodoča nadzornega sveta T2. Mogoče sva pa tukaj midva že malo stara in v nekem faznem zaostanku.
Sara je 12- letna uporabnica različnih spletnih storitev. Povejmo, da oddajo snemamo nekoliko bolj v dopoldanskih urah kot bo potem zares predvajana, tako da se ne boste čudili, da je na televiziji. Zdaj Sara že spi.
Tako je, zdaj že spi. Takrat je na internetu.
Glasuj zame.
Sara, kakšne so tvoje izkušnje z internetom? Zakaj najpogosteje uporabljaš internet, kje se zadržuješ? Omenjen je bil portal Glasuj zame.
Jaz se največkrat zadržujem na kakšnih brskalnikih, navadno ko iščem kaj za šolo, za projektne naloge. Glede teh Glasuj zame in teh klepetalnic pa tega moram pa povedati, da sem zelo malo na tem, ker že tako ali tako manj časa preživim na računalniku kot ostali in se mi zdi, da so ostali pa veliko tam in potem iščejo nove ljudi, spoznavajo nove osebe za komuniciranje.

slika

Malo, veliko časa, če te lahko vprašam. Ti si torej na internetu koliko časa? Pol ure, eno uro na dan?
To je čisto odvisno. Mogoče kakšen dan nič. Mogoče kakšen dan, ko se na kaj pripravljam, pa mogoče malo več. In takrat je seveda sorazmerno več uporabljenega časa. Morda kakšne izkušnje tvojih prijateljev in prijateljic s tovrstnih portalov? Je res tako, kot pravi Špela, da je veliko deklet in fantov pomanjkljivo oblečenih, morda celo- morda sem tudi jaz iz kakšnega nadzornega sveta.
Saj si bila gor na Glasuj zame in si videla. Kako se ti zdi?
Ko sem se jaz pripravljala malo za to oddajo, se šla pogledati Glasuj zame, ker drugače ne uporabljam tega, in sem videla, da so tudi tam kakšne fotografije celo neprimerne in imaš tudi ikonico, da jo označiš za neprimerno sliko, pa čeprav verjamem, da tisto mnogo označi, ampak še vseeno se skrivajo gor tiste fotografije. Kako se tebi to zdi? Mene- pa ne vem, če gre za starostno bariero- je to presenetilo in me je zmotilo, da ima vaša generacija sploh tako potrebo po tem razkazovanju.
Da se pokažejo.
In potem, da je to taka vrlina, ta čednost.
Po moje je to posledica tistega, ko si v mojem obdobju vsi želimo, da spoznamo nove osebe, da bi jih imeli potem lahko za prijatelje in se mi zdi, da večina najstnikov misli, da če bodo pokazali, kakšni so, da bodo spoznali hitreje prijatelje.
Pa starši tistih, ki objavljajo recimo nekoliko pomanjkljivo oblečene fotografije, sebe pomanjkljivo oblečenega na fotografijah in potem na internetu; vedo, da so tiste fotografije tam? Se naredi to malce staršem za hrbtom?- Čisto odvisno. Ampak vseeno menim, da je veliko teh fotografij zakritih očem staršev. Starši ne vedo, da so njihovi otroci tam. Starši mislijo, da če so v sobi, zaprti in sedijo za računalnikom, da so bolj varni kot so na primer na ulici, ampak velikokrat se izkaže, da temu ni tako. Katere nevarnosti lahko potem pretijo na enega takega uporabnika?
Te klepetalnice, ko spoznaš nekoga in se pogovarjaš, čeprav verjameš, da je prijazen, se lahko izdaja za eno osebo in je potem nevarno.

slika

Imaš ti kakšno tako izkušnjo, kdo od tvojih prijateljev ali prijateljic? Ne, jaz nimam, sem pa že slišala za neko izkušnjo, ko sta se spoznali dve osebi- fant in punca- in sta se želela dobiti na zmenku, pa sta se potem dobila. Dogovorila sta se, kako bosta oblečena, da se bosta prepoznala in potem se je punca malo ustrašila in je oblekla tisto, kar ji je naročil fant, ampak je pa čez tisto majčko dala eno jakno, ker se je bala, da če bo on drugačen, da ji kaj ne naredi. In potem je res prišel, ampak on je bil čisto drugačen ko se je predstavil. Imel je čisto drugačne lase. Že po starosti je bil enkrat starejši kot se je predstavil. In potem je ona zbežala.
Najmanj dobro, kar je naredila. Ti imaš svoj mail naslov.
Ja.
Uporabljaš elektronsko pošto.

slika

So starši tisti, ki ti pokažejo in povedo, kaj je prav in kaj ne? Imajo vpogled v tvojo elektronsko pošto? Si zaupate? Kako sodeluješ s starši, ko srfaš po internetu? Imam mail naslov in starši pogledajo moja sporočila, tako da pri nas je tako, da imajo oni pogled na te stvari, kaj se z menoj dogaja. Pa so starši edini tisti, ki ti pomagajo pri tem? Dobivaš informacije še iz kakšnih drugih naslovov? So učitelji tisti, policisti, ki preprečujejo, da bi se kaj hudega zgodilo? Ste prepuščeni sami sebi?
Veliko najstnikov je prepuščenih samih sebi. Ampak nekaj je pa tudi takšnih, ki jim starši svetujejo in starši jim potem naročajo, da ne bodo kaj govorili, da ne bodo dajali svojih podatkov na vpogled drugim. Ampak velikokrat smo otroci še naivni in potem se hitro pove nekaj, kar ne bi bilo potrebno.
In takrat so potem samo še starši tisti, ki lahko- če seveda imajo vpogled- kaj preprečijo.
Ja.
Se ti zdi, da imaš sedaj več prijateljev in prijateljic, odkar si povezana z internetom?
Jaz ne, moji prijatelji pa zagotovo imajo več nekih oseb s katerimi komunicirajo. Ne bi pa rekla, da so to prijatelji, ker zame pomeni to nekaj čisto drugega kot z nekom, ki ga sploh ne poznaš.
Imeti potemtakem 50 ali 70 prijateljev s katerimi se ne videvaš, zate ne pomeni veliko oz. nič.
Ne. Saj je v redu, da imaš nekoga, da se z njim pogovarjaš, ampak meni se zdi to nekaj čisto drugega kot prijateljica s katero si že dolgo skupaj.
Potem je vendarle bolj pomembna tista prijateljica.
Ja.

slika

Kaj pa tisto, ko grem domov, obljubim prijatelju ali prijateljici, da se bomo zmenili popoldne na MSN- ju? To zate ni aktualno? Ne. Jaz osebno ne uporabljam MSN- ja, moji vrstniki pa veliko. Tam se spoznavajo nove osebe, pogovarjajo se. Velikokrat tudi kaj za šolo, če je potrebno. Navadno se pogovarjajo o glasbi, ker je v našem obdobju popularna glasba. Potem filmi, znane osebe, liki, pevci. Se ti zdi- če bi mogoče postavila eno sodbo- internet in zadrževanje mladostnikov na internetu v redu? Bi bilo morda bolje to omejiti? Narobe? Odvisno v kakšnem pogledu ga uporabljaš. Če uporabljaš nekaj za šolo in je to za šolo potrebno, se mi zdi v redu. Jaz sem zadovoljna, ker imam internet. Naj povem, da tudi internet malo poleni osebe, ker imamo na njem vse podatke. Včasih pa so hodili v knjižnice in tam iskali po knjigah.
Ampak zato pa smo se naučili hitreje in boljše pisati.
To je pa res. Črt, ti si približno podobno star kot jaz. Novinar, kuhar in bloger.
Ja.
Tvoje izkušnje s klepetalnicami- najbrž jih nekaj imaš. Bi mogoče kaj dodal za začetek zraven? Si se zadrževal, se ne zadržuješ več? Te je kdaj kdo zasledoval? Si se izdajal za koga drugega? Se je kdaj zgodilo, ja. Anonimnost na internetu te premami. Predvsem ko sem bil mlajši, zdaj se ne skrivam več pod psevdonimi. Drugače pa je stvar taka- kar se tiče teh klepetalnic, ko je bil čas, sem se kdaj zadrževal, ampak sem se poskušal temu čim bolj izogniti in uporabiti klepetalnice v bolj uporabne namene za izmenjavo kakšnih datotek, za šolo, itd. Pozneje pa vedno manj. Da bi iskal punco ali fanta?
Ne, to ne.

slika

Zaradi anonimnosti? To pa čisto odpade. Ker se je že nekajkrat zgodilo, da ljudje, ki sem jih poznal in sem točno vedel pod kakšnim psevdonimom se skrivajo, ko sem gledal njihove slike, jih nisem prepoznal.
Ker so bili lepši, drugačni?
Velikokrat lepši kot v resnici in potem sem kmalu ugotovil, da je to neko varanje. Hitro te prevara videz na internetu, ker v tem digitalnem življenju se marsikaj da narediti z raznimi Photoshopi in ostalimi programi in obdelavo slik, tako da tega nisem prakticiral nikoli. In potem si morda tudi tovrstna spoznanja delil na blogih, spletnih dnevnikih.
Ja. Zgodovina z mojim bloganjem je druga zgodba. Jaz sem nekje v 7. razredu kar zgodaj začel. Mene je vedno internet fasciniral, ker sem ga že takrat imel za nek medij prihodnosti. Čeprav ni bil še toliko razvit. DSL je prišel ven, hitrejša povezava. In sem začel z izdelavo spletnih strani. To je bilo meni všeč. Všeč mi je bilo, ker si postavil, barve urejeval. Že to mi je bilo zelo všeč. Pozneje, ko sem naredil že kar nekaj spletnih strani tudi za razna podjetja in društva, itd. sem sestavil tudi svoj internetni radio in pozneje sem ugotovil, da je to veliko bolj enostavno narediti blog kot eno spletno stran, kjer porabiš ogromno časa za pisanje kode in za programiranje skript in programiranje baz podatkov. Se bolj splača iti nekam, vzeti in napisati. Veliko bolj enostavno je, da prideš na neko spletno stran, ki ti omogoča bloganje. Omogoča ti narediti blog. In takrat sem začel pisati, potem pa se je razvijalo čisto drugače naprej.

slika

Internetni radio in pisanje. Želja po širjenju informacij.
Širjenju informacij, predvsem pa raziskovanju in to je bilo tisto prvo. Najprej sem začel raziskovati, ko pa sem nekaj ugotovil, se mi je zdelo prav, da bi izvedel še kdo drug in zaradi tega sem potem objavil razne objave.
Poleg tega, da si novinar, si se torej izpostavil v nekakšnem spletnem prostoru v katerem lahko vsak zapiše tisto, kar se mu zdi, da mora biti zapisano.
Ja.
Torej si podvržen takojšnji kritiki. Si se ob tem kdaj vprašal, če so kritike upravičene? Te kdaj prizadane, ne, ali je bilo podobno kot v primeru obiskovanja ljubezenskih klepetalnic oz. klepetalnic za iskanje partnerjev?
Bilo je tako. Jaz sem začel s pisanjem bloga enkrat v prvem letniku nekje pri 15- ih letih. Začel sem ga pisati in komentarjev na začetku je bilo malo, kar je logično. Tudi če sem kaj napisal, kar se je meni osebno zdelo zelo zanimivo, se je velikokrat izgubilo med temi blogi, ki so bili mogoče manj smiselni. Mogoče samo s kakšnimi slikami pobranimi z interneta. Zato sem to prekinil in sem za par let prekinil bloganje, pisanje blogov, itd. In sem pozneje spoznal portal, ki je nastal iz bloga in sem tam začel delati, ker sem prej delal tudi kot novinar v tiskanem mediju, sem pozneje začel delati tudi na Vesti, ki je medij, blog in ki združuje večino multimedijskih možnosti, ki jih imamo na internetu.
Ampak v tem konkretnem primeru gre za uredništvo, ekipo ljudi.

slika

Medij. Ki so formirani za to, da nekaj objavljajo. Sicer pa je blog za vsakega.
Za vsakega, tako je. Vsak lahko postane urednik. Znova smo pri tisti svobodi. Znova smo. Blog- vsak ima dvoje mišljenje, vsak ima svojo percepcijo bloga. Moja percepcija je bila taka, da novice predstaviš najprej na drugačen način v internetni obliki, predstaviš mogoče s filmčkom, z zvočnim zapisom, kar omogoča hitrejšo objavo in mogoče ljudem bližjo objavo. To je bila moja percepcija. Blog pa si lahko vsak razlaga drugače. Lahko je neka skupina,

neko krdelo teh blogerjev, kar je zdaj zelo popularno. Da se blogerji združujejo. Tisti, ki se prej skrivajo pod psevdonimi, se dobijo na raznih zabavah, kot je npr. Bložič bil, itd. Za druge je to bolj kot nek izliv čustev. Velikokrat se zgodi- to bo verjetno gospod boljše povedal- da jih v resnici velikokrat ljudje ne poslušajo in potem iščejo neko alternativo, kje bi lahko svoja čustva sprostili, kje bi lahko kaj napisali.
Se vam zdi, da to drži?
Tukaj govorimo o dveh stvareh. Eno so medijski blogi, portali. Delo želi imeti svoje, Dnevnik. Potegniti na neko platformo čim več vsebin. Nenazadnje to počnejo tudi klasični mediji, Guardian ipd. Iščejo neko svojo novo nišo, kjer se bodo tudi tržili in preživeli. Drugo pa so blogi v smislu neko autopojzisov. Znano je, da smo Slovenci pesniki in če že ne pesniki, vsaj pisatelji in to nam lepo paše.
Imamo tudi zelo bogat jezik.
Ja, zelo nam je všeč. Neka vaša izkušnja: pri 15- ih ste začeli pisati nek blog in potem verjetno ni bilo nekega pravega odziva. Neka stvar je dokaj narcisoidno- egoistična. Ogromno teh osebnih blogov funkcionira na pisanju na neki dnevni bazi. Trdim, da noben od nas ni tako zanimiv, če bi kdo dobil nagrado, da je ves teden z nami, bi po ene dveh dneh rekel, da vrne nagrado. In ogromno teh blogov je takih. Sem bil tukaj. Mladostniški blogi so tako in tako takšni, da stari težijo, šola je brezvezna, ta in ta glasba je odlična, ti ljudje so zanič, itd. In tega imamo ogromno. Potem imamo neke bloge, ko ljudje poskušajo neke svoje hobije, svoje konjičke dati gor, npr. kakšni fotografski ipd, ki so lahko zelo uporabni. Imajo- temu rečemo v teoriji neka skrita znanja. Nekdo, ki želi začeti delovati v medijih, bi lahko začel brati vaš blog in bi se naučil, kje so neke osnovne napake, kako kriliti z rokami in kako ne. Potem imamo seveda tudi neke profesionalne bloge, Nobelovec za ekonomijo Štiglic. To je svetovna marka in tisti blog je nekaj, kar se bere, če ste v tehniških poklicih. In ogromno blogarstva je tudi s piarom povezanega. RTV Slovenija je želel preko svojega medijskega centra neko blog stvar odpreti in kakor sem jaz tisto spremljal, se je zelo hitro pokazalo, da so nekatere od vaših kolegov malo prisilili v to. Nekaj časa so pisali, potem pa ne. S kakšno izjemo Igorja E. Berganta, ki piše te duhovite stvari, je ta scena.

slika

Zamrla. Relativno hitro zamrla. In to so različne kategorije teh blogov, ki jih je težko primerjati med seboj. Je ogromno egotripa kot je rekel kolega. Potem prihaja do nekih združevanj podobno mislečih. Neka populacija, ki sovraži vse in se bodo med seboj nekako zbrali. Večina teh portalčkov za bloge ima možnost, da si daš, kdo je tvoj prijatelj, itd. Lahko vlečemo neko paralelo. To je podobno kot v neki gostilni. Vedno imate nekoga, ki želi biti glasen in želi ves čas razlagati filozofijo življenja. Taki ljudje so po navadi zelo hitro zelo dolgočasni. Jaz sam, če že berem bloge, berem neke duhovite bloge, strokovne bloge. Pogosto, ko me novinarji sprašujejo, se začudijo, ker sam nimam bloga. Ampak nimam ga zato, ker se ne zdim tako zanimiv, da bi slikal kakšna jajca jem zjutraj, če sploh zajtrkujem, kateri študent me je tisti dan razjezil, kdo me je razveselil, kako se imam ali nimam s svojo punco.
Če bi se šel blog, bi se ga šel resno in to se mi zdi problem pri blogih, da dober blog zahteva čas. Tako kot dober prispevek v kateremkoli mediju zahteva čas, zahteva razmislek, to lahko počneš, če imaš ogromno prostega časa. Gradišnik reče, da je on gospodinjec, da ga žena živi, pa lahko piše dobre bloge. Ali pa če iz tega narediš neko tvoje preživetje. Saj ravno to sem želela reči. Saj to se da. Iz bloga lahko narediš…
Seveda se da. Meni preljubi Guardian ima redno tedensko kolumno v kateri nekako osvetli te neke ključne novice iz najbolj eminentnih pretežno anglosaksonskih angleških blogov in jih postavijo v klasični medij.
Tukaj je veliko enega časa porabljenega običajno zato, da nekaj damo in dobimo samo to prepoznavnost v enem svetu, ki ga tako rekoč težko oprimemo. Redkokdaj smo poplačani za to. Veliko je enega volunterstva. Delimo eno misel, idejo, ampak…

slika

Ja in je. Kakor vem, se pojavlja kar nekaj že zaslužkarjev na tem.
Seveda. Ne, kar ti povej.
Seveda je tukaj tudi vprašanje, kaj je tisto tvoje zadovoljstvo. Nekdo želi delati denar, nekdo pa…
Hrani ego.
Ja, nekdo hrani ego, nekdo pa mogoče v svoji ulici, svojem mestu ali svoji regiji nima nekoga, ki ga zanima, kako bi neko modelarstvo in želi deliti in iskati te nasvete v kulturni antropologiji. Temu rečemo generalizirana menjava. Jaz sem jaz, nekaj poznam, nekaj obvladam, vržem na blog, nekdo bo to mogoče pobral dol. Je kakšen file, izdelek. Mogoče ga bom naučil, kako se naredi atomska bomba v kleti, kot je bila neka novinarska raca.
Upam, da ne. Karikiram. In jaz bom kje drugje našel kaj takega. Včasih pa seveda ti hobiji preidejo v nek delni biznis. Ali se vam vsaj neki stroški začnejo vračati, ki jih porabite za hobi. Tak primer, koliko so me podučili, trenutno najboljši simulator jadralnega letalstva so napisali Slovenci. Ni to nek simulator, ki izgleda na oko najlepše, ampak ima najbolj realno fiziko v ozadju. Neki ljudje, ki so že dolgo časa v tem, ki so se povezali, so informacijsko pismeni in so nekako povezali svoj konjiček s tem in naredili nek server, nekaj malega denarja iz tega dobijo. To je en tak primer. Ampak obenem domnevam, da gre še vedno za tisto zadovoljstvo.
Seveda. Ključen tukaj verjetno ni denar. Narediš, postaviš.- Če bi delal blog zaradi denarja mogoče, kar bi jaz počel, je to potem neka druga taktika in postavitve. Kar se mi zdi sociološko zanimivo, da eni iz lastnega zadovoljstva dajo gor neke podatke in hkrat drugi enako in se to potem menja. Kaj ni to nek… Alternativna ekonomija. Seveda.
Ene vrste anarhizem.

slika

Lahko bi to peljalo kam.
Če pomislimo na 300 milijonov uporabnikov na enem portalu, 60 milijonov na drugem, najbrž se velikokrat…
In ogromno tudi, če gremo na klepetalnice, na forume, če ne gledamo vedno črno- belo, da je vse grozno. Ogromno tega in to so resni članki o tem, lahko nekako pojmujemo tudi kot neke psevdoterapevtske skupine. Zlasti, če so malo moderirane. Tam si najstnik in imaš neke probleme in ti gre ves svet na živce in mogoče ne ravno s kom, ki ti je najboljši prijatelj, malo poklepetaš, ko iščeš podatke za podobno projektno nalogo.
Vprašanje za Saro. Včasih so bile zaupne besede- še kakšno leto nazaj se mi zdi, da je bil to edini vir informacij, ki so se navezovale na odraščanje, ipd. Danes morda so podobne informacije o odraščanju dostopne že na internetu in ali jih iščete? Jaz osebno jih ne iščem. Menim, da so zagotovo dostopne te informacije. Moji vrstniki pa jih iščejo. Nekateri tudi najdejo, ko iščejo kaj drugega. Pa tudi moji vrstniki so zanimive publikacije ali pa kakšne knjige, pa si potem izmenjajo avtorja knjige, naslov knjige. Menim, da internet pripomore k temu, kako odraščaš. Kaj pa, če se navežemo na tiste besede prej, da morda obstaja neka težava, kaj kar te pesti in to zaupaš nekemu svetovnemu občestvu in potem nekdo drugi debatira oz. ti svetuje, kaj storiti?
Zasledila sem že tudi takšne izjave, vendar osebno menim, da se mi ne zdi to najbolj pametno, ker tisto ima vsa javnost na vpogled in potem nekateri pišejo take bedarije, da bi bilo boljše, da zase obdržijo.

slika

Takrat si želimo, da so potem ti forumi ali klepetalnice nekoliko moderirane, urejane. Če se vrnem malo nazaj. Špela, pišete blog?
Ne.
Ni časa, ker ste na terenu? Ni časa. Teren. Sem večino časa na terenu. Saj pravim, meni je mail težko opreti.
Težko.
Si pa režiserji MMS uganke izmenjujete, to pa vem. Spet niste toliko stran od tega.
Pa ne jaz. To je moja specifika. Sem malo čudaka v tem smislu.
Če se malo dotaknemo, sem prej razmišljal o teh mladostnikih in odraščanju. Jaz imam tudi najstniško hčerko. Kako se morajo že klasični mediji odzivati na te nove možnosti, ki jih ponuja internet. Nekaj časa nazaj gledam Smrkljo in je na naslovnici eden ključnih člankov frizure za lulike. Smrklja se osredotoča na vašo skupino 10, 16- letnic, ampak to, kar bova midva mogoče spet strigla z ušesi, ampak… Nek relativno resen medij, ampak…
Svet obstaja in morda je na starših, da odprejo oči in ugotovijo, da so otroci zrasli in brskajo za informacijami, ki jih sicer sami ne morejo in ne znajo dati. Vedno se je brskalo za informacijo. Dr. Trček je v dokumentarcu rekel, da so se dobili pri kakšnem prijatelju in so gledali filme. Enako. Vedno se pride do tega, samo da se ve, za kaj gre, zdaj pa to… Včasih je imel kdo očeta v Nemčiji in je imel pod žimnico pornografijo, če karikiram.
To smo tudi mi porno filme iz Nemčije.
Saj pornografija je ena izmed še vedno najbolj…
Ampak v redu, to je bilo vse normalno, to pa je zdaj… Kaj? Frizure za lulike…

slika

Ne, vrednote je pa treba postaviti. Kaj ni res? Ene vrednote, se mi zdi. Mislim, da ne gre za to, da bi bila jaz stara ali da bi bila… Kakšno je tvoje mnenje o tem? Se ti zdi, da je preveč vsega? Da je morda preveč invazivno, da vas preveč napadajo?
Kaj misliš o frizurah za lulike? Večini najstnikov se to zdi fino, ker to preberejo in razmišljajo o tem. Jaz osebno ne, ampak večina drugih pa. Bi bilo bolje, če bi bila kakšna stvar prihranjena? Bi bilo bolje, če bi imeli nekoga, ki bi cenzuriral karkoli?
Meni se zdi, da v nekaterih primerih bi bilo lahko to malo bolj nedostopno vsem. V drugih pa včasih tudi ni tako hudo kot izgleda.
Prav. Jaz se uvrščam nekje vmes med tiste, ki malce posegajo. Odvisno od frizure.
Verjetno bi imelo preveč cenzure kontra učinek.
Spet narobe. Kot pravim. Vrednote je treba postaviti. Ne cenzurirati, ampak ljudje morajo vedeti, kaj je prav in kaj ni, kje so neke meje, kje je nek okus, neka etika, estetika.
Ta seksualizacija vedno bolj prodira. Zdaj je pri 7- letnem fantku važno, da nosi boksarice. Ker oči nosi boksarice. Ja. Mogoče tukaj nismo pravo omizje za to. V hiši iz katere prihajam je kar nekaj kolegic, ki se ukvarjajo s projekti medijske vzgoje. Varne uporabe interneta, verjetno pa se moramo tukaj zavedati, da mladostniki niso več tako naivni kot bi jih radi prikazovali.
Ne. Saj ne gre za naivnost. Če greva jaz in ti gledati na Glasuj zame, se nam zdi tako nekako. Kakšni 12- letnici z nekoliko bolj zgodnjim menstrualnim ciklom, če se tako direktno izrazim, pa je to nekaj samoumevnega. Tukaj sem, postajam mladenka. Dajte me oceniti. Neke blazne debate se iti, kaj zdaj to pomeni na ravni neke cele družbe je neka druga tema verjetno.
Pa če bi vseeno morda samo načeli- je to za družbo dobro, slabo? Smo sploh lahko tako bipolarni? Neko moje osebno mnenje je, da verjetno nekako- kar je seveda zahtevno pedagoško- je treba tem najstnicam in najstnikom malo odpreti te zastore in jim malo pokazati, da so to neki manipulativni efekti prav tako, kot je manipulativno, da vam bodo čez kekec pašteto nalepili barbiko in bo to barbika pašteta in bo dvakrat dražja. Je pa to zahtevna naloga, moram priznati. Saj smo bili vsi najstniki. To dozirati in jim dopovedati. Mogoče je nek način izobraževanja znotraj vrstniških skupin. Nekdo, ki je doživel kakšno slabo izkušnjo, da to malo predstavi. Bi bil pa zelo proti temu- sploh živimo v neki družbi, ki postaja bolj konzervativna zadnje desetletje, tukaj smo si sociologi nekako… poskuša biti bolj konzervativna. Ne samo ameriški bushizmi. Bi bil zelo proti temu, da bi poskušali zadušiti to neko kreativnost, ki lahko obstaja v teh medijih.

slika

Morda samo vrednote tako. Kaj to je res, da postaja bolj konzervativna? Ja. Mislim, da je večina mladine precej bolj pametnih in odgovornih kot si jih včasih starši mogoče predstavljajo. Bom odgovoril. Pa druga stvar, kot je rekla tudi Sara. Zdi se mi, da je to tudi neka mitologizacija, da pa zdaj najstniki, jim hodi samo seks po glavi in samo to počnejo na internetu. Večino časa niti ne počnejo tega.
Sara je rekla dobro. Saj v resnici ni tako grozno kot izgleda. Navadno je vedno meja. Se uravna večinoma.
Neka konzervativnost bolj v smislu, če gledamo zelo tipičen primer Amerike; da smo šli malo predaleč, da je treba neke vrednote nazaj, da je treba več nadzora s strani države, itd. To so neki trendi, ki so prisotni. Jaz svojim študentom vedno rečem, da niso neke demokratično priborjene pravice same po sebi. Saj lahko voz spelje tudi v rikverc. Referendum o tem, koga bomo umetno oplojevali in koga, je nazoren primer tega.
Koncu oddaje se približujemo. Za konec sem želel še pričeti neko temo, in sicer internetni portali, ki so klepetalnica, blogi in prispodoba življenja. Eden takšnih znanih portalov zadnje čase medijsko zelo izpostavljen je bil portal Second Life v katerem si lahko zares oblečemo identiteto in videz kogarkoli želimo. Kaj je to potem? Evolucija spletnih klepetalnic, blogov in združevanje vse v enem? Se nam lahko zgodi, da bomo nekega dne bili pred računalnikom in nam bo to dovolj?
Lahko se zgodi- verjetno v določenih poklicnih branžah, da bo to nek prostor vašega dela, ne samo kraljestvo svobode, ampak kraljestvo nuje, če sem malo marksističen. Moramo- kot smo se pogovarjali že pred oddajo- malo te stvari prečistiti nekega medijskega pompa. Te številke se potem malo zmanjšajo, kdo so redni uporabniki in kdo ne. Določene korporacije so prišle notri in so videle, da to ne deluje tako. Kot se napihuje.

slika

Kot so mislili, da bo. Je pa neka igrivost in iz te…
Zdi se mi ravno tukaj, da smo pozabili iti malo v to smer, zlasti za te mladostnike, ki jih sistem še ni- da ne bom neakademski… Ti mediji omogočajo ogromno igrivosti. Omogočajo…

Kolega je oblikoval neke svoje strani, iščejo neke nove rešitve. Taki prostori, taka okolja. Second life je zanimiv, ker ni neke tekmovalnosti v osnovi.
Gre za virtualen prostor v katerem se družimo, hodimo v trgovine, na ambasade. Kjer oblikuješ neke svoje prostore. Za mladostnike imate podobne portale, kjer imate kakšne hotele, otoke. To je tista naša želja po igranju, želja po biti kreativen, ustvarjalen. In to nekako tudi poganja in kuri tovrstne spletne skupnosti. Je pa zanimivo opazovati, kako se tukaj različni nivoji prepletajo. Kako nek klasični korporacijski posel pride notri, kako se neke alternativne anarhistične ekonomije notri udarijo, kako pridejo se eni zabavati, kako je primer npr. zadnjih francoskih predsedniških volitvah, radikalni levičarji in desničarji začnejo notri med seboj kregati.
Raje preko bloga kot v resnici.
Seveda. In s tega stališča so to neki prostori prihodnosti zagotovo.
Pa se pojavlja oz. je zaznati fenomen ljudi, ki se raje zadržujejo v spletnem prostoru kot da bi v oprijemljivem svetu se soočali s težavami? Jaz imam enega študenta, ki zdaj končuje diplomo iz mrežnih igric, ki mi je dobesedno priznal, da je v zadnjih 5- ih letih 3 leta preigral. 3 leta, dodajte spanje, lulanje, hrano. Včasih se je treba posvetiti faksu. To je že nek primer zasvojenosti. Poznamo primere, ko mož in žena igrata kakšno spletno igrico ali kaj oblikujeta na blogu. Z moje profesionalne pozicije biti dušebrižniški in reči, da je to nujno slabo…

slika

Ampak pojavlja torej se skupina ljudi.
Ki živi bolj v tem kibernetskem prostoru kot da bi sprehajali psa po Tivoliju. Zagotovo. Se pojavlja, seveda.
Ko govorimo o možeh in ženah in če se morda na Ljubezen. com, kjer je bila v ospredju ljubezen, osredotočimo, je bila pred dvema letoma znana zgodba moža in žene, ki sta se vnovič spoznala na internetnem prostoru in ugotovila, da varata drug drugega s samim seboj. Nekoliko paradoksalna situacija.
Teden dni nazaj je bila novica v medijih, bosanska zgodba podobna. Mislim, da je bila morda reciklirana.
Kar tudi kaže, da ta prostor…
Da sta prava.
Ali da sta potrebovala neko osvežitev. Eni gredo v sex shop, drugi na internet, če karikiram. To bi bil lahko nek odgovor na to. Ampak kljub temu, čeprav pravimo, da je lahko ta svet neoprijemljiv, prešuštvo- če smo ravno načeli- ravno tako boli. Je na internetu varati in si dopisovati še vedno varanje, nezvestoba ali ne? Zelo konkretno povedano, v informacijsko najbolj razvitih državah je v neki pravni praksi že to lahko razlog za ločitev. Nek avtomatizem.
To je pravni vidik.
Kateri vidik? Saj potem je to vprašanje. V etičnem smislu, pravno- formalnem? V katerem? To je odvisno od posameznika.
Ti si 18 let star fant in recimo, da imaš dekle in ugotoviš, da ima še enega virtualnega fanta.
Ali pa dekle.
Ja.
Kako bi to vzel? Za dekle bi se manj sekiral.
Tako?

slika

Ja. Sicer pa ne vem. Nisem še preizkusil na lastni koži, ampak bi moral to doživeti, da bi lahko komentiral, kaj bi jaz naredil v tem primeru.
Ker je najbrž lahko govoriti, dokler se ne znajdemo v neki konkretni situaciji. Vprašanje je zelo zanimivo.
Velikokrat se mi zdi, da ljudje načeloma o tem internetu govorimo kot da je to samo internet. Dokler se nas ne dotakne ali pa sami sebe ne zalotimo, da smo že kakšno uro v klepetalnici, pa da nam je to čisto všeč, da nas kdo pohvali. Pa čeprav je samo virtualen in ga v resnici ni več. Meni osebno- zdaj izpadam kot poplen puritanec. Meni je to enako. Če ima nekdo veselje se samo verbalno z nekom poigravati v takem smislu, se mi zdi, da vara s tem. Če gre za neko ljubimkanje verbalno, je enako. Če imaš potrebo po ljubimkanju, ti torej ta partner ni v redu. Kaj pa vem, tako to vidim. Sara, veš ti…
Enako bi mu zamerila oz. bi rekla varanje, če bi ta oseba kolesarila 40 km na dan vsak dan in bi mu bilo to bolj pomembno kot biti v družini s partnerjem. Ja, težava je. Če je partner prizadet, je to varanje. Če mu je vseeno, potem pa verjetno ni. Tukaj spet pademo v neko. To je za naš center za psihologijo. Bi naredili tri omizja. V kakšnih zvezah živimo, kaj so naše vrednote, kakšni so naši odnosi recimo. Saleclova je nekaj Sobotnih prilog nazaj pisala o študentih na ameriških kampusih, kjer je praksa tega, da je neko stalno razmerje preživeto za ta del populacije. Če se vrnemo na neko bolj lokalno sceno, bi se nas večina, da bi imeli nekega partnerja, ki zvečer ne bi mogel iti spat, ne da bi svojemu e- partnerju poslal mail ali čvekal z njim, vi bi ga pa čakali v spalnici, poslušali ali gledali Polnočni klub in vmes zaspali, ker njega ne bi bilo, verjetno to dojeli kot varanje.

slika

Če zaspijo zato, ker ga ni, je v redu. Če smo tako nezanimivi bi bil večji problem. Čeprav neoprijemljivo, lahko torej boli vseeno. Imam eno vprašanje za Saro, če morda poznaš kakšen par, da gre za kakšne simpatije med tvojimi prijatelji in prijatelji, ki so se na ta način spoznali, da so se kje zatipkali ali pa razšli, ker so se potem zatipkali še s kom drugim.
Poznam. Več primerov obstaja.

Poznam eno prijateljico, ki je spoznala nekega fanta in je potem to uspelo. Sicer ne odnos, ampak prijatelja sta pa bila.
In sta vendarle ostala. Kje se bo potem vse skupaj končalo, Črt? Kakšni bodo blogi nekega dne, če bodo? Če naredimo projekt. Recimo, da smo do sedaj povzemali stanje in skušali razložiti, kako stvari so, kakšne so, kje jih lahko najdemo, kam bo vse skupaj šlo? Bomo po tvojem v eni sobi?
Medij prihodnosti.
To je zagotovo. Vse več tudi jaz, ko iščem informacije za določen članek ali kakšno raziskavo, ki jo delam, je prva stvar, ki mi pride na pamet, internet, potem vse ostalo. Potem so knjige, potem je knjižnica. Kot je rekla, smo se že polenili in ne hodimo več v knjižnice zato, da bi iskali informacije. Zato je internet že zdaj in bo še bolj dostopen. Vedno bolj in vedno hitrejši bo. Stran se bo odprla hitreje kot boš ti obrnil list v knjigi in boš šel tja iskati informacije in vse, kar te zanima. Zdaj smo začeli s snemanjem nekih kuharskih oddaj in smo ugotovili kaj? Da na internetu so kuharske oddaje veliko bolj zaželjene kot na televiziji, ker lahko gredo med službo na internet in si razne gospodinje, ki morajo po službi skuhati kosilo, gredo na internet, pogledajo 8 minut filma, kako se stvar naredi, pridejo domov, skuhajo kosilo in je stvar rešena in jim ni treba priti domov, najti knjigo. Ni jim treba odpreti knjige in jo prebrati, ampak vidijo vse tam. Internet je enako prihranek časa.
Ja, zagotovo. Je hiter tempo življenja. Imamo vedno hitrejši tempo življenja in potrebujemo bližnjice v življenju in internet je ena teh, ki nam olajša življenje- vsaj meni ga je.
Lahko pa je bližnjica, ki te potegne in potem še več časa zapraviš. Tako kot ste rekli. Že fraza, da nekoga pogooglamo. Kljun me vabi v oddajo, bom pogooglav kateri Kljun to je, če se tako izrazim. Druga stvar tukaj- bom izigraval T2- pa je spet vprašanje časa. Neke družboslovne teorije gredo vedno bolj v tej smeri, da je v tej družbi, ki naj bi bila na spidu, če se tako izrazim, pa ne mislim na kemijsko substanco, je dejansko čas tista neka redka dobrina in kako si potem ta čas vzeti in velikokrat ima ta internet podobno vlogo kot so bile reklame za Gorenje, male hišne aparate, da nam zelo olajšajo življenje, na koncu pa nam vzamejo več časa in podobno je velikokrat ta samoprevara tudi pri internetu prisotna. Ali pa ko greš v trgovino. Ker so cene, ker je velika trgovina, cenejše, so artikli cenejši, ampak ker je toliko stvari na razpolago, kupiš veliko več. Račun se na koncu vedno izide za tistega, ki ponuja, ne pa za tistega, ki kupuje.
Točno.

slika

Važno da smo potešeni v končni instanci.
Bo potem internet v prihodnosti služil predvsem temu, da nas poteši? Kakšen bo? Kje bo internet? Kam se bo umestil?
Verjetno ko bova s Špelo upokojenca, če bomo sploh imeli penzijo, če ne bo tako, da nas bodo pisali. Bova blog pisala.
Bova ne vem kaj. Imela čelado ali nekaj in skupaj sadila trobentice. In vsak na svojem koncu sveta.
In v istem prostoru. To bi bilo tako rekoč že danes mogoče.
Ja. Špela, se bomo zaljubljali v prihodnje preko interneta pogosteje kot se sedaj? Se sploh še bomo, se ne bomo? Jaz ne bi delala projekcij. Jaz ne vem. Jaz osebno internet gledam kot orodje. Ko nekaj potrebujem, google. Orodje.
S tem, da jaz že- sem ravno prej, ko si ti razlagal, oba, da se učimo, da se išče stvari za šolo, ampak jaz ne vem, če sem sposobna celo knjigo prebrati na internetu z monitorja. Mene že ta monitor moti in jaz dobim vse podatke in grem potem vendarle v knjižnico in pridem do knjige in tisto preberem. Ampak za tebe internet kot kino bi šel, da bi imela doma kino varijanto.
Ne, ne. Meni je odlično, da imam plazmo, da dam notri DVD. Seveda bi lahko tudi preko- meni je važno, da je slika kvalitetna. To je osebno. Poklicna deformacija.
Jaz ne morem gledati na monitorju, ker je premajhen.
Pa ne bi mogel jesti naglas kokic zraven.
Ne vem. Za projekcijo ne vem. Se mi zdi, da je stvar uporabna in bo uporabna še naprej. Vedno bo šlo tako kakor se bo uporabljalo. Jasno ponuja še druge stvari. Saj ne vem.

slika

Iz nekega strokovnega vidika rečemo, da se neka tehnologija banalizira in internet postaja banalna vsakdanja tehnologija. Dostopna.
In čez nekaj časa v večini ljudi, ki ne bodo nekih kontrakulturnih življenjskih stilov, lahko rečeš, da imaš dovolj slovenske TV, dovolj imaš dovolj slovenske politike in interneta in greš gojiti koprive- za preostalo večino bo to nekaj…
Samoumevnega. Kot prižgati radio in ujeti določeno frekvenco. Da imaš Google na mobitelu že dandanes.
Najtežja vprašanja so ponavadi najlažje odgovorljiva, če jih postavimo najmlajšim.
Sara, internet je resničen ali ni? Je to resničen svet ali ni?
Jaz osebno menim, da je resničen. Dandanes se večina najstnikov in vseh oseb zadržuje na internetu in vsakič več se mi zdi.
In se bodo še naprej?
Ja.
Kje misliš, da se bo to- če se sploh bo- ustavilo? Kot pravi gospod, da bomo imeli že na telefonih, da bomo sadili trobentice v istem prostoru?
Menim, da se bo vedno nekaj nadaljevalo in da bo vedno dostopen internet.
Jaz bom rekel hvala vsem skupaj za obisk v nocojšnjem Polnočnem klubu. Veste, da internet je na vaši strani oz. vam je na voljo. Lahko se prijavite v kakšno klepetalnico in izmenjate mnenje ali dve na račun tega, kar ste videli. Lahko stvar komentirate na blogih ali pa preprosto zamahnete z roko in ne naredite nič od tega. Dejstvo je, da ga mladi verjetno pogosteje uporabljajo kot tisti starejši in če ne znate narediti nič drugega vsaj ne obsojajte. Polnočni klub je bil to. Hvala lepa, da ste bili z nami. Na svidenje prihodnjič. Poglejte kdaj na internet.

Posted on 02/04/2008, in Ljudske sfere. Bookmark the permalink. Komentarji so izklopljeni za Kaj prinaša internet sodobni družbi?.

Komentarji so zaprti.

%d bloggers like this: