Harry Potter and the Deathly Hallows

Angleška otroška naslovnica (to imam doma na knjižni polici)

Angleška odrasla naslovnica

Ameriška otroška naslovnica

POZOR! Tale e-članek vseuje “spoilerje” ((to je, pomembne podatke o vsebini 7. knjige)) – močno priporočam tistim, ki še niste prebrali angleškega izvirnika Harry Potter and the Deathly Hallows (delovni naslov slovenskega prevoda Mladinske knjige in Jakoba Kende je sicer “Harry Potter in Svetinje Smrti”)) oz. če želite počakati do izida slovenskega prevoda ((to je do 16. februarja 2008)), NE BERITE NAPREJ, če si ne želite pokvariti užitka ob branju poslednje knjige iz HP ((Harry Potter)) serije!  Klikni naprej →

Evo, pa je napočil trenutek resnice za ljubitelje fantazijskega/domišljijskega HP sveta – sobota, 21. julij 2007, ko je ob 1.00 zjutraj po lokalnem času v Sloveniji, tudi tako kot po vsem svetu ob polnoči, izšla težko pričakovana poslednja knjiga iz HP serije DH ((Harry Potter and the Deahtly Hallows)).

Založba Mladinska knjiga je v petek, 13. julija objavila, da ji je uspelo pridobiti založniške pravice za izdajo te knjige z delovnim naslovom SS ((Svetinje Smrti)) ((meni osebno ni všeč niti prevod “Svetniki smrti” – iz vsebine knjige je razvidno, da gre za predmete, ki so bili last Smrti v starodavni pravljici, dokler jih ni pridobila trojica bratov Pewerell od nje po legendi; in ne osebe, kakšna božanstva Smrti – niti “Relikvije smrti” – saj me močno spominja na tiste, ki jih je najti v katoliški Cerkvi, je pa vsekakor bolj primeren od prvotnega, mi pa res oba naslova zvenita resnično religiozno; kajti se vsekoakor bolj mračno in skrivnostno zdijo SS (kot pa kake relikvije ali darila), ker mi dajo nekako asociacijo na dobesedni slovarski prevod SS ((Deahtly Hallows)) – kajti po legendi naj bi jih bratje Peverell ((z njimi so v sorodu tudi Weasleyjevi)) dobili res kot nekakšna darilca od Smrti, samo, kolikor razumem Dumbledorovo razlago v poglavju King’s Cross naj bi bila ta legenda samo prispodoba in bajka, ne pa resnična zgodba, saj naj bi bili ti trije bratje v resnici tako mogočni čarovniki, da bi bili sposobni izumiti/ustvariti tako izjemne stvari ((Plašč, Kamen in Palico – s katerimi postaneš pravi Gospodar Smrti)) – Plašč nevidnosti (s katerim postaneš docela neviden) ((Plašč je bil družinska last HP, torej to kaže na dejstvo, da je bi prednik družine Potter eden od bratov)), Kamen mrtvih (s katerim se lahko pogovarjaš z mrtvimi, ne moreš jih pa obuditi) in Najstaršo palico (najmočnejšo, nepremagljivo palico na svetu) ((Draco jo pridobi v last, čeprav nevede, ko razoroži Dumbledora v HBP, Harry pa ga razoroži v DH in postane s tem nesporni lastnik palice)) )), in to sicer 16. februarja 2008, od literarne agencije Christopher Little, ki zastopa JKR ((Joanne Kathleen Rowling)), prevajal pa jo bo, kot je ostalih pet knjig iz HP serije (KM ((Harry Potter in Kamen modrosti)), DS ((Harry Potter in Dvorana skrivnosti)), JIA ((Harry Potter in Jetnik iz Azkabana)), OK ((Harry Potter in Ognjeni kelih)), FR ((Harry Potter in Feniksov red)) ) – izdala jih je založba Epta ((ki je sedaj dokončno zaprla svoja vrata, saj je propadla, njen lastnik, ki naj bi bankrotiral, se je preselil v tujino)) – JJK ((Jakob Jaša Kenda)), katerega prevodi so se priljubili množici slovenskih oboževalcev HP ((Harry Potter)) – naj spomnim, da je šesto knjigo HBP ((Harry Potter and the Half-Blood Prince)) prevedel Branko Gradišnik, s čigar prevodom in zlasti pisnim napadom na Kendo v Pojasnjevalniku ni bil marsikateri heripoterjevec niti malo zadovoljen.

Lahko si štejem v čast, da sem tudi jaz bila med kar lepim številom heripoterjevcev, ki so vrsti, ki se je vila že do bližnje avtobusne postaje, čakali v vrsti tudi po eno uro ali več, na angleški izvirnik, ki je sicer stal okoli 30€. Po podatkih sodeč so bili ob tako velikem številu kupcev presenečeni tudi v Konzorciju ((Mladinska knjiga)), saj naj bi okoli 200 ljudi, med njimi tudi kar precej tujcev, čakalo ob tako rani uri zjutraj pred Konzorcijem na tako dolgo želen in pričakovan izvod poslednje HP knjige do nadaljnega.

Ker sem prebrala knjigo v celoti v 5 dnevih po nakupu, torej podajamm prvotno oceno/mnenje/komentar/analizo vsebine sedme knjige HP.

To mi je zdaj postala daleč najljubša HP knjiga in še izjemno dobro je napisana, saj se JKR spet izkaže s svojim smislom za humor, odličnim slogom pisanja in lepo zaokroži zgodbo HP in zaključila serijo, kot se spodobi. Med branjem sem sicer občutila ob veselju, radovednosti in nestrprnosti, tudi malce grenak priokus tesnobe, saj sem se zavedala, da se s vsako stranjo bliža konec, zares konec. Kar moram pa pohvaliti, me je pa res presenetilo na začetku knjige posvetilo in tudi dva odseka besedila, starodavna pesem o božanstvih smrti in o smrti – kako prikladno se ujemajo k naslovu in dajejo knjigi mračen pridih, kar pritegne bralca.

Harry ((Harry James Potter)) se na začetku knjige poslovi od Dursleyjevih, ki takrat le pokažejo tudi svojo bolj človeško plat do Harryja – pravzaprav Harryjev leto dni starejši bratranec Dudley, ki se mu na koncu na moč presenetljiv način zahvali – ti so ga kot otroka maltretirali in zatirali ter podcenjevali, tako, da je imel do odhoda na Hogwarts ((Bradavičarska akademija za čarovnike in čarovnice, Bradavičarka)) zagrenjeno otroštvo, zlagali so se mu pa tudi o smrti njegovih staršev, češ, da sta umrla v prometni nesreči. Harry s pomočjo FR ((Feniksov red)) pobegne iz svojega nekdanjega doma, napadejo jih JS((Jedci smrti)) ((Deaht Eaters)) in Voldemort ((Tom Marvolo Riddle, I Am Voldemort/Mark Neelstin)), nato se zgodi poroka Ronovega brata Billa ((William Arthur Weasley)) in Fleur ((Fleur Isabelle Delacour, Harryjeva sotekmovalka (iz Beaubaxtonsa v Franciji) v Trišolskemu turnirju v OK)), Harry nato praznuje svoj 17. rojstni dan ((ko takrat tudi postane po čarovniških zakonih polnoleten, torej sme svobodno čarati tudi izven Hogwartsa)), potem jih tudi tam napadejo Mrlakensteinovi privrženci JS, zato se je Harry prisiljen z najboljšima prijateljema Ronom ((Ronald Bilius Weasley)) in Hermione ((Hermione Jane/Jean Granger)) skrivati in iskati predmete, v katerih so skriti delčki (z umori razcepljene) Mrlakesteinove duše ((horcruxi)), v hiši, ki mu jo je zapustil Sirius ((Sirius Black, Harryjev boter in najboljši prijatelj njegovega očeta Jamesa Potterja)) ((Grimmauld Place number 12/Trochnmrkow trg 12, štab FR)), najde pismo svoje matere Lily ((Lily (Evans) Potter)) Siriusu in sliko sebe s staršema, se sprašuje, kaj se je neki zgodilo z njihovo mačko, če je tudi ona umrla v tisti strašni noči, ko je Voldemort ubil njegova starša, porušil hišo, on pa je preživel smrtonosno kletev ((avada kedavra)), nato pa spotoma sledi novicam, kaj se dogaja v čarovniškem svetu in o Voldemortovemu vzponu na oblast, vdre v njegove misli in ugotovi njegove nakane, pade skupaj z Ronom in Hermione v roke JS, Bellatrix Lestrange ((Krassotillya/Lepotillya L’Ohol – coprnica, ki je mučila Nevillova ((Neville Longbottom (Neville Velerit), Harryjev sošolec)) starša s kletvijo križanih, da sta zblaznela)) pobegne z Malfoyjevega posestva in reši še Ollivanderja ((najboljšegapaličarja na svetu, ki ga Voldemort ima v ujetništvu, da bi od njega izvedel pomembne podatke, čemu sta njegova in Harryjeva palica tako izjemno povezani)), obišče svoj rojstni kraj Godric’s Hollow (Godrick Hollow), kjer odkrije spomenik sebi in staršem sredi trga kraja, odide na pokopališče, kjer leži grob njegovih staršev in hišo, kjer prebere posvetila, njemu namenjena, nato doživi srhljivo srečanje z Voldemortovo pošastjo ((kačo Nagini, Voldemortovo ljubljenko in hkrati horcruxom)), izve resnico o R.A.B.-u ((šlo je za Regulusa Arcturusa Blacka, Siriusovega brata, ki je bil sprva JS, potem se je uprl Mrlakensteinu, Kreacherja ((Spack, vilinec, ki služi rodbini Black, po Siriusovi smrti je postal njegov gospodar Harry)) ta prisili, da popije napoj, v kateremu je medaljon ((horcrux)) in ga muči, Blacka pa ubije)), odkrije resnično Dumbledorejevo skrivnostno preteklost ((najbolj ga je zaznamovala nesrečna smrt mlajše sestre Ariane, ki umre med prepirom Dumbledora in Grindelwalda ((Dumbledorjev najboljši prijatelj iz mladosti, ki je zapadel v črno magijo, Dumbledore ga je leta 1945 premagal kot zlega coprnika, bil je lastnik P)), kot otroka pa so jo mučili bunkeljni ((Muggles)), zato ni nikoli prišla k sebi)), izve Snapejevo ((Severus Snape/Robaus Raws, Harryjev učitelj napojev (KM-FR) in obrambe pred mračnimi knjigami (HBP-DH), sovražnik in tekmec Jamesa Potterja za Lilyino ljubezen)) tragično zgodbo o nesrečni ljubezni do Lily, zakaj ne mara Harryja ((ker ga preveč spominja na Jamesa Potterja, čeprav ga Lilyine oči spominjajo na to, da mu mora pomagati, že zaradi nje)), zakaj je ubil Dumbledora ((ta ga je prosil, da ga umori z avado kedavro v HBP, ker mu je horcrux, kateri je bil prav Kamen mrtvih, katerega je v neprevidnosti in nestrpnosti prijel v roke med iskanjem SS in horcruxov, spil vso življenjsko energijo zaradi strašne kletve črne magije, in mu je preostalo le kakšno leto življenja – da prepreči, da bi Draco ((Draco Malfoy/Dreco Malfoy, Harryjev sovražnik in sošolec iz Spolzgada v letniku na Hogwartsu)) umrl pri nemogoči misiji, ki mu jo je naložil Voldemort, da umori Dumbledora, Snape pa je v prisotnosti Bellatrix Lestrange in njene sestre Narcisse Malfoy ((obe sta sestrični Siriusa Blacka)) pa je izvedel neprelomljivo zaobljubo, da bo ščitil Draca, v nasprotnem bi umrl, če bi mu spodletelo)) in izvemo tudi končno odgovor na vprašanje, na kateri strani je bil Snape ves čas – torej na strani dobrih, FR, Dumbledoreja. Hermiona pa ponesreči uniči Harryjevo palico, ki je bila dvojčica Voldemortove (zato sta se palici spopadli in izvedli vzvratni učinek ob ponovnemu rojstvu Voldemorta v OK), tako, da je ta prisiljen uporabljati tuje palice ((ravno tako kot Voldemort, ki mrzlično išče Najstaršo Palico, da bi premagal HP in ga ubil)), izve legendo o trojici bratov in Smrti, trojica se skupaj z Deanom ((Dean Thomas, Harryjev sošolec in goblinom znajde na posestvu Malfoyjevih, kamor jih privedejo Voldemortovi sledni psi, pobegne od tam in reši še jetnike, Harry najde SS ((Deahtly Hallows)), uniči vse Voldemortove horcruxe, se pusti umoriti Voldemortu, na postaji King’s Cross se pogovori z Dumbledorom in se vrne v svet živih, premaga Voldemorta in preživi, v epilogu prikaže odhod naslednje generacije Potterjevih in Weasleyjevih na Hogwarts, izvemo, da je Neville postal učitelj rastlinoslovja na Hogwartsu, da je Teddy ((sin Remusa in Dore Lupin)) par z Victoire ((hčerko Billa in Fleur Weasley)) brazgotina pa Harryja odtlej ni več skelela, saj za to ni bilo več vzroka od Voldemortove smrti in propada njegove vladavine naprej.

Skratka, kar me je sedaj najbolj šokiralo in presenetilo … Harryjeva smrt ((to mi je bilo najbolj mučno branje v celotni knjigi, saj sem se dobesedno vživela v tisto dogajanje v Gozdu)) ((Prepovedani gozd zraven Hogwartsa)), ko se Harry sam odpravi proti Voldemortu in se mu pusti ubiti s smrtonosno avado kedavro, ker ve, da bo na ta način, ker je bil osmi horcrux ((kar izve v Snapovemu mislitu, kajti Voldemort je nehote naredil še poslednji horcrux, za katerega ni vedel, s tem, da je razcepil svojo dušo, ko je poskušal ubiti Harryja, vendar ga ni mogel zaradi Lilyjine žrtve)), oz. tako dosegel, da bo Voldemort ubil del svoje duše v Harryju oz. del Harryja v sebi ((zato sta bila, kar se razkrije v 5. knjigi FR, povezana med seboj miselno, vendar je Harry lažje bral in vdiral v Voldemortove misli, kot obratno, saj je le ta doživljal neskončno muko in trpljenje, ko je poskusil posedovati Harryja, vendar se ni zavedal, da je Harry v resnici njegov horcrux oz. je zaščiten z Lilyjino ljubeznijo in da ima moč, za katero Najstrašnejši ne ve)). Harry pa se je potem znajdel v nekem prostoru, podobnemu železniški postaji King’s Cross, kjer mu Dumbledore obrazloži vse, svojo zgodbo in povezavo z Grindelwaldom ter čemu je Harry preživel in mu pove, da ima izbiro ali umreti ali se vrniti v svet živih. ((Harry izbere slednje, preživel pa je zaradi tega (in tudi Mrlakenstein, ki je s tem spremenil prerokbo Trelawneyjeve, da sta torej oba preživela), ker je tudi Mrlakenstein imel v sebi Harryjevo kri, v kateri je bila zaščita Harryjeve matere Lily, ki je umrla zanj, da bi ga rešila, (pa tudi, ker je bil njegov horcrux) Mrlakensteinov služabnik Wormtail (Glistorepy) je Harryju z bodalom odvzel nekaj kapljic krvi in jih je zlil v kotel, v kateremu je čarobni napoj, ki oživi Mrlakensteina v OK ) )). V bistvu me je najbolj izmed vsega pretresla prav Hedwigina smrt, saj je resnično nisem pričakovala – mislila sem, da se ji bo uspelo rešiti, da bi nekako odletela, ampak tega seveda ni mogla, če je bila zaprta v kletki, medtem, ko so Jedci smrti (celo ime spominja na Jezdece smrti iz LOTRa (The Lord of the Rings)) in Voldemort lovili Harryja in Hagrida na znova popravljenemu letečemu motorju Harryjevega pokojnega botra Siriusa Blacka. In ko je gospa Weasley Harryja povprašala po njej, je bil resnično ganljiv trenutek … sicer pa pravijo, da je Rowlingova s tem želela poudariti, da je s tem umorom Harryjeve hišne ljubljenke (Hedwig je snežno bela sova, ki mu jo je podaril Hagrid, oskrbnik in ključar Hogwartsa, za 11. rojstni dan v Harryju Potterju in Kamnu modrosti), da je Harryjevega otroštva nepreklicno konec in da se Harry mora spopasti z vse bolj naraščajočimi silami črne magije, pa tudi tragična smrt Remusa Johna Lupina (Remusa Wulfa), volkodlaka, in njegove žene, metamorferke in aurorke, Nymphadore “Dore” Tonks (Fatale Tanga), saj sta nedavno postala ponosna starša sinka Tedddyja Remusa, ko ju v zaključni bitki na Hogwartsu ubijejo Jedci smrti – Teddy je postal sirota, prav tako kot Harry, a za razliko od njega, je imel botra ob sebi, Harryja, in odraščal je pri babici po mamini strani, ob sebi je imel podporo Potterjevih in Weasleyjevih ter ostalih članov Feniksovega redu. Poleg tega pa seveda tudi smrt Alastorja Mad-Eyeja Moodyja (Alastorja Noruča Nerrge) (izkazalo se je, da je bil prav ostareli auror padli bojevnik) in to, da je Severus Snape (Robaus Raws) s Sectusempro Georgeju Weasleyju odsekal uho – ampak, ko se na koncu izkaže, je to Snape po nesreči zadel Georgeja, kar je bila krivda enega izmed Jedcev smrti. Izredno napeta in odlična knjiga, mi je že postala najljubša Harryjeva knjiga … zdaj razumem Rowlingovo, zakaj jo je razglasila za svojo najboljšo. Sem si pa kar mislila, da se bo Harryjev najboljši prijatelj Ron (Ronald Bilius Weasley) skregal s Harryjem in zapustil tako njega kot Hermione (Hermione Jean Granger) (ko Ron poskuša uničiti Voldemortov horcrux v medaljonu, se mu prikaže halucinacija iz medaljona, da sta Harry in Hermione skupaj in se norčujeta iz njega, vendar se obvlada in uspe z Gryfinndorjevem (Gryfondomovem) mečem uničiti delček Voldemortove duše) … nisem pa nikakor pričakovala, da bo Snape postal kar ravnatelj Hogwartsa in kaznoval Ginny, Nevilla in Luno s tem, da jih je poslal k Hagridu, kar je bilo že sumljivo, zlasti ko Snape pobegne. Ampak najbolj me je pa presenetilo dejstvo, da Voldemort lahko leti – kaj takega pa še ne … sicer pa me vse bolj spominja na določene prizore iz Tolkienovega LOTRa, najti je veliko vzporednic. In tudi zdaleč pa zlasti Dobbyjeva (Trapets) smrt, potem ko s svojo posebno čarovnijo reši Harryja in prijatelje iz krempljev Jedcev smrti v Malfoyjevi graščini, ki izreče svoje poslednje besede: “Harry Potter” – tako žalosten, ganljiv prizor, saj mu je bil ves čas tako zvest, mu pomagal, rešil življenje, ga tako spoštoval kot izjemnega čarovnika … pa tudi, ko je Harry lastnoročno naredil grob zanj – še dobro, da uspe gospa Weasley tisti Bellatrix “Belli” Lestrange (Krassotillyi/Lepotillyi L’Ohol) na koncu knjige posvetiti svojo porcijo – to si je še kako zaslužila! In pa tudi, kar sploh nisem pričakovala, smrt Remusa in Dore, torej je mali Teddy postal sirota – ravno tako kot Harry. No, tudi smrt Mad-Eyeja Moodyja me je presenetila, saj nisem pričakovala, da bo Jedcem smrti uspelo ubiti tako izjemnega aurorja, pa tudi to, da je Scrimgeour, takratni Minister za čaranje, kljub vsemu le dokazal svojo zvestobo do Harryja – čeprav ni podpiral njegove zvestobe Dumbledoreju in ga je želel izkoristiti za propagando Ministrstva za čaranje, saj Jedcem smrti ni hotel izdati ničesar o njemu. Me je pa presenetilo, da na koncu, v epilogu, izvemo samo o Harryju, Ginny, Ronu in Hermione, pa seveda tudi o Dracu Malfoyju (Dreco Malfoy) – se pravi imena njihovih otrok, pa tudi Nevillu Longbottomu (Neville Velerit), ki postane učitelj rastlinoslovja na Hogwartsu – kaj pa se z ostalimi zgodi, pa epilog ne pove – kaj se je zgodilo z Dursleyjevimi, ostalimi člani Weasleyjeve družine, zlasti s Georgejem in Percyjem (ki ga zadnji hip le sreča pamet, čeprav se je tega zelo zgodaj spomnil, ni kaj, da ni bila vredna njegova zvestoba Ministrstvu nič napram njegovi družini) – za Billa in Fleur sklepam, da je Victoire njuna hči, v katero se zaljubi Teddy Lupin – pa tudi Luno Lovegood (Loona Liupka), kdo postane tedanji ravnatelj Hogwartsa, kaj postanejo Harry, Ginny, Ron, Hermione po poklicu, mislila sem pa tudi, da bomo v knjigi izvedeli kaj več o Potterjih, Jamesovih starših – to, da so Plašč nevidnosti podedovali po enemu izmed trojice bratov Pewerell, ki so bili lastniki Deathly Hallowsa, nekakšnih predmetov Smrti po starodavni pravljici, ki se izkaže za resnično – izkaže se tudi, da sta Harry in Voldemort v zelo daljnem sorodstvu, to že izvemo, samo, kaj pa o njih samih, kaj sta bila Harryjeva starša po poklicu, od kod jim takšno bogastvo – me je precej razočaralo, saj sem mislila, da bo vsaj par stavkov namenjenih tudi temu. No, vsekakor me je pa tudi najbolj pretreslo poglavje The Prince’s tale, kjer me je naravnost pretresla žalostna zgodba Snapejevega življenja – zlasti pa tisti del, ko Snape Dumbledoreju pokaže srebrno košuto, svojega patronusa (zavetnika), ki ga je še vedno po vseh teh letih spominjala na Lily Evans/Potter. In zlasti to, da je bil vse življenje nesrečno/nesmrtno zaljubljen v Lily, s katero sta bila že od otroštva prijatelja in ki tega (zgleda) sploh ni vedela in ravno zaradi nje je žrtvoval svoje življenje, ko je igral dvojnega vohuna za Dumbledoreja in Voldemorta, da bi rešil njenega sina, ki je imel zelene oči, ki so ga venomer spominjale nanj – pa vendar se sprašujem, čemu se je vedno spravljal nanj, zlasti med napoji, kjer je Lily blestela – mislim, kljub sovraštvu do Jamesa Potterja bi vseeno moral biti malo bolj človeški do Harryja, ker je tudi del Lily Evans/Potter in ne samo Jamesa, čeprav mu je izjemno podoben. Samo nekaj mi pa le ni bilo popolnoma jasno – kako to, da je bil gospodar Elder Wand Draco Malfoy in ne Severus Snape – kar k sreči Voldemort ne ugotovi, dokler mu tega ne pove Harry – kasneje ugotovim, da se to zgodi zato, da postane pravi lastnik in gospodar palice tisti, ki premaga njenega lastnika – torej Harry je premagal/razorožil Draca, ko mu je odvzel njegovo palico, s tem pa je postal tudi lastnik Elder Wand, saj je Draco razorožil Dumbledoreja v zadnji etapi Harry Potter and the Half-Blood Prince (Harry Potter in Polkrvni princ). Harry je premagal Toma Marvola Riddleja (Mark Neelstin) alias Voldemorta, s tem, da ga je mu je povedal za vse Voldemortove storjene napake in zmote ter ko je ta poskušal z Elder Wand ubiti Harryja z avado kedavro, je Harry izrekel razorožitveni urok in Elder Wand je zaščitila svojega pravega lastnika in gospodarja, tako, da se je obrnila proti Voldemortu in obrnila njegovo kletev vanj, tako, da je Tom Riddle dokončno umrl, saj je Harryju uspelo uničiti vse horcruxe (Neville je uničil zadnjega, Voldemortovo ljubljenko, kačo Nagini) in Molly Weasley se je maščevala Bellatrix Lestrange, ko se je hotela spraviti na Ginny – je pa zanimivo, da se uspe Malfoyjevim rešiti in še zlasti to, da se je Narcissa Malfoy Voldemortu zlagala, da je Harry mrtev, ko ji je ta povedal, da je njen sin Draco Malfoy (Dreco Malfoy) še živ – še sreča, da je bil Voldemort preveč razburjen in srečen, da se ni zatekel k čitljiviji – sem pa res obakrat mislila, da je Hagrid umrl, ker je vse bolj kazalo k temu in tudi Harry je tako mislil – tako vesela sem bila, da k sreči ni bilo tako. Pa tudi, da sta Ron in Hermione preživela, sem pa mislila, da bosta tudi Draco in Goyle umrla v tistemu magičnemu požaru, saj bi si to tudi zaslužili glede na vso zlobo, ki so jo prizadeli Harryju. Glede na pot, ki jo ubirata dobro in zlo, se tudi v poslednji etapi Harry Potter serije izkaže, da dobro le premaga zlo, torej Harry in sicer s pomočjo ljubezni, prijateljstva, poguma, zvestobe, upanja, …, kar je nasprotno Voldemortovemu stremenju k čimvečji oblasti in prevladi, pohlepu za nesmrtnostjo in neobčutenju največje čarovnije, ljubezni.

Aktualna tematika, ki se močno navezuje na celotno HP serijo – do DH nismo vedeli, ali je Raws Dumbledorov ali Mrlakensteinov in zakaj sovraži Harryja. Hm, kakšne spomine bi si jaz, če bi bila Raws, želela skriti pred Harryjem? Vsekakor, je, kot že vemo, hotel skriti (pa mu je Harry vdrl v misli) spomin s prizorom, kako ga je njegov večni tekmec James Potter mučil in ga skrajno ponižal, zlasti pred njegovo ljubeznijo Lily; potem pa bi verjetno skril tisti spomin, ko Raws izgubi nadzor nad svojimi čarovnimi močmi, ko ugotovita z Lily, da jima je Petunija prisluškovala; bolj verjetno pa prizor, ko se Raws prereka z Lily zaradi Jamesa Potterja; potem pa zagotovo prizor, ki se zgodi potem, ko Raws skesano prizna Dumbledoru, da je tako rekoč “izdal” Lily, ko je povedal prerokbo Mrlakensteinu, ko ga Dumbledore preprečuje, da naj zavoljo Harryja, ki je Lilyjin sin in ji je podoben v očeh, naj mu pomaga zaščititi fanta in ga potem Raws roti, da ne sme nikoli povedati Harryju, da je ljubil njegovo mamo. Hja, po mojem mnenju, si Raws ni mogel pmagati (se pravi, govorim v pretekliku, saj je pokojen), da ne bi čutil do Harryja antipatijo, ker je bil tako izjemno podoben svojemu očetu, ki mu je “ukradel” Lily, katero je celo življenje ljubil – ne da bi ona (domnevam) sploh slutila to – zato je na Dumbledorovo prošnjo, da pomaga zaščititi Lilyjinega sina, ki ima vendar njene oči, kar ga naj bi spominjalo nanjo, Harryja ščitil v KM (ko je poskušal Smottan Harryja ubiti med tekmo quidditcha, tako, da bi padel z Nimbusa), v JIA (filmu, ne knjigi, se Raws na moč junaško postavi pred trojico, ko se Wulf preobrazi v volkodlaka, da bi jih zaščitil pred njim), FR (hja, no, ni se preveč intenzivno trudil, da bi Harryja dejansko naučil, kako uporabljati brambovijo – zakaj neki, se ne razve nikoli (če ni bil na Mrlakenstein-ovi strani – kar dvomim, kajti normalen, priseben človek ne bi šel izdati prerokbo, ki se resda tiče Harryja, vendar je bila močno povezana z Lily (le kako je Raws mogel upati in pričakovati, da se bo Mrlakenstein, ki nikoli ni poznal ljubezni in njene moči, usmilil navadne bunkeljke, brezkrvnice, Lily Potter?! – to je skrajno brezupno upanje, Sizifovo delo) coprniku, ki je samo na to čakal, da umori Potterjeve in zavlada kot tiran čarovniškemu svetu), HBP (tukaj je bolj ščitil Dreca kot Harryja, vendar, ga je napadel med pregonom, ko ga je Harry ozmerjal za revo – kar mu je vse prerad in pogosto vrgel pod nos ravno James, pa vendar je ukazal preostalim Jedcem smrti, da ne smejo ubiti Harryja, ker je Mrlakensteinov plen), v DH pa vse do prizora njegove smrti ne izvemo, da je na Dumbleodorevo prošnjo (ponovno), ko je Phineas Black povedal, da je ujel novico, da sta Harry in Hermiona v Deanovemu gozdu, Gryfondomov meč skril v zamrznjeno jezero in poslal svojega varuha, srebrno košuto (ugibam: ki je bila podobna Lilyjinemu varuhu (domnevam tako), saj, če naj bi bili varuhi asociacija sreče, je bila Lily najbolj srečna z Jamesom, katerega varuh je bil (verjetno, čeprav ne vemo) oziroma je James bil kot animag jelen, zato je bil Lilyin varuh verjetno jelenova samica, košuta) Harryju, da bi ga privedel do izjemnega orožja, ki izmore izničiti črno magijo Mrlakensteinovega horcruxa, Harryja je poskusil na vse možne načine obraniti pred Mrlakensteinom, ko se mu je ponudil (dobesedno moledoval ga je), da on poišče Harryja (verjetno zato, da bi ga odpeljal na varno oziroma mu povedal, kar mu je prikrival (ravno tako kot Dumbledore) skrivnosti iz svoje mladosti in resnico o poslednjemu horcruxu), nato med umiranjem zbere toliko moči, da Harryju preda svoje spomine za mislito – s tem je opravil svojo nalogo – in ga nato še prosi, da ga pogleda (saj si želi zreti do konca v oči ženske, katero je tako močno ljubil). Skratka, menim, da je Raws bil Harryju pripravljen priskočiti na pomoč samo zato, ker ga je Dumbledore prosil in opomnil, da je vendarle tudi Lilyjin sin, ne samo sin njegovega smrtnega sovražnika – če ne bi bil Harry tako podoben Lily v očeh (zato je pisateljica poudarila, da je zelo pomembno dejstvo, da ima Harry mamine oči) in njen sin, se Raws sploh ne bi zmenil zanj in bi ga nemudoma predal Mrlakensteinu, prav malo bi ga brigalo, kaj bi se zgodilo z njim. Dumbledoru je uspelo pritisniti na pravo tipko, saj si je s tem pridobil Rawsa na svojo stran, ko ga je prosil, da mu pomaga zaščititi Lilyjinega sina, saj bi bila drugače njena žrtev in smrt zaman in nesmiselna – tega pa Raws ne bi mogel preboleti, zato je pomagal Harryju iz zgolj sebičnih nazorov, torej zaradi ljubezni do Lily in obžalovanja, da je Mrlakensteinu povedal za usodno prerokbo, ki ga je navedla, da je ubil Lily kljub Rawsovim prošnjam, da ji prizanese zavoljo njega.

In na koncu še odlična obnova (podforum Deathly Hallows – tema OBNOVA KNJIGE, avtor Leaky Cauldron – vsaka čast mu, res)) celotne vsebine poslednje knjige Potterjeve serije:

1. poglavje

Knjiga se prične z Mrlakensteinom in njegovimi Jedci smrti na domu Luciusa Malfoya, kjer prejme informacije od Rawsa in delavca iz ministrstva Yaxleya o zaščiti Harryja Potterja. Načrtujejo kako bodo ubili Harryja preden ga bodo spet skrili, saj bo njegova zaščita s 17. rojstnim dnevom izginila. Potem, ko si Mrlakenstein izposodi Luciusovo palico, ubije profesorico Charity Burbage, učiteljico bunkeljskih ved na Bradavičarki, ki jo je mučil ves čas od prihoda Rawsa in Yaxleya.

2. poglavje

Harry se medtem pripravlja na odhod in prebira osmrtnico Albusa Dumbledorja, ki jo je napisal njegov prijatelj Vylko Dozh. Harry odkrije, da je Rita Brentsell napisala Dumbledorjevo biografijo, v kateri razkrije, da naj bi Dumbledorjev oče Percival sovražil bunkeljne in jih nekaj tudi ubil, zaradi česar je pristal v Azkabanu. Prav tako piše o informacijah glede smrti njegove matere in sestre Ariane ter o njegovem bratu Aberforthu. Harry obžaluje, da ni Dumbledorja nikoli vprašal ničesar o njegovi preteklosti.

3. poglavje

Harry prepriča teto Petunijo, strica Vernona in bratranca Dudleya da morajo tudi oni oditi, ker jih bodo drugače zajeli Jedci smrti. Tako odidejo v spremstvu Feniksovega reda na varno. Dudley prizna, da mu ni vseeno za Harryja in se mu zahvali, da mu je rešil življenje.

4. poglavje

Kmalu za tem pridejo ostali člani Feniksovega reda z načrtom kako spraviti Harryja na varno. 6 mlajših članov reda vzame mnogobitni napoj in se spremeni v Harryja. Vsak nato odide iz hiše v spremstvu nespremenjenega člana reda na metlah, pravi Harry pa odide s Hagridom in letečim motociklom, ki je pripadal Siriusu. Med potjo jih napadejo Jedci smrti a Ollie Gumma, ki je pod imperatorjevo kletvijo, prepozna pravega Harryja po njegovem značilnem uroku ”Zroxis”. Eden izmed Jedcev smrti nato poskuša ubiti Harryja in zadane Hedwig s kletvijo smrti. Do Harryja prileti Voldemort in ga poizkuša ubiti, a Harryjeva palica sama od sebe vrne urok Mrlakensteinu in uniči njegovo izposojeno palico. Končno pride Harry na varno v hišo Tangovih.

5. poglavje

S dvernikom odide v Jazbino, kjer ugotovijo, da je Mrlakenstein ubil tudi Norruč Nergo, George Weasley pa je izgubil uho. Vsi imajo tudi manjše rane, ki se jih ne da zaceliti, saj jih je povzročila temna magija. Harry skozi brazgotino na čelu doživi vizijo, v kateri vidi jeznega Mrlakensteina, ki sprašuje Olchenbata kako je možno, da je Harryjeva palica lahko uničila njegovo izposojeno. Olchenbat odgovori, da izposojena palica ne deluje nikoli tako dobro kot lastna (palico si je izposodil, ker je že v 4. knjigi ugotovil, da s svojo ne more ubiti Harryja – dve enaki palici).

6. poglavje

Vsi v Jazbini se pripravljajo na poroko med Billom in Fleur, dan prej načrtujejo tudi rojstnodnevno praznovanje za Harryja. Trojica načrtuje kaj bodo naredili po poroki, kje bodo iskali horkruce in izdelajo načrt kako bodo odšli v Godrick Hollow.

7. poglavje

Nekaj dni kasneje, na Harryjev 17. rojstni dan, pride v Jazbino minister za čaranje in seznani Harryja, Rona in Hermiono o Dumbledorjevi oporoki, po kateri je vsakemu izmed njih nekaj zapustil. Ron dobi Dumbledorjev ugaševalnik, ki ima moč, da ugasne ali prižge luči, Hermiona dobi knjigo z otroškimi pravljicami, Harry pa Gryfondomov meč in prvi zviz, ki ga je ujel. Meča ne dobi, saj je po ministrovih besedah predmet z zgodovinsko vrednostjo in kot takega lahko ministrstvo zadrži. Trojica nato poskuša ugotoviti zakaj jim je Dumbledor zapustil te predmete, a jih naslednji dan zamoti poroka med Fleur Delaceur in Billom Weasleyem.

8. – 11. poglavje

Harry se z mnogobitnim napojem spremeni v naključnega bunkeljna, da nebi nihče izmed povabljenih na poroki vedel, da je Harry v Jazbini. Med poroko Harry izve, da je bil Dumbledor doma v Godrick Hollowu kot njegovi starši in da se vas imenuje po Godricu Gryfondomu. Levy, ki je bil povabljen na poroko, skorajda napade Looninega očeta zaradi simbola, ki ga je nosil okoli vratu – simbola Grindelwalda. Mrlakenstein medtem prevzame nadzor nad ministrstvom za čaranje in ubije ministra. Proti koncu poročnega slavja pride opozorilo Kingsleya Shackebolta, da prihajajo Jedci smrti. Harry, Ron in Hermiona pobegnejo v bunkeljski lokal v Londonu, kjer jih napadeta Jedca smrti. Uspejo pobegniti in se skrijejo v Trochnmrkov trg 12. Tam ugotovijo, da je R.A.B. res Regulus Arcturus Black (Siriusov brat). Spack pa jim razkrije, da je Tobakarolus Smrat ukradel medaljon (horkruc). Spack privede Tobakarolusa, ta pa jim razkrije, da je medaljon prodal Kalvari Temyni.

12. in 13. poglavje

Trojica mesec dni načrtuje kako priti neopaženo v ministrstvo za čaranje in ukrasti medaljon. V zasedi pričakajo tri delavce ministrstva, jih razorožijo in se s mnogobitnim napojem spremenijo v njih. Ugotovijo, da se je ministrstvo zelo spremenilo. Čarovniki, ki so potomci bunkeljnov so privedeni na zaslišanje, saj so vsi obtoženi, da so ukradli palice in znanje čarovnikom. Harry se prikrade v Temynino pisarno in tam najde čudežno oko Norruča Nerge ter ga ukrade. Nato se odpravi v klet, kjer Temyna vodi procese proti bunkeljnskim čarovnikom. Harry uroči Temyno, ukrade medaljon in osvobodi čarovnike ter jim naroči naj pobegnejo v tujino. Medtem jih odkrijejo in prisiljeni so pobegniti nazaj v Trochnmrkov trg 12. A ker jih med udejanjanjem zgrabi delavec ministrstva, ki ga tako s seboj udejanijo v Trochnmrkov trg 12, je njihovo skrivališče izdano in prisiljeni so pobegniti na deželo, kjer se neprestano selijo iz kraja v kraj.

14. in 15. poglavje

Po nekajmesečnem preseljevanju iz kraja v kraj slišijo pogovor, v katerem ugotovijo, da je Gryfondomov meč v lasti ministrstva ponaredek. Harry izpraša portret Pinheasa Blacka, ki so ga nosili s seboj (Hermiona nosi s seboj malo torbo, v kateri z urokom pomanjšanja skriva številne reči: šotor, knjige, portret…) in ta mu izda, da je Dumbledore pravi meč uporabil za uničenje horkruca – Gauntovega prstana. Ron se skrega s Harryjem saj pravi, da je bil prepričan, da ima Harry načrt kako najti in uničiti horkruce, a se namesto tega že več mesecev selijo naokoli in ne počnejo nič. Tako ju po prepiru zapusti. Sama se nato odpravita v Godrick Hollow, saj upata, da bosta tam našla Gryfondomov meč.

16. in 17. poglavje

Po prihodu v Godrick Hollow odkrijeta spomenik Harryju in staršema sredi trga ter se odpravita na pokopališče, kjer je pokopana Dumbledorjeva družina in Harryjevi starši. Nato se odpravita proti koncu vasi, kjer odkrijeta napol podrto hišo Harryjevih staršev. Tam se jima približa Mathilda Malhaar, zelo stara zgodovinarka in prijateljica Dumbledorja. Meneč, da ji je morda Dumbledore dal meč v varovanje, se odpravita z njo v njeno hišo in najdeta sliko mladega Grindelwalda, sorodnika Bathilde ter mladostnega prijatelja Dumbledorja. Kmalu ugotovita, da je vse skupaj past in da je Bathilda v resnici Nagini. Kmalu pride Mrlakenstein in le za las mu pobegneta. Pri tem Hermiona po nesreči prepolovi Harryjevo palico, skupaj jo drži le feniksovo pero.

18. in 19. poglavje

Po ponovnem nekajdnevnem preseljevanju iz kraja v kraj se Harryju sredi noči prikaže patronus v obliki srne in ga pripelje do mlake, kjer se pod ledom skriva Gryfondomov meč. Harry se sleče in skoči v vodo a ga pri tem skorajda zadavi medaljon – horkruc, ki ga je nosil okoli vratu, saj se tako bori pred uničenjem. V tistem trenutku se pojavi Ron in reši Harryja ter prinese meč iz vode. Harry nato v jeziku kač ukaže medaljonu naj se odpre in Ron ga z mečem uniči. Vrneta se k Hermioni, ki je jezna na Rona, da ju je zapustil. Ron jima razkrije kako ju je našel – igral se je s ugaševalnikom in ta mu je pokazal pot do Harryja in Hermione. Kot naslednji korak se odločijo obiskati Xenophilusa Liupka, Looninega očeta, da ga povprašajo o Grindelwaldovem simbolu, ki ga je nosil okoli vratu, le-ta pa se je prav tako pojavil v knjigi pravljic, ki jo je Hermiona podedovala od Dumbledorja in na nekem grobu v Godrick Hollowu.

20. in 22. poglavje

V hiši Liupkih trojici Xenophilus pove legendo o treh bratih, ki so od Smrti prejeli vsak en predmet, znane kot Relikvije Smrti (Deathly Hallows). En je dobil nepremagljivo palico, imenovano Elder’s Wand, drugi kamen, ki je lahko obudil mrtve in tretji nevidno pregrinjalo, ki z leti ni izgubljalo svoje moči, je bilo neuničljivo in je prav tako branilo nosilca pred uroki. Harry je prepričan, da ima prav on to nevidno pregrinjalo. Vmes ugotovijo, da je med njihovim obiskom Xenophilus poklical Jedce smrti in jim sporočil, da je Harry pri njemu, saj so mu ugrabili hčer in je tako upal, da mu jo bodo vrnili, če izda Harryja. Trojica nato za las pobegne. Harry je nato prepričan, da so relikvije smrti resnične in jih morajo poiskati, saj bo z njimi lahko premagal Mrlakensteina. Hermiona se z njim ne strinja in pravi, da gre samo za legendo.

23. poglavje

Nekaj tednov kasneje, po ponovnem preseljevanju čez deželo, uspejo prisluhniti piratskem radiu, ki oddaja resnico o stanju v čarovniškem svetu – radio upravljajo večinoma člani feniksovega reda. Harry po pomoti izreče besedo Mrlakenstein, kar razkrije njihovo lokacijo. Mrlakenstein je namreč napravil sled na vse, ki izrečejo njegovo ime, saj so le-ti po njegovem mnenju nevarni – kdor nima poguma uporablja besedo Saj-Veš-Kdo. Trojico ugrabijo in pripeljejo v hišo Malfoyevih. Tam Krasotyllia L’Ohol muči Hermiono, da bi izvedela kje je dobila Gryfondomov meč, saj je prepričana, da ji je bil ukraden iz njenega trezorja v banki, a je v resnici v njenem trezorju ponaredek. Harry in Ron sta medtem zaprta v kleti skupaj z Deanom Thomasom, goblinom Kremplackom, Olchenbatom in Loono Liupko. Harry v stiski poprosi košček ogledala, ki mu ga je pred smrtjo podaril Sirius, za pomoč in v kleti se pojavi Trapets. Ta z izejanjanjem reši Deana, Loono in Olchenbata (sami se ne morejo izdejaniti, ker ima hiša zaščito). Glistorepy sliši hrup in pride preverit kaj se dogaja. Harry in Ron ga pričakata v zasedi, a ju Glistorepy s svojo jekleno roko (darilo Mrlakensteina iz 4. knjige) premaga in začne daviti Harryja. Harry Glistorepega spomni, da mu je dolžan uslugo in roka začne samodejno daviti Glistorepa ter ga ubije. Z Glistorepyjevo palico in Trapetsovo pomočjo uspeta rešiti Hermiono in vzeti palice Bellatrix in Drecu. Bellatrix v zadnjem trenutku, preden se izdejanijo, zabode Trapetsa. Izdejanijo se v hišo Billa in Fleur.

24. – 26. poglavje

Potem, ko Harry pokopa Trapetsa pred hišo, začne trojica pripravljati nov načrt. Harry najprej poprosi, če bi jim bil Kremplack pripravljen pomagati vdreti v trezor L’Oholovih v Gringottu, saj je po njegovem mnenju tam spravljen horkruc. Kremplack je pripravljen to storiti v zameno za Gryfondomov meč. Nato povpraša Olchenbata ali je Elder’s Wand resnična in izve, da je bil Dumbledore njen lastnik in da je pokopan z njo, kar je po mučenju izdal Mrlakensteinu. V viziji Harry vidi, kako Mrlakenstein razdre Dumbledorjevo grobnico in vzame palico. Obišče jih Wulf in jim sporoči, da se mu je rodil sin Ted in poprosi Harryja, da bo njegov boter. Nato se trojica z Kremplackom odpravi v Gringott, Hermiona spremenjena v Krasotyllio L’Ohol, Ron zamaskiran v tujca, Harry in Kremplack pa pod nevidnim pregrinjalom. Uspe jim priti v trezor a jih ostali goblini odkrijejo. V trezorju najdejo horkruc – Hufflepuffovo čašo. Iz podzemlja se uspejo rešiti na hrbtu zmaja, ki varuje najbolj dragocene trezorje. Mrlakenstein ugotovi, da Harry ve o horkrucih, saj mu goblini poročajo, da je bila ukradena čaša.

27. poglavje

Harry v viziji vidi kako prične Mrlakenstein iskati horkruce, da bi ugotovil ali manjka še kateri drugi. Mrlakenstein Harryju nevede izda, da je eden izmed horkrucev v Bradavičarki in da gre za relikvijo ustanoviteljice Drznvraana. Harry vidi, da se morajo takoj odpraviti v Bradavičarko, preden Mrlakenstein ugotovi, da so izginili vsi ostali horkruci.

28. – 34. poglavje

Trojica odide v Meryascoveeno, kjer jih obkolijo Jedci smrti a jih reši Aberforth Dumbledore. Ta jim razkrije skriven prehod iz portreta njegove umrle sestre v Bradavičarko. Trojica odide v Bradavičarko, kjer se znajdejo v sobi KŽTD z zbranimi člani Dumbledorjeve vojske. Harry nato odide v Drznvraanin stolp, kjer od učencev izve, da je Drznvraanina relikvija najverjetneje njena tiara, ki je nikoli niso našli. Napadeta ga Jedca smrti, ki sta čez leto skrbela za red na Bradavičarki. Harry ju s pomočjo McHudurre uroči in ji pove, da Mrlakenstein prihaja in naj z ostalimi učitelji zavarujejo šolo ter evakuirajo mladoletne učence, polnoletni pa lahko ostanejo in se borijo. Harry se spomni, da je tiaro pred leti videl v sobi KŽTD, kamor so študentje skrivali svoje stvari. Ron in Hermiona se medtem odpravita v dvorano skrivnosti, od koder prineseta zobe basiliska, prekrite z njegovim strupom, da bi z njimi uničili horkruc. Odpravijo se v Sobo KŽTD, kjer jih obkolijo Draco, Goyle in Crabbe. Goyle z urokom zažge celotno sobo, ogenj pa uniči horkruc. Harry reši Draca, ki je obkoljen z ognjem. Vmes se začne boj za zavzetje Bradavičarke, acromantule ujamejo Hagrida in ga odvedejo v prepovedan gozd k Jedcem smrti, Freda pa pod seboj pokopljejo ruševine, ko eden izmed Jedcev smrti z urokom podre celo stran Bradavičarke. Harry, Ron in Hermiona se odpravijo v Besnečo brunarico, saj se tam skriva Mrlakenstein z Nagini. Ko pridejo tja skriti vidijo, kako Mrlakenstein ukaže Nagini, naj ubije Rawsa, saj je prepričan, da je Raws mojster Dumbledorjeve palice in da bo tako sam postal mojster (mojster palice nekoga postaneš samo tako, da prejšnjega lastnika premagaš). Med umiranjem Raws Harryju preda svoje spomine, v katerih Harry vidi, da je bil vseskozi na Dumbledorjevi strani in da je ljubil njegovo mater Lily. Dumbledore je sam prosil Rawsa da ga ubije ko bo priložnost za to, saj je bil zastrupljen zaradi prstana (horkruca), ki si ga je nadel na roko in bi tako ali tako v nekaj mesecih umrl. Harry izve, da je tudi sam horkruc, ki ga je Mrlakenstein nevede ustvaril, ko ga je poskušal kot dojenčka ubiti. Harry tako uvidi, da zanj ni rešitve in da ga mora Mrlakenstein ubiti, da bo potem morda nekdo lahko ubil njega. Odpravi se v prepovedan gozd, kjer najde Mrlakensteina pri gnezdu acromantul, obkroženega z Jedci smrti, k drevesu pa je privezan Hagrid. Mrlakenstein Harryja ubije s kletvijo smrti.

35. poglavje

Harry se zbudi v prostoru, ki izgleda kot prazna železniška postaja King’s Cross. Tam ga pričaka Albus Dumbledore in mu razloži, da ni umrl, saj je v Mrlakensteinovih žilah Harryjeva kri, ki s seboj nosi Lilyjino zaščito. Tako je kletev ubila samo horkruc. Dumbledore mu izda, da je v mladosti z Grindewaldom iskal relikvije smrti, a se je skregal z njim, saj je videl, da ima Grindelwald temne načrte. Med njima pride do prepira in po nesreči eden izmed njiju ubije Dumbledorjevo sestro Ariano, ki se ji je v mladosti zmešalo. S kamnom smrti je nato želel izvedeti, ali jo je on sam po nesreči ubil ali ne. Dumbledore Harryju pove še, da so njegovi predniki trije bratje, ki so iznašli relikvije smrti in da je on njihov naslednik. Nato mu pove, da se lahko odloči ali bo umrl ali se vrnil in premagal Mrlakensteina.

36. poglavje

Harry se zbudi na tleh v gozdu in sliši veselje Mrlakensteina, prepričanega, da je Harryja ubil in ukaže Narcissi Malfoy naj preveri ali je res mrtev. Ta začuti njegov srčni utrip a ga ne izda ampak ga vpraša na skrivaj ali je Draco živ. Harry odgovori da je na varnem in Narcissa odgovori Mrlakensteinu, da je Harry res mrtev. Hagridu naroči naj ga odnese nazaj v Bradavičarko, da bodo vsi uporniki videli, da je njihov heroj mrtev. Pred Bradavičarko se tako na eni strani postavijo uporniki, na drugi strani pa Mrlakenstein z Jedci smrti. Neville, ki mu je Harry pred odhodom v gozd naročil, da je potrebno ubiti Nagini se približa Mrlakensteinu, ki je okoli vratu nosil Nagini. Mrlakenstein ponudi Nevillu mesto med Jedci smrti zaradi poguma. Iz Bradavičarke naenkrat prileti klobuk izbiruh in Mrlakenstein mu ga posadi na glavo ter zažge rekoč, da na Bradavičarki ne bo več izbiranja ampak bodo vsi v Spolzgadu. V tem trenutku Jedce smrti napadejo centavri in prične se vsespošna zmeda, v kateri se Harry skrije pod nevidno pregrinjalo, Neville pa iz klobuka izbiruha potegne Gryfondomov meč ter z njim odseka Nagini glavo. Uporniki in Jedci smrti se z Mrlakensteinom zatečejo pred centavri v glavno dvorano Bradavičarke, kjer se začne dvoboj v katerem Molly Weasley ubije Krasotyllio L’Ohol, saj je napadla njene otroke. Harry se prikaže pred Mrlakensteinom in ga izzove, čeprav ve, da ga ne more premagati, saj Mrlakenstein drži v roki Elder’s Wand, ki je nepremagljiva. A Harry se spomni, da Raws ni bil mojster palice ampak Draco, saj je on razorožil Dumbledora. Ker pa je Harry imel v roki Dracovo palico (vzel mu jo je v njihovi graščini, ko ga je razorožil), je bil pravzaprav Harry mojster Elder’s Wand. Ko Mrlakenstein ponovno hoče ubiti Harryja, se zato njegova kletev odbije nazaj in ga ubije. Harry se med vsesplošnim veseljem odpravi v ravnateljevo pisarno, kjer se pogovori z Dumbledorjevim portretom in se odloči, da Elder’s Wand ne bo obdržal ampak jo bo vrnil v Dumbledorjev grob, saj je prenevarna, pred tem pa z njo popravi svojo zlomljeno palico. Žrtev dvoboja je več kot petdeset, med njimi tudi Tanga in Wulf, ki tako za seboj pustita novorojenčka Teddyja, imenovanem po Tedu, očetu Tange, ki je bil ubit.

37. poglavje

Zadnje poglavje se dogaja 19 let kasneje na postaji King’s Cross, kjer izvemo, da sta Harry in Ginny poročena in imata tri otroke: Jamesa, Albusa Severusa in Lily. Ron in Hermiona sta prav tako poročena in imata dva otroka: Rose in Huga. Rose in Albus Severus gresta v 1. letnik Bradavičarke, James je starejši, Lily in Hugo pa sta mlajša. Draco ima otroka Scorpiusa, ki prav tako gre v 1. letnik. Izvemo, da je Teddy zaljubljen v Victoire, ki je najverjetneje hčer Billa in Fleur. Neville Velerit je postal profesor rastlinoslovja, ostali poklici niso razkriti, le da je Ron tisti dan opravil vozniški izpit za bunkeljska vozila. Knjiga se konča s Harryjevo mislijo, da je vse v redu, saj ga brazgotina na čelu ni skelela že 19 let.

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

APDEJT:

Ekstra bonus – odličen amaterski prevod (nima nič opraviti z Mladinsko knjigo in prevajalcem Jakobom Jašo Kendo!) celotnega in za celotno serijo Harry Potter zelo pomembnega poglavja King’s Cross (podforum Deathly Hallows – tema Prevajajmo skupaj, avtor Timer – zasluga gre njemu, hvala ti, Timer):

– PETINTRIDESETO POGLAVJE –

King’s Cross

Ležal je z glavo na tleh in poslušal tišino. Bil je popolnoma sam. Nihče ga ni gledal. Nihče drug ni bil poleg. Ni bil popolnoma prepričan, če sploh obstaja.

Dolgo za tem, ali morda le trenutek kasneje, je spoznal, da absolutno mora obstajati, mora biti več kot zgolj raztelešena misel, že zato ker je ležal, prav zares ležal, na nekakšnem podu. Torej je imel občutek dotika in stvar na kateri je ležal, je prav tako morala obstajati.

Skoraj hkrati s to ugotovitvijo je Harry spoznal, da je popolnoma gol. Bil je prepričan, da je sam, zato ga to ni motilo, čeprav je postal nekoliko radoveden. Zanimalo ga je, če bo, tako kot lahko čuti, tudi videl. Šele ko jih je odprl, je ugotovil, da ima oči.

Ležal je v svetli meglici, čeprav ni bila podobna ničemur, kar bi že kdaj prej videl ali občutil. Njegova okolica spričo meglice ni bila zakrita, temveč se je zdelo, kot da se puhasta para še ni oblikovala v stvarnost. Tla, na katerih je ležal, so bila na pogled bela, a niti hladna niti topla, enostavno tam so bila, kot neka ravna praznina, na kateri obstaja.

Sedel je. Njegovo telo je bilo videti nepoškodovano. Dotaknil se je svojega obraza. Nič več ni nosil očal.

Za tem pa ga je skozi neizoblikovano brezsnovje dosegel šum: majhni, mehki hlipljaji, ječoči, težki in mučni. Bil je pomilovalen zvok, a vendar nekoliko nespodoben. Harry je imel nelagoden občutek, da prisluškuje nečemu skrivnemu in sramotnemu.

Bilo je prvič, da si je zaželel biti oblečen.

In komaj se je misel izoblikovala v njegovi glavi, že so se nedaleč stran pojavila oblačila. Vzel jih je in si jih nadel. Bila so mehka, čista in topla. Skrajno nenavadno je bilo, kako so se pojavila, prav ko si jih je zaželel …

Vstal je in se razgledal. Je bil v kakšni velikanski sobani KŽTD? Bolj kot je gledal, več je bilo za videti. Veličastna kupolasta steklena streha se je visoko nad njim lesketala v sončni svetlobi. Morda je bil v palači. Vse je bilo mirno in spokojno, razen tistih nenavadnih ječočih, mučnih zvokov, ki so prihajali iz meglice od nekje blizu.

Harry se je počasi zasukal na mestu, in zdelo se je, kot da se je pred njegovimi očmi izoblikovala okolica. Prostran prostor , svetel in čist, dvorana, mnogo večja od Velike dvorane, s tem čistim, kupolastim steklenim stropom. Bila je prazna. Harry je bil edini človek v njej, razen …

Ostremel je. Opazil je stvar, od katere je prihajalo ječanje. Imela je obliko majhnega golega otroka, skrivinčenega na tleh, s surovo, grobo kožo, nekoliko gnusnega videza in kar ležal je tam, drgetaje pod sedežem, kjer je bil odvržen, neželjen, skrit pred pogledom in hlipajoč za zrakom.

Zbal se ga je. Majhen, krhek in bolehen kot je bil, se mu Harry ni želel približati. A kljub temu je počasi pristopil bližje, pripravljen, da vsak trenutek odskoči. Kmalu je bil dovolj blizu, da bi se ga lahko dotaknil, a vendar se ni mogel pripraviti do tega. Počutil se je strahopetno. Moral bi ga potolažiti, a kaj ko ga je tako odvračal.

»Ni mu pomoči.«

Zasukal se je. Proti njemu je vzravnano in živahno korakal Albus Dumbledore, oblečen v dolg plašč temno modre barve.

»Harry.« Široko je razširil svoje roke, katere so bile popolnoma cele, nepoškodovane in zdrave. »Ti čudoviti fant. Pogumen, pogumen mladenič. Dajva, pogovoriva se.«

Harry je presunjen sledil Dumbledorju stran od gnusnega, drgetajočega stvora, dokler nista prišla do dveh sedežev, ki ju Harry poprej ni opazil in sta bila postavljena vstran, ravno pod tistim čudovitim svetlikajočim stropom. Dumbledore je sedel v enega izmed njih, Harry pa je zdrsnil v drugega in se zazrl v obraz njegovega starega ravnatelja. Dumbledorjevi dolgi srebrni lasje in brada, prodorno modre oči, skrite za polmesečnimi očali, prikrivljen nos – vse je bilo, kot je Harryju ostalo v spominu. A vendar …

»Ampak, mrtvi ste,« je rekel Harry.

»O, ja,« je Dumbledore potrdil dejstvo.

»Torej sem … Sem tudi jaz mrtev?«

»Ah, « je rekel Dumbledore in se nasmehnil. »To je zdaj vprašanje, kajne? Če pogledam s celega, bi rekel da ne.«

»Da ne?« je ponovil Harry.

»Ne,« je ponovno zatrdil Dumbledore.

»Ampak …« Harry je z roko samodejno segel k brazgotini. Zdelo se je, kot da je ne bi bilo. »Ampak moral bi umreti – nisem se branil! Mislil sem mu pustiti, da me ubije!«

»In prav to,« je rekel Dumbledore, »je po mojem vse spremenilo.«

Zdelo se je, kot bi iz Dumbledorja začelo sevati veselje, kot kakšna svetloba, kot ogenj – Harry ga še nikdar ni videl tako zelo, tako izredno zadovoljnega.

»Pojasnite,« je rekel Harry.

»Ampak saj že veš,« je rekel Dumbledore. Staknil je konice prstov in začel vrteti palca.

»Pustil sem mu, da me je ubil,« je rekel Harry. »Kajne?«

»Drži,« je prikimal Dumbledore. »Kar nadaljuj!«

»Torej je delček njegove duše, ki je bival v meni …«

Dumbledore je prikimal še bolj navdušeno, pozivaje Harryja, naj nadaljuje, na njegovem obrazu pa se je pozibaval širok nasmešek.

»… je izginil?«

»Prav zares!« je rekel Dumbledore. »Ja, uničil ga je. Tvoja duša pa je cela in popolnoma tvoja, Harry.«

»Ampak potem …«

Harry je pomignil preko ramena proti majhnemu, spačenemu stvoru, ki je drgetal pod stolom.
»Kaj je to, profesor?«

»Nekaj, čemur ne moreva pomagati ne ti, ne jaz.« je rekel Dumbledore.

»Ampak če je Mrlakenstein uporabil kletev smrti,« je Harry ponovno začel, »in tokrat nihče ni umrl namesto mene – kako sem potem lahko še živ?«

»Mislim, da veš,« je rekel Dumbledore. »Pomisli nazaj. Se spominjaš, kaj je v svoji nepremišljenosti, v svoji surovosti in krutosti naredil Mrlakenstein?«

Harry je pomislil. Svojemu pogledu je pustil prosto pot. Če sta se res nahajala v palači, je bila ta prav čudna, s stoli postavljenimi v majhne vrste in nekakšnimi tirnicami na vsake toliko. In vendar so bili on, Dumbledore in tisti čudni stvor pod stolom edina bitja tukaj. Potem pa se mu je na usta brez razmisleka prikradel odgovor.

»Mojo kri je vzel,« je rekel Harry.

»Natanko tako!« je pritrdil Dumbledore. »Z uporabo tvoje krvi je ponovno zgradil svoje telo. Tvoja kri v njegovih žilah, Harry, ščit tvoje matere v vaju obeh! Obvezal te je, da živiš, dokler živi on.«

»Živim dokler živi on? Ampak mislil sem … Misli sem, da je ravno obratno! Misli sem, da morava oba umreti? Gre morda za isto stvar?«

Zmotilo ga je javkanje in ječanje izmučenega stvora za njima in zopet se je ozrl k njemu.
»Ste prepričani, da res ne morava storiti ničesar?«

»Nobene pomoči ni več.«

»Potem pa razložite … bolj,« je rekel Harry in Dumbledore se je nasmehnil.

»Bil si sedmi horkruc, Harry, horkruc, ki ga Mrlakenstein nikdar ni mislil narediti. Svojo dušo je razmrcvaril do te mere, da je razpadla v trenutku, ko je naredil dejanje nezaslišanega zla – umor tvojih staršev in poskus umora majhnega otroka. Ampak kar je tiste noči ušlo iz sobe je bilo celo manj, kot je Mrlakenstein mislil. Za seboj je pustil več kot le telo. Pustil je delček svoje duše, priklenjen nate, skorajšnjo žrtev, ki je preživela.

»In manjkalo mu je veliko informacij, Harry! Tisto, česar Mrlakenstein ne ceni, se mu ne zdi vredno poznati. O hišnih vilicih in zgodbicah za otroke, o ljubezni, zvestobi in nedolžnosti, Mrlakenstein ne ve ničesar. Ničesar. Da si vsi lastijo moč, ki daleč presega njegove, ki daleč presega vso magijo, je resnica, ki je ni nikdar spoznal.

»Tvojo kri je vzel v prepričanju, da ga bo okrepila. V svoje telo je sprejel majhen del čarovnije, ki jo je tvoja mati položila vate, ko je umrla. Njegovo telo ohranja njeno žrtev pri življenju in dokler preživi njena čarovnija, preživiš tudi ti in tudi Mrlakensteinova poslednja možnost odrešenja.«

Dumbledore se je nasmehnil Harryju, Harry pa je le zijal vanj.

»In vse to ste vedeli? Vedeli – že ves čas?«

»Uganil sem. Ampak moja ugibanja so se, ponavadi, izkazala za kar dobra,« je veselo povedal Dumbledore in v tišini sta obsedela za, vsaj tako se je zdelo, kar dolgo časa, medtem ko je stvor za njima nadaljeval z ječanjem in cviljenjem.

»To ni vse,« je rekel Harry, »To ni vse o tem. Zakaj je moja palica premagala palico, ki si jo je Mrlakenstein izposodil?«

»O tem pa ne morem biti popolnoma prepričan.«

»Ugibajte potem,« je rekel Harry in Dumbledore se je zasmejal.

»Kar moraš razumeti, Harry, je to, da sta z Mrlakensteinom zajadrala v sfere čarovništva, ki so neznane in nepreizkušene. A takole mislim, da se je zgodilo, a to je popolnoma brez primere in noben izdelovalec čarobnih palic ne bi mogel tega predvideti ali razložiti Mrlakensteinu, vsaj mislim tako.

»Brez da bi si tega želel je Mrlakenstein, kot veš, podvojil vez med vama, ko se je vrnil v človeško obliko. Delček njegove duše je bil še vedno priklenjen nate in delček Lilyjine žrtve je Mrlakenstein prevzel nase, v predvidevanju, da ga bo to okrepilo. Če bi le natančno razumel strašno moč te žrtve, se morda ne bi drznil dotakniti tvoje krvi … ampak če bi to razumel, potem ne bi mogel biti Lord Mrlakenstein in potem morda sploh nikdar ne bi moril.«

»Ko je zagotovil to dvojno vez, ko je vajini usodi povezal bolj močno, kot sta bila kdaj koli v zgodovini povezana dva čarovnika, te Mrlakenstein ni prenehal napadati s palico, ki si je s tvojo delila jedro. In zato se je, kot veva, zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Jedri sta reagirali drugo na drugo na način, ki ga Mrlakenstein ni nikdar pričakoval, saj ni vedel, da imata vajini palici isto jedro.

»Tisto noč je bil on bolj prestrašen kot ti, Harry. Ti si sprejel, celo sprijaznil si se z možnostjo smrti, nekaj, česar Mrlakenstein ni bil nikoli zmožen. Tvoj pogum je zmagal, tvoja palica je nadvladala njegovo. In ob tem se je med palicama zgodilo nekaj, kar je odsevalo zvezo med njunima gospodarjema.

»Mislim, da je tisto noč tvoja palica vsrkala nekaj moči in značilnosti Mrlakensteinove palice, kar pomeni, da je vsebovala nekaj Mrlakensteina. Zato ga je palica prepoznala, ko te je napadel, prepoznala je človeka, ki ji je bil hkrati v sorodu in hkrati smrtni sovražnik, zato je proti nejmu izbruhnila z nekaj njegove magije, magije, ki je mogočnejša od česarkoli, kar je Luciusova palica kdaj izvedla. Tvoja palica je tako vsebovala moč tvojega izjemnega poguma in nekaj Mrlakensteinovih smrtonosnih veščin – kakšno možnost je potem imela tista uboga palička Luciusa Malfoya?«

»Ampak, če je bila moja palica tako močna, kako jo je potem Hermiona lahko zlomila?« je vprašal Harry.

»Ah Harry, njeni neverjetni učinki so bili usmerjeni le proti Mrlakensteinu, ki se je tako brezbrižno poigraval z najglobjimi zakoni čarovnije. Le proti njemu je bila palica neverjetno močna. Sicer pa je bila kot vsaka druga … pa čeprav kar dobra, se mi zdi.« je Dumbledore prijazno končal stavek.

Harry je obsedel in razmišljal kar dolgo časa, ali morda le nekaj sekund. Biti prepričan o takšnih stvareh kot je čas, je bilo na tem mestu precej težko.

»Ubil me je z vašo palico.«

»Poskusil te je ubiti z mojo palico,« je Dumbledore popravil Harryja, »Mislim, da se lahko oba strinjava, da nisi mrtev – pa čeprav,« je dodal, kot bi se počutil, da ni bil dovolj pravičen, »nikakor ne podcenjujem tvojega trpljenja, za katerega sem prepričan, da je bilo veliko.«

»Ampak trenutno se počutim prav vredu,« je rekel Harry in pogledal je navzdol proti svojim čistim, neomadeževanim dlanem. »Kje pa sva pravzaprav?«

»Prav to sem te želel vprašati,« je rekel Dumbledore in se razgledal. »Kje bi rekel, da sva?«
Dokler ga ni Dumbledore vprašal, Harry ni vedel. A sedaj je ugotovil, da ima odgovor pripravljen.

»Izgleda,« je počasi začel, »kot postaja King’s Cross. Vendar je veliko bolj čista in prazna in kot vidim, ni nobenih vlakov.«

»Postaja King’s Cross!« se je Dumbledore že kar preveč zahihital. »Pri Merlinovi bradi, kaj res?«

»No, kje pa vi mislite, da sva?« je rekel Harry, kot bi se branil.

»Ah Harry, niti sanja se mi ne. To je, kot pravijo, tvoje področje.«

Harry res ni vedel, kaj naj bi to pomenilo – ob takih trenutkih mu je šel Dumbledore pošteno na živce. Zazrl se je vanj, potem pa se je spomnil veliko pomembnejšega vprašanja, kot je prostor, v katerem se nahajata.

»Svetinje smrti,« je rekel in bil prav vesel, ko je videl, da je s temi besedami Dumbledorju izbrisal nasmešek z obraza.

»Ah ja,« je rekel ta. Bil je videti celo nekoliko zaskrbljen.

»No?«

Prvič odkar je Harry srečal Dumbledorja, je bil ta videti manj kot navaden starec, veliko manj. Bil je celo bežno podoben majhnemu fantku, ki so ga ujeli pri lumpariji.

»Mi sploh lahko oprostiš?« je rekel. »Mi lahko oprostiš, ker ti nisem zaupal? Ker ti nisem povedal? Harry, strah me je bilo, da ti bo spodletelo kot je meni. S strahom sem pričakoval, da boš ponovil moje napake. Rotim te, da mi oprostiš, Harry. Spoznal sem, že nekaj časa nazaj, da si boljši človek od mene.«

»O čem pa govorite?« je vprašal Harry, vznemirjen ob Dumbledorjevem glasu in nenadnih solzah v njegovih očeh.

»Svetinje, svetinje, « je mrmral Dumbledore. »Sanje obupanega človeka!«

»Pa saj so resnične!«

»Resnične in nevarne, vaba za bedake,« je rekel Dumbledore. »In bil sem tak bedak. Ampak saj veš, kajne? Pred teboj nimam več nobenih skrivnosti. Ti veš.«

»Kaj vem?«

Dumbledore je celotno telo zasukal k Harryu in solze so se še vedno bleščale v nebeški modrini njegovih oči.

»Gospodar smrti, Harry, Gospodar smrti! Sem bil na koncu kaj boljši kot Mrlakenstein?«

»Seveda ste bili,« je rekel Harry. »Seveda – kako lahko sploh vprašate kaj takega? Nikoli niste morili, če ste se temu lahko izognili!«

»Res je, res,« je prikimal Dumbledore in videti je bil kot otrok, ki išče potrditev svoje nedolžnosti. »A vendar sem tudi jaz iskal način, da bi nadvladal smrt, Harry.«

»Pa ne na tak način kot Mrlakenstein,« je rekel Harry. Po vsej jezi na Dumbledorja je bilo sedaj prav čudno, kako sedi tu, pod visokim kupolastim stropom, in brani Dumbledorja pred njim samim. »Svetinje, ne Horkruci.«

»Svetinje,« je zamrmral Dumbledore, »ne Horkruci. Natanko tako.«

Nastala je tišina. Stvor za njima je zajavkal, a Harry se ni več obrnil nazaj.

»Tudi Grindelwald jih je iskal, kajne?« je rekel.

Dumbledore je za trenutek zaprl oči in prikimal.

»Prav to naju je od vsega najbolj zbližalo,« je tiho priznal. »Dva pametna nečimerna fanta z enako obsedenostjo. Želel je iti v Godrikov dol, kot si verjetno uganil, zaradi groba Ignotusa Preverella. Želel je preiskati kraj, kjer je umrt tretji brat.«

»Torej je vse res?« je vprašal Harry. »Čisto vse? Preverellovi bratje …«

»… so trije bratje iz zgodbe,« je prikimaje rekel Dumbledore. »Oh ja, to drži. Ampak če so srečali Smrt na samotni cesti … Zdi se mi, da so bili Preverellovi bratje enostavno nadarjeni, nevarni čarovniki, ki se jim je posrečilo narediti te mogočne Svetinje. Zgodba, da so Svetinje pripadale Smrti, se mi zdi prav takšna legenda, kakršna bi se pojavila ob takih predmetih.

»Plašč nevidnosti je, kot veš, že mnogo let potoval iz očeta na sina, od matere na hčer, prav do zadnjega živečega Ignotusovega potomca, ki je bil tako kot Ignotus rojen v Godrikovem dolu.«

Dumbledore se je nasmehnil Harryju.

»Do mene?«

»Do tebe. Vem, da si uganil, zakaj je bil na večer, ko sta umrla tvoja starša, plašč v moji posesti. James mi ga je pokazal le nekaj dni poprej. Plašč je bil razlaga za kar nekaj njegovih nikdar odkritih prekrškov na šoli! Skoraj nisem verjel svojim očem! Vprašal sem ga, če mi ga posodi, da ga preučim. Že davno tega sem opustil sanje o združenju Svetinj, a nisem se mogel upreti, nisem si mogel pomagati, da si plašča ne bi pobliže ogledal … Bil je plašč, kakršnega nisem videl še nikdar. Neverjetno star, a popoln v vseh pogledih … potem pa je tvoj oče umrl in končno sem imel pri sebi kar dve Svetinji!«

Dumbledore je govoril s tako kislim tonom, da ga je Harry komaj poslušal.

»Plašč jima ne bi pomagal preživeti,« je hitro odvrnil Harry. »Mrlakenstein je vedel , kje sta se skrivala. Plašč ju ne bi zaščitil pred kletvijo.«

»To je res,« je vzdihnil Dumbledore. »Res.«

Harry je počakal, a Dumledore ni spregovoril, zato ga je sam nadaljeval.

»Torej ste se odpovedali iskanju Svetinj ko ste videli plašč?«

»O ja,« je skoraj zašepetal Dumbledore. Nato pa se je prisilil, da je pogledal Harryju v oči. »Ti veš, kaj se je zgodilo. Ti veš. Ne moreš me bolj prezirati, kot se preziram sam.«

»Ampak saj vas sploh ne preziram …«

»Potem bi me pa moral,« je odrezal Dumbledore. Globoko je zavdihnil. »Ti poznaš skrivnost bolezni moje sestre, kaj so ji storili tisti bunkeljni, kaj je postala. Ti veš, kako je moj ubogi oče iskal maščevanje in nato plačal kazen – umrl je v Azkabanu. Ti veš, kako je moja mati opustila svoje lastno življenje, da bi lahko skrbela za Ariano.

»Zameril sem ji, Harry.«

Dumbledore je zadnji stavek izrekel krepko in hladno. Gledal je preko Harryjeve glave, nekam v daljavo.

»Bil sem nadarjen, bil sem briljanten. Želel sem pobegniti. Želel sem sijati. Želel sem si slave!

»Ne razumi me narobe,« je rekel in njegov obraz je preplavila bolečina, da je bil zopet videti manj kot starec. »Rad sem jih imel. Rad sem imel svoje starše, rad sem imel svojega brata in sestro, a bil sem sebičen, Harry. Bil sem bolj sebičen, kot si lahko ti, ki si izredno nesebičen človek, sploh kdaj predstavljaš.

»Torej, ko mi je umrla mati in je odgovornost za mojo onemoglo sestro in brata, ki je vedno rinil v težave, padla name, sem se v jezi in nelagodju vrnil domov. Ujet in zapravljen, sem si mislil. Potem pa je seveda prišel on …«

Dumbledore je zopet pogledal Harryja naravnost v oči.

»Gindelwald. Ne moreš si predstavljati, Harry, kako so me njegove ideje prevzele, me napolnile z neverjetnim žarom. Nadvlada nad bunkeljni. Nadvlada nas, čarovnikov. Grindelwald in jaz, veličastna mlada voditelja revolucje.

»Oh, imel sem nekaj pomislekov. Svojo vest sem si lajšal s praznimi besedami. Vse se bo zgodilo za nek višji cilj. Vse slabo bo stokrat poplačano s koristmi za čarovnike. Ali sem globoko v svojem srcu vedel, kaj je Gellert Grindelwald resnično bil? Mislim, da sem, ampak sem si premočno zatiskal oči. Če bi se načrti, ki sva jih plela, uresničili, bi se uresničile tudi vse moje sanje.

»In v srcu najinih sanj, Svetinje Smrti! Neverjetno, kako so ga prevzele, kako so prevzele naju oba! Nepremagljiva palica, orožje, ki bi naju pripeljalo do oblasti! Kamen Vstajenja, njemu je pomenil zgolj vojsko inferijev, čeprav sem se pretvarjal, da tega ne vem. Meni pa je, priznam, pomenil predvsem vrnitev staršev in s tem preložitev moje odgovornosti na njuna pleča.

»In seveda plašč … nekako o plašču nisva nikdar prav veliko govorila, Harry. Oba sva se zmogla zakrinkati tudi brez plašča, katerega prava čarovnija je seveda v tem, da se ga lahko uporabi za zaščito drugih, ne le lastnika. Pomislil sem, da če ga bova kdaj našla, bo uporaben predvsem za skritje Ariane, a za plašč sva se zanimala predvsem zato, ker je zaključil trojico. Namreč legenda govori, da bo človek, ki združi vse Svetinje, postal pravi Gospodar Smrti, kar sva si razlagala kot nepremagljiv.

»Nepremagljiva Gospodarja Smrti, Grindelwald in Dumbledore! Dva meseca norosti, dva meseca krutih sanj in dva meseca zanemarjanja edinih dveh članov družine, ki sta mi še ostala.

»Nato pa … saj veš, kaj se je zgodilo. Stvarnost se je vrnila k meni v obliki mojega čudaškega, nepismenega, a neskončno občudovanja vrednega brata. Nisem želel slišati resnic, ki mi jih je trosil v obraz. Nisem želel slišati, da s krhko in neuravnovešeno sestro v hiši ne morem odriniti na lov za Svetinjami.

»Spor je prerasel v boj. Grindelwald je izgubil nadzor. Zlo, ki sem ga vedno čutil v njem, a si tega nisem nikdar priznal, je sedaj skočilo iz njega v najhujši možni obliki. In Ariana … po vsej skrbi, ki ji jo je namenjala uboga mati … je obležala mrtva.«

Dumbledore je plitvo vzdihnil in v vsej svoji resnobnosti planil v jok. Harry je proti njemu stegnil svojo dlan in bil vesel, ko je opazil, da se ga lahko dotakne. Močno je prijel Dumbledorjevo roko in ta je počasi prišel k sebi.

»Grindelwald je zbežal, kot bi lahko vsakdo napovedal. Izginil je, skupaj z načrti za nadvlado, skupaj z idejami o mučenju bunkeljnov, skupaj s sanjami o Svetinjah Smrti, sanjami, pri katerih sem ga vedno vzpodbujal in mu pomagal. Zbežal je, jaz pa sem moral pokopati sestro in se naučiti živeti s svojo krivdo in strašnim žalovanjem, s trofejo moje sramote.

»Leta so minevala. O njem sem slišal nekaj govoric. Slišal sem, da si je priskrbel palico neznanske moči. Meni pa so medtem ponudili mesto Ministra za čaranje, pa ne le enkrat … Seveda sem ponudbo vsakokrat zavrnil. Naučil sem se, da mi z oblastjo in močjo ni zaupati.«

»Ampak bili bi mnogo boljši kot Sushmaar ali Tepeshkar!« je vzkliknil Harry.

»Bi bil res?« je vprašal Dumbledore. »Nisem tako prepričan. Že kot mladenič sem dokazal, da je oblast moja slabost in poželenje. Zanimiva reč Harry, ampak morda so za oblast najprimernejši tisti, ki je niso nikdar iskali. Tisti, ki jim je bilo ogrinjalo oblasti vsiljeno, tako kot tebi, nato pa so ugotovili, da ga kar dobro nosijo.

»Bolj varen sem bil na Bradavičarki. Vsaj mislim, da sem bil dober učitelj.«

»Bili ste najboljši …«

»Zelo prijazen si, Harry. A medtem, ko sem bil jaz zaposlen z izobraževanjem mladih čarovnic in čarovnikov, je Grindelwald zbiral svojo vojsko. Pravijo, da se me je bal in morda to celo drži, a gotovo sem bil jaz tisti, ki ga je bilo bolj strah.

»Oh, ni me bilo strah smrti,« je hitro dodal Dumbledore, ko je ujel Harryjev vprašujoč pogled. »Nisem se bal ničesar, kar bi mi lahko prizadejal s čarovnijo. Vedel sem, da sva v tem enako nadarjena, morda sem bil sam za kanček bolj spreten. Moj pravi strah je bila resnica. Kajti nikdar nisem vedel, kateri od naju je v zadnjem, strašnem boju izrekel kletev, ki je ubila mojo sestro. Lahko mi rečeš strahopetec, prav bi imel. Oh Harry, od vseh stvari me je najbolj strah, da sem bil prav jaz tisti, ki je pripomogel k smrti Ariane, pa ne le z nadutostjo in neumnostjo. Bojim se, da sem bil prav jaz tisti, ki je izvedel usodni urok, ki je iz nje izsesal življenje.

»Mislim, da je vedel. Vedel je, česa me je bilo najbolj strah. Srečanje z njim sem odlagal, dokler ni bilo na koncu že sramotno, da bi zavlačeval dlje. Ljudje so umirali in vsaj zdelo se je, da ga nič več ne more ustaviti. Zato sem naposled mogel storiti, kar sem lahko.

»Kaj se je zgodilo, veš. Zmagal sem v dvoboju. Osvojil sem njegovo palico.«

Še ena tišina. Harry ni vprašal, ali je Dumbledore kdaj izvedel, kdo je zares ubil Ariano. Ni želel vedeti, in še manj si je želel, da bi mu Dumbledore moral to povedati. Končno je vedel, kaj bi Dumbledore videl v zrcalu Ajneneperh, ko bi pogledal vanj, in zakaj je bil Dumbledore tako razumevajoč in prevzet nad njim.

V tišini sta sedela še dolgo časa. Javkanje iznakaženega stvora za njima je Harryja še komaj kaj motilo.

Nazadnje pa je le spregovoril: »Grindelwald je poskušal zaustaviti Mrlakensteina v lovu za Starostno palico. Zlagal se mu je, pretvarjal se je, da je nikdar ni imel.«

Dumbledore je prikimal, gledaje v svoje naročje, na njegovem prikrivljenem nosu pa so se še vedno lesketale solze.

»Pravijo, da se je v zadnjih letih, med prestajanjem kazni v Nurmengardu, pokesal. Upam, da je to resnica. Rad bi si misli, da je le začutil strašnost in sramotnost svojih dejanj. Želim si, da je bila laž Mrlakensteinu njegov način obžalovanja preteklih dejanj … Da je preprečil Mrlakensteinu, da bi se ta polastil Svetinje …«

»Ali pa, da bi preprečil vdor v vašo grobnico?« je predlagal Harry in Dumbledore si je popivnal solzne oči.

Po še enem kratkem premoru je Harry rekel: »Želeli ste uporabiti kamen Vstajenja.«

Dumbledore je prikimal.

»Ko sem ga po vseh teh letih le odkril, globoko zakopanega v zapuščeni hiši Gaunarjev, Svetinjo, po kateri sem vselej najbolj hrepenel , pa čeprav sem si jo nekdaj želel iz povsem drugačnih razlogov, sem se popolnoma spozabil, Harry. Pozabil sem, da je bil prstan takrat že Horkruc in da je po vsej verjetnosti nosil hudo kletev. Pobral sem ga in si ga nadel in za sekundo pomislil, da bom zagledal Ariano in svoja starša, mater in očeta, in jim bom lahko nazadnje le povedal, kako zelo zelo mi je žal …

»Bil sem tak bedak, Harry. V vseh teh letih se nisem uspel naučiti ničesar. Bil sem nevreden, da bi združil Svetinje Smrti, to sem dokazoval vedno znova in znova in to je bil še zadnji dokaz.«

»Pa zakaj?« je rekel Harry. »To je bilo popolnoma normalno! Še enkrat ste si jih želeli videti. Kaj je narobe s tem?«

»Morda je med milijon ljudmi le en tak, ki bi lahko združil Svetinje. Jaz pa sem bil vreden le najzlobnejše izmed njih in hkrati najmanj nenavadne. Bil sem vreden Starostne palice, pa ne da bi se znjo bahal ali z njo ubijal. Ker sem si jo izboril, mi je bilo dovoljeno, da jo ukrotim in jo uporabljam, pa ne za lastno korist, marveč da pred njo obvarujem druge.

»Plašč pa sem vzel iz gole radovednosti, zato zame nikdar ni moral delovati tako kot deluje zate, ki si negov pravi lastnik. Kamen sem uporabil v želji po vrnitvi tistih, ki že počivajo, ne pa da bi omogočil svojo lastno žrtev, kot si to storil ti. Ti si pravi lastnik vseh Svetinj Smrti.«

Dumbledore je potrepljal Harryja po roki in Harry ga je pogledal ter se mu nasmehnil. Ni si mogel pomagati. Kako bi sedaj sploh še lahko bil jezen na Dumbledorja?

»Zakaj ste morali vse tako zakomplicirati?«

Dumbledore se je sramežljivo nasmehnil.

»Bojim se, da sem se zanašal na gospodično Granger, da te bo prizemljila, Harry. Bal sem se, da bi tvoja vročekrvnost prevladala nad tvojim dobrim srcem. Bal sem se, da če bi ti naravnost povedal vse o teh mamljivih predmetih, bi zgrabil po njih, tako kot jaz, ob napačnem času, z napačnimi razlogi. Če boš že kdaj prišel do njih, bi si želel, da si jih lastiš varno. Ti si pravi Gospodar Smrti, saj pravi gospodar ne beži pred smrtjo, temveč ve, da mora umreti in razume, da na svetu obstajajo še mnogo, mnogo hujše stvari, kot je smrt.«

»In Mrlakenstein ni nikoli vedel za Svetinje?«

»Mislim, da ne, saj ni prepoznal kamna Vstajenja, ki ga je spremenil v Horkruc. A četudi bi vedel vse o njih, Harry, močno dvomim, da bi si želel lastiti še kaj drugega kot palico. Zdelo bi se mu, da plašča ne potrebuje, kar se pa kamna tiče – koga pa bi želel obuditi od mrtvih? Smrti se boji. Ne zna ljubiti.«

»Ampak vi ste pričakovali, da bo želel dobiti palico?«

»Bil sem prepričan, da bo poskusil, vse odkar je tvoja palica tistega večera na pokopališču premagala njegovo. Najprej ga je bilo strah, da si ga nadvladal s kakšno izjemno spretnostjo. Ko pa je ugrabil Olchenbata, pa je izvedel vse o obstoju dvojnih jeder. Mislil si je, da je to odgovor. A vendar se izposojena palica proti tvoji ni izkazala za nič boljšo! In namesto, da bi se Mrlakenstein vprašal, katera tvoja lastnost je naredila tvojo palico tako mogočno, kateri dar poseduješ, ki ga on ne, se je odpravil na lov za palico, za katero se je govorilo, da premaga vse ostale. Starostna palica ga je obsedla skoraj tako močno, kot si ga obsedel ti, Harry. Verjel je in še vedno verjame, da je Starostna palica odstranila njegovo zadnjo slabost in ga je naredila resnično nepremagljivega. Ubogi Robaus …«

»Če ste načrtovali vašo smrt z Rawsom, ste upali, da bo Starostna palica končala pri njemu, kajne?«

»Priznati moram, da je bil to res moj namen,« je rekel Dumbledore, »vendar se ni izšlo, kot sem predvidel, kajne?«

»Ne,« je rekel Harry, »Ta del načrta se ni izšel.«

Stvor za njim se je premaknil ter zastokal in Harry in Dumbledore sta naredila najdaljši premor do sedaj. Spoznanje, kaj se bo zgodilo sedaj, se je v dolgih minutah kot počasi padajoč sneg začelo vsedati v Harryja.

»Vrniti se moram, kajne?«

»To je popolnoma tvoja odločitev.«

»Imam izbiro?«

»O ja.« Dumbledore se mu je nasmehnil. »Praviš, da sva na postaji King’s Cross? Če se odločiš, da ne greš nazaj, se boš lahko … recimo temu … vkrcal na vlak.«

»In kam bi me odpeljal?«

»Naprej,« je preprosto rekel Dumbledore.

Ponovno tišina.

»Mrlakenstein ima Starostno palico.«

»Ja, Mrlakenstein ima Starostno palico.«

»In vendar želite, da se vrnem?«

»Mislim,« je rekel Dumbledore, »da če se vrneš, obstaja možnost, da bo Mrlakenstein za vedno izginil. Tega seveda ne morem obljubiti. Ampak vem, Harry, da se imaš povratka bati manj kot on.«

Harry je zopet pogledal proti nagnusnemu stvoru, ki je trepetal in se davil v senci pod oddaljenim stolom.

»Ne pomiluj smrti, Harry. Pomiluj živeče, še posebej tiste, ki živijo brez ljubezni. S svojo vrnitvijo boš lahko zagotovil, da bo pogubljenih manj duš in razpadlih manj družin. Če se ti to zdi vreden cilj, potem si za zdaj reciva nasvidenje.

Harry je prikimal in zavzdihnil. Zapustitev tega prostora ne bo niti približno tako težavna, kot je bila hoja v gozd, ampak tu je bilo toplo, svetlo in mirno, vrača pa se v bolečino in strah po še več žrtvah. Vstal je in Dumbledore ga je posnemal. Za dolg trenutek sta se zazrla drug v drugega.

»Povejte mi še nekaj,« je rekel Harry. »Je vse to resnično? Ali se dogaja v moji glavi?«

Dumbledore se je zazrl vanj, njegov glas je bil glasen in močan, pa čeprav se je svetla meglica začela ponovno spuščati in zakrivati njegovo postavo.

»Seveda se dogaja v tvoji glavi, Harry, ampak zakaj na svetu bi to pomenilo, da ni resnično?«

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

APDEJT:

Za tiste, ki jih Harry Potter zanima in želijo malce raziskovati prastaro vprašanje: “Kaj je bilo prej? Kokoš ali jajce? ALIAS Kaj je bilo prej? Čarovnik ali bunkelj?”, naj si preberejo tole zelo zanimivo kolumno.

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

APDEJT:

Pa še malo odličnih in zanimivih ilustracij – fanart:

Ronald “Ron” Bilius Weasley in Hermione Jean Granger (Hermiona) si končno priznata, da sta zaljubljena – poglavje The Battle Of Hogwarts

Karikatura: Al in Harry o njegovem imenu

Harry in njegov sinek Albus Severus se pogovarjata o razvrstitvi v domove na Bradavičarki – poglavje Nineteen Years Later

Karikatura Severusa Snapeja (Robaus Rawsa), Albusa Percivala Wulfrica Briana Dumbledoreja in Siriusa Blacka v nebesih

Harry James Potter in Ginevra Ginny” Molly Weasley na samem med praznovanjem Harryjevega 17. rojstnega dneva – poglavje The Will Of Albus Dumbledore

George in Fred

Pretreseni Ron, Arthur in Molly?/Percy Ignatius? Weasley nad truplom Freda Weasleyja – poglavje The Battle of Hogwarts

 

 

 

 

Molly Weasley se maščuje Bellatrix “Belli” Lestrange (Krasotillyji/Lepotillyi L’Ohol), ko hoče ta ubiti njeno hčerko, Ginny – poglavje The Flaw In The Plan

 

 

 

 

Srečna družinica – Remus John Lupin (Remus Wulf), Nymphadora “Dora” Tonks (Fatale Tanga) in novorojeni Teddy Remus Lupin (ne da bi se zavedali, da bo mali postal sirota v poglavju The Flaw in The Plan) – poglavje Shell Cottage

 

 

 

 

 

Al

Družina Potter: Harry James Potter, Ginevra Molly “Ginny”, James, Albus “Al” Severus in Lily – poglavje Nineteen Years Later

 

 

 

 

 

Albus Wulfric Percival Brian Dumbledore in Severus Snape (Robaus Raws), ko ta zgrožen obžaluje, ker je nehote zapisal Lily Evans Potter smrti, to je Voldemortu (Mrlakensteinu), ker mu je povedal del prerokbe o njemu in Harryju Potterju ter je Voldemort Lily ubil brez usmiljenja kljub Snapejevi prošnji, da se znebi Jamesa in Harryja Potterja, Lily pa pusti pri življenju – poglavje The Prince’s Tale

 

 

Voldemortova (Mrlakensteinova) kača Nagini ubije Severusa Snapeja (Robausa Rawsa) – poglavje The Elder Wand

 

Neville Longbottom (Velerit) ubije Voldemortovo ljubljenko, kačo Nagini, ki je bila poslednji Horcrux – poglavje The Flaw iIn The Plan

 

 

 

Dumbledore spozna, ko mu Snape pokaže svojega varuha, srebrno košuto, da je le ta vedno in celo življenje ljubil Lily Evans Potter, Harryjevo mamo, in je samo zaradi tega pomagal Harryju, ker je bil njen sin in je imel njeno barvo oči – poglavje The Prince’s Tale

 

 

 

Lily Evans Potter in njena sestra Petunia Evans Dursley (Petunija) se igrata na gugalnici, medtem, ko ju Snape opazuje – poglavje The Prince’s Tale

 

Snapov varuh, srebrna košuta (reinkarnacija/asociacija, domnevam, Lily Evans Potter), ki je Harryja vodil skozi The Forest of Dean do zamrznjenega jezera, kjer se je skrivalo orožje za uničenje Voldemortovih Horcruxov, Gryffindorov (Gryfondomov) meč – poglavje The Silver Doe

 

Harry, ko se znajde na različici King’s Crossa, železniške postaje, s katere je peljal vlak na Hogwarts (Bradavičarko), potem, ko ga Voldemort zadane z avado kedavro, kletvijo smrti – poglavje King’s Cross

 

 

 

 

 

 

 

 

Severus Snape – poglavje The Prince’s Tale

 

 

 

 

Dumbledore in Gellert Grindelwald (Joanne Kathleen Rowling/JKR je sedaj razkrila, da je Dumbledore do svojega najboljšega prijatelja gojil romantična čustva – torej sta bila bojda homoseksualca, toda potem, ko je v razdiralnem prepiru med njima in Dumbledorovim bratom Aberforthom umrla njuna sestra Ariana, ki je bila neke vrste šlapl in sta jo hudo v otroštvu poškodovala bunkeljna, zaradi česar je Dumbledorov oče pristal v Azkabanu, ker se jima je maščeval (vse bolj se mi dozdeva, da jo je umoril prav Grindelwald), je Dumbledoreja to tako strlo, da tega ni nikoli prebolel in se ni nikdar več ponovno zaljubil) – poglavje The Life And Lies Of Albus Dumbledore

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Umirajoči Snape prosi Harryja, da ga pogleda, da bi lahko ta do zadnjega diha gledal v oči ljubljene ženske, katero je celo življenje ljubil – Harry je imel natanko take barvo oči kot njegova mama, Lily – in mu zapusti svoje spomine za mislito, da bi Harry lahko tako dokončno izvedel vso resnico, ki mu jo je Dumbledore toliko časa prikrival – poglavje The Elder Wand

 

Profesorica Minerva McGonagall (McHudurra), ko Snape pobegne – poglavje The Sacking Of Severus Snape

 

 

Umirajoči Snape (in Lily) – poglavje The Elder Wand

 

 

 

 

 

 

 

Scorpius Malfoy (sin Draca (Dreca) Malfoyja) in Albus Severus Potter pa tudi Harry in Draco (ja, to pa je zvrst slasha v fanfictionu – zabavna ideja)

 

 

 

 

Scorpius Malfoy – poglavje Nineteen Years Later

 

Karikatura Fredove smrti

 

 

 

 

 

 

Ron uniči z Gryffindorovim mečem uniči Voldemortov Horcrux, Slytherinov (Spolzgadov) medaljon, ki ga poskuša zastrašiti s prikaznijo zaljubljenega parčka, Harry in Hermione v preobliki Toma Marvola Riddleja/Voldemorta (Marka Neelstina/Mrlakensteina) – poglavje The Silver Doe

 

Harry ob zamrznjenem jezeru v The Forest of Dean, kjer se nahaja Gryffindorov meč – poglavje The Silver Doe

 

 

 

Ron reši Harryja iz zamrznjenega jezera, ker je Slytherinov medaljon, obešen okoli Harryjevega vratu, začel dušiti Harryja med iskanjem Gryffindorovega meča – poglavje The Silver Doe

 

 

 

Snape in srebrna košuta, simbol njegove nesmrtne ljubezni do Lily – The Prince’s Tale

 

Snape pričara varuha, srebrno košuto, da ta vodi Harryja do jezera z mečem – na Dumbledorejevo prošnjo in iz previdnosti, ker je Harry takrat smrtno sovražil Snapa, ker je zmotno mislil, da je ta umoril Dumbledoreja, Siriusa, ranil Georgeja Weasleyja in izdal njegove starše Voldemortu iz zlobe in ker je bil Vodlemortov Death Eater (Jedec smrti) – poglavje The Silver Doe

 

Karikatura Dumledoreja in Snapeja

 

Loona “Loony” Lovegood (Luna “Tupka” Liupka) z očetom Xenophiliusom Lovegoodom (Liupko)

 

Neločljiva trojica, Harry, Ron in Hermione na zmaju med begom iz Gringottsa – poglavje The Final Hiding Place

 

 

 

 

Harry in Draco se gresta quidditch na metli, ko bežita pred nenavadno močnim čarobnim ognjen, ki ga v skrivni sobani pričara Dracov kompanjon, Vincent Crabbe (ta k sreči zgori v požaru, prav mu je), medtem, ko je Harry iskal Voldemortov Horcrux, Ravenclawin diadem (Drznvraanin); joj, JKR, a ti je bilo res treba rešiti gnido Draca Malfoyja in Gregoryja Goyleja – lahko bi tudi Goyleja pustila zgoreti v pepel v požaru! – je pa res, da je zato Narcissa Malfoy, Dracova mama, Harryja rešila pred Voldemortovim besom, ko se mu je zlagala, da je Harry mrtev, čeprav je preživel avado kedavro v poglavju The Flaw in The Plan, ravno zato, ker je njen sinek živ v gradu, kot ji pove Harry – poglavje The Battle Of Hogwarts

 

 

 

 

 

 

 

 

Snape in Lily – poglavje The Prince’s Tale

 

Karikatura Voldemorta

 

 

Hermione in Harry po prepiru z Ronom, ko se ta izdejani in ju zapusti – poglavje The Goblin’s Revenge

 

Karikatura Rona, Harryja, Hermione in Snapeja

 

 

 

Snape bere Lilyjino pismo Siriusu Blacku – Harry ni nikakor mogel najti tega dela pisma v Siriusovi sobi, ker je Snape vzel 2. del pisma in pretrgal Lilyino sliko, kjer se smeje Harryju in Jamesu, na pol – poglavje The Prince’s Tale

 

Karikatura Draca in Scorpiusa Malfoyja

Karikatura Jamesa Potterja in Snapeja

Umor Snapeja – poglavje The Elder Wand

 

 

?domnevam, da sta to onadva?

 

 

 

 

Lupin in Tonks – Remus je namreč volkodlak (kot otroka ga je ugrizil Fenrir Greyback, najbolj pokvarjeni in zlobni volkodlak vseh časov, ki je grizel ljudi iz užitke in ne iz nesrečne nuje), Dora pa metamorferka (spreminja lahko videz)

 

 

Karikatura: Harry in oboževalka

 

Harry končno spozna, kako odpreti zviz, v katerem leži eden izmed Deathly Hallowov – Resurrection Stone, s katerim bo priklical (ne pa dejansko obudil od mrtvih!) svoja starša, botra Siriusa in Lupina, da mu bodo v oporo, ko bo skozi Prepovedani Gozd zakorakal v smrt Voldemortu naproti – poglavje The Forest Again

 

Karikatura Snapeja in Lily

 

Snape objokuje Lilyino smrti – ja, dragi moj Snape (oz. JKR, saj vem, saj vem; ravno zato je bila njegova ljubezenska zgodba tako tragična; zato je pomagal Harryju, čeprav mu ne bi, ker je bil sin Jamesa Potterja, katerega je prav prisrčno sovražil; zato je prestopil na stran dobrih, na stran Dumbledoreja, vohunil za Voldemortom in tvegal svoje življenje za to, kar ga je žal tudi ubilo na koncu, ko je Voldemort svoji kačonki ukazal, da ga ubije, ker je mislil, zmotno, kako tipično zanj, da bo le tako postal resnično pravi lastnik in gospodar The Elder Wand (najmočnejše, nepremegljive čarovne palice vseh časov), k sreči je bil njen pravi gospodar prvotno Draco, ko je razorožil Dumbledora v HBP in Harry na koncu, ker je Draca razoorožil, tako da je Harry postal na koncu DH pravi in resnični gospodar vseh treh Deathly Hallowov (najstarše palice, kamna obujenja in plašča nevidnosti), kako si mogel misliti, da se bo najbolj zli coprnik vseh čarovniških časov usmilil neke bunkeljke?! – poglavje The Prince’s Tale

 

Karikature:

 

Alastor “Mad-Eye Moody (Alastor “Noruč” Nerrga)

 

Lucius Malfoy

 

Severus Snape

 

Harry

 

Ron in Hermiona

 

Molly in Arthur Weasley

 

Draco

 

Voldemort

 

Fleur Isabelle Delacour Weasley

 

William “Bill” Arthur Weasley

 

Fred in George

 

Percy

 

Neville

 

Luna

 

Minerva

 

Posestvo družine Lovegood (Lune in Xenophiliusa) – poglavje Xenophilius Lovegood

 

Karikatura Molly in Ginny Weasley s Bello, Freda in Georgeja Weasleyja z JKR

 

 

Karikatura Snapeja in Harryja

 

Karikatura Luciusa, Draca in Narcisse Malfoy

 

 

James Potter in Lily Evans, Severus “Sev” (Lily ga je tako klicala, bila sta si namreč najboljša prijatelja od otroštva) Snape – poglavje The Prince’s Tale

 

Karikatura Snapeja in Luciusa

 

Karikatura Snapeja in Dumbledoreja

 

Kairkatura Snapeja, Naricsse in Luciusa

 

Karikatura Death Eaterja in kuklukklanovca (KKK)

 

Karikatura Nevilla in Alice Longbottom (pojasnilo: v FR odkrijemo, da je Neville s svojo babico Augusto obiskal v bolnišnici Svetega Munga za magična obolenja v Londonu, svoja starša za Božič, ki ga pa nista nikdar prepoznala, saj so ju, ko sta bila izjemno slavna aurorja (lovca na coprnike), mučili Death Eaterji s kletvijo križanih (med njimi tudi Bella), da bi izvohali, kje se skriva Voldemort, tako, da se jima je žal nepopravljivo zmešalo od vsega hudega (ja, omenjena želela kletev, prepovedana in črna magija, prizadene najhujše bolečine, ki si jih sploh ne moreš zamisliti) – Neville se mi tako smili, JKR, zakaj ju nisi mogla ozdraviti, da bi se našlo kako čudežno zdravilo, pardon, urok?!?!)

 

Karikatura

 

Karikatura: Hermione, Ginny in Luna igrajo quidditch

 

Karikatura: Ron, Harry in Hermione

 

Karikatura: Cho Chang (Harryjeva bivša punca)

 

Karikatura: Draco, Harry in Sev

 

Karikatura: Sirius Black (Jamesov najboljši prijatelj) in Sev (sovražila sta se kot pes in mačka, celo se izkaže v HBP, da je Snape dopustil Belli, da ubije svojega bratranca)

 

Karikatura: kako je Harry poimenoval svoje potomce

 

Karikatura v stilu Vojne zvezd

 

Karikatura: Snape in Dumbledore (pojasnilo: Aberforth je Dumbledorejev brat, zaradi katerega je pred leti izbruhnil velik škandal, ko se je izkazalo, da je izvajal uroke na kozah – ali se to samo meni zdi, da je JKR s tem hotela namigniti (ko je že Dumbledora razglasila za homoseksualca, ne?), da je v resnici šlo za perveznost, ki se piše s s*o*d*o*m*i*j*a?)

 

Karikatura: čarovniška kletvica “Pri Merlinovih gatah!”

 

Karikatura: Snape in Dumbledore

 

Harry se odpravlja s Privet Driveja na varno, zato ponj pride delegacija, ki ga želi obvarovati pred Voldemortom in Death Eaterji tako, da vsi ostali spijejo mnogobitni napoj, s katerim se za 1 uro preobrazijo v Harryja, da bi jih zmedli, kateri je pravi Potter – poglavje The Seven Potters

 

Dobbyjev (Traptsov) pogreb – umrl je med reševanjem Harryja, Lune, Deana, Rona, Hermione, Griphooka in Ollivanderja s Malfoyjevega posestva, Bella ga je zadela z nožem – poglavje The Wandmaker

 

Neločljivi trojici (Hermione, Harry in Ron) priskočijo na pomoč Luna, Ernie in Seamus v boju zoper Dementorje (morakvarje) – poglavje The Elder Wand

Koktajl razvoja ljubezenske zgodbe med Ronom in Hermione:

 

Hermione z Nevillom opazuje Rona poleg Harryja, kako namerava začarati svojo podgano Scabbersa (Škrabo) – PS (Harry Potter And The Philosopher’s Stone), poglavje The Journey From Platform Nine And Three-Quarters

 

Hermione popravi Rona, ki s palico pomotoma pričara sneg – HBP (Harry Potter And The Half-Blood Prince), poglavje Sectumsempra

 

Hermione panično razmišlja, kako bi Harryja in Rona iz prijema hudičeve zanke in Ron jo opomne, mar je čarovnica ali ne – PS, poglavje Through The Trapdoor

 

Hermione in Ron se nevede zbližata v spanju – DH, poglavje Kreacher’s Tale

 

Ron žalostno opazuje prazen Hermionejin stol in se odloči oditi s Harryjem v Prepovedani Gozd obiskati Aragoga – CS (Harry Potter And The Chamber Of Secret), poglavje Aragog

 

Ron in Hermione se prepirata po božičnem plesu, ker je ona šla plesati z Viktorjem Krumom, ker je Ron ni pravočasno povabil na ples – GF (Harry Potter And The Goblet Of Fire), poglavje The Yule Ball

 

Hermione besno opazuje Rona, ko mu hvaležna Fleur da poljubček, ker je med drugo nalogo Trišolskega turnirja kao rešil njeno sestrico Gabrielle – GF, poglavje The Second Task

 

Hermione je krepko v zadregi, ker je zmotno mislila, da je predstavnik študentov postal Harry in ne v resnici Ron – OP (Harry Potter And The Order Of The Phoenix), poglavje The Woes Of Mrs. Weasley

 

Ron besno obtoži Hermioninega mačka, da je umoril njegovo podgano – PA (Harry Potter And The Prisoner Of Azkaban), poglavje The Patronus

 

Ron ljubosumno odtrga rokico lutki priljubljenega quidditch igralca Viktorja Kruma, s katerim je plesala Hermione – GF, poglavje Rita Skeeter’s Scoop

 

Ron je užaljen, ker je samo Hermione povabljena v Slug Club – HBP, poglavje Felix Felicis

 

Hermione se maščuje Ronu, ker je s hihitajočo se Lavender nehote vdrl v učilnico – HBP, poglavje Felix Felicis

 

Ron tolaži Hermione na Dumbledorejevem pogrebu – HBP, poglavje The White Tomb

 

Ron opazi Lockhartovo voščilnico Hermione – CS, poglavje The Very Secret Diary

 

Ron in Hermione se prerekata okoli stališča vilincev do svobode – GF, poglavje The Unforgivable Curses

 

Hermione se Ronu opraviči zaradi domnevnega umora njegove podgane – CS, poglavje The Quidditch Final

 

Ron trpi hude muke, ko je prisiljen poslušati Hermionine grozljive krike, medtem, ko jo Bella muči, med zajetjem trojice na Malfoyjevi posesti – DH, poglavje Malfoy Manor

 

Ron v ambulanti v spanju zamomlja Hermionejino ime – HBP, poglavje Elf Tails

 

Hermione zaželi Ronu srečo na tekmi quidditcha – OP, poglavje The Lion And The Serpent

 

Hermione skrbi za Rona, ki zaradi ponesrečenega uroka, namenjenega Dracu, začne bruhati polže – CS, Mudbloods And Murmurs

 

Hermione in Ron plešeta na poroki Billa in Fleur – DH, poglavje The Wedding

 

Hermione napade Rona, ko se ta vrne po razdoru, ko je zapustil Harryja in njo – DH, poglavje The Silver Doe

 

Kreacher (aplavz zanj!), ki je ta čas le končno vzljubil svojega novega gospodarja, Harryja, se maščuje Mundungusu Fletcherju, ker je ta kradel premoženje Blackovih (ob tem prizoru v knjigi sem se nasmejala do solz, stari seka!) – poglavje The Bribe

 

Harry s pomočjo kamna obujenja prikliče svoje starše in njuna najboljša prijatelja, kar mu da moč in pogum za poslednji korak v smrt in k Voldemortu – poglavje The Forest Again

 

Harry se sooči z Voldemortom, vendar se ne brani, nad spako pa je v varnemu kokonu njegova kačonka – poglavje The Forest Again

 

Harry in Dumbledore v viziji/halucinaciji postaje King’s Cross, potem, ko je Harryja zadela kletev smrti – poglavje King’s Cross

 

Hermione in Ron se snideta po srhljivem lovu Death Eaterjev in Voldemorta na Harryja med begom s Privet Drivea, zraven sta Tonks in Lupin – poglavje Fallen Warrior

 

Zmagoslavje nad porazom Voldemorta in obet nove, svetle prihodnosti: Ginny, Neville, Ron, Harry, Hermione in Luna – poglavje The Flaw In The Plan

 

Mladi Dumbledore

 

Bill in Fleur

 

Tom in Minerva (fanfiction – ljubezenska zgodba med Riddlom in McGonagallovo)

 

Karikatura: Kreacher zgroženo opazuje Regulusa Arcturusa Blacka, ki ga umorijo inferiusi (neke vrste živih mrtvecev) v Voldemortovi jami

 

Tom Riddle kot mladenič

 

Karikatura: Snape in Lily

 

Karikatura: Snape

 

Karikatura: prikaz dvoboja med Dumbledorom in Grindelwaldom leta 1945

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

 

 

Opomba: HARRY POTTER, imena, osebe in ostali elementi so last družbe © Warner Bros. Entertainment Inc. in © Joanne Kathleen Rowling.