Človeška nepremišljenost terja krvni davek

Nedavna tragedija je pretresla Slovenijo in tudi tujino, ko je še nedograjena HE Blanca v svoje vodno žrelo potegnila štirinajst ljudi v dveh kanujih – od tega jih je že devet mrtvih, štiri pogrešajo, edino žena pokojnega sevniškega župana in poslanca v DZ je čudežno preživela. Iskreno sožalje svojcem in prijateljem žrtev. Tragična nesreča je že označena za najhujšo nesrečo, ki se je pripetila na vodah v zgodovini slovenske države. Kar je še bolj pretresljivo, po poročilih vrtijo video, kjer veselo razpoloženi ljudje veslajo v kanujih brez zaščitne opreme proti jezu in se spustijo. Sploh se niso zavedali, da bodo le nekaj trenutkov kasneje ujeti v objem rečnega boga. Čeprav so bojda bili opozorjeni. Toda sila narave, reke Save, ima veliko moč, zlasti, če je zaradi zajezitve reke nastal umetno narejen vrtinec, sifon, na jezu HE. Tragična nesreča. Morda so res vedeli, da ne bi smeli pluti čez prelivna polja, morda so jih strokovnjaki res opozorili, toda morda niso dobro premislili v kako nevarno avanturo se podajajo, pomenljiv pa je tudi naslov odprave, Zadnji spust (po še neokrnjeni Savi). Morda so res mislili, da ni tako nevarno, da se bodo lahko varno spustili čez slap. Ne ve se.

Človek pa je žal nagnjen temu, da si želi avantur, da mu zapluje adrenalin po krvi.  Zato pa za odvisneže od adrenalinskega šoka obstajajo v zabaviščnih parkih vlaki smrti, base jumping (skakanje z mostov, stavb, pečin, anten itd.), rafting, veslanje čez brzice, spuščanje po kraških jamah (speleologija), alpinizem, dirkanje s formulo 1 in motorji … seznamu ni konca.

Pred časom je nekaj belgijskih turistov povsem nepripravljenih, v japonkah in poletnih oblačilih seveda, odšlo na izletek v naše gore; seveda jih je presenetil snegec in reševati jih je morala gorska reševalna služba, na račun davkoplačevalcev seveda.

Se pa spomnim primera, ko je šel razred na izlet k lokalni reki pred cirka 50 leti in je enega mulčka vrtinec zagrabil, tako, da je še učitelj skoraj utonil pri reševanju.

Mi pa smo se pred kakimi 10 leti odpravili v goro, kjer je takšen teren; kraški apnenec seveda in tam so tudi brezna ter jame. Obstoja ob neprevidnosti planincev nevarnost udora tal pod nogami. In jaz nisem poslušala opozorila, da prej z nogo potipam, če so tla stabilna, ampak sem v otroški razigranosti in tudi objestnosti stopila na skalo na kupu kamenja in v sekundi se izgubim v črni globini pod menoj … ne vem, kako in kaj, ampak nekako se uspem v tisti usodni sekundi prijeti za rob … še zavpiti na pomoč ne utegnem … vsi okoli mene pa čisto frapirano strimijo vame v šoku, celotna skupina … ali je bil morda res sveti angel varuh z menoj v tistem trenutku, ko bi lahko padla v brezno in umrla … da sem zdaj, hvala bogu, živa in pišem te vrstice … v tistih nekaj sekundah se mi je pred očmi odvrtelo vse življenje, videla sem samo spev vesolja, toda s tem grozljivim dogodkom sem se naučila ceniti svoje življenje, da poskušam izkoristiti iz dneva kar najboljše in sprejeti lastno umrljivost … čisto sem se tresla od strahu in pretresenosti, brez glasu sem ostala. Vodič je bil tako pretresen, da me niti ni kregal za neumnost, ki sem si jo sama zakuhala; k sreči pa hvala bogu nisem imela hujšega kot par prask. Dobra šola za vnaprej. Včasih se najhitreje naučiš na lastnih napakah, toda ta šola te lahko drago stane.

Skratka, včasih znamo biti res nepremišljeni, da podcenjujemo nevarnost v avanturah, kar se nam lahko krepko maščuje. Žal.

In vi, imate kake izkušnje, ko ste strmeli starki z koso v oči in se ji srečno uspeli izmuzniti?

UPDATE

Na internetu našla poučen video – ki metaforično ponazarja nesrečo v HE Blanca – v angleščini sicer:

ANIMACIJA