Manifest ameriških staroselcev AKA Indijancev

Ameriški staroselec

V Kanadi so se uradno opravičili ameriškim staroselcem (Indijancem – izraz je zakrivil Kolumb, ki je misleč, da vidi prebivalce Indije (za razliko so ti Indijci), ko je “odkril”  Ameriko, te poimenoval Indijance – ker so nad njimi izvajali genocid ter t. i. “pranje možganov”; njihove otroke so prisilno vključili v šole (o tem tudi zelo nazorno prikazuje odlična TV miniserija (Steven Spielberg!), ki so jo pred časom predvajali na POP TVju, Into The West, Pot na Zahod), kjer so jih zlorabljali (psihično in fizično), zanemarjali (polovica jih je umrla za nalezljivimi boleznimi).

Ameriški staroselci (tudi Indijanci) je naziv za vsa ljudstva, ki so naseljevala Ameriko pred prihodom evropskih kolonizatorjev.

Ta kolektivni naziv zajema različna ljudstva od arktične Kanade in Aljaske do Ognjene zemlje v Čilu in Argentini. Indijanci se med seboj razlikujejo po jezikih, kulturi in fizionomiji. Večina indijanskih skupnosti je bila organizirana v smislu lovskih plemen (Nambikwara in Ges iz Brazilije, Šošoni iz Kalifornije in Nevade). Nekateri so se ukvarjali z ribolovom (Indijanci Chinook iz države Washington; ali Alacaluf, Yahgan in Guato) iz Južne Amerike. Med najbolj razvita indijanska ljudstva, ki so uspela doseči visoko razviti civilizacijski standard, štejemo Olmeke, Tolteke, Maje in Azteke) iz Mehike in Inke iz Peruja. Danes so mnogi naseljeni po rezervatih, posebno v Kanadi, Združenih državah Amerike in v Braziliji.

Etimologija izraza

Izraz indijanec se je prvič pojavil leta 1492 ob odkritju Amerike (Krištof Kolumb). Izhaja iz besede Indija, saj so pomorščaki mislili, da so obpluli svet in prišli v Indijo. V novejšem času jih prebivalci ZDA uradno ne nazivajo več z izrazom Indians temveč Native Americans (ameriški domorodci). Nazivi Redskins ali Peaux-Rouges, t.j. Rdečekožci, so posmehljivi.

Kultorna področja severnoameriških Indijancev

Geografsko-klimatski pogoji so pogojevali večih kulturnih pasov na področju Severne Amerike.

Subarktično področje (Subarctic Indians), v Kanadi in na Aljaski, kjer živijo plemena Athapaskanov in Algonquianov. Najbolj znana plemena tega področja so Montagnais, Naskapi, Cree, Chipewyan, plemena Kutchin in Khotana ter niz drugih manjših plemen. Kulturno izročilo teh indijancev je zelo podobno. Najpogostejši predmeti, ki jih izdelujejo, so krplje, kanu, toboggan in snežna očala. Oblačijo se v krzno, njihovo glavno opravilo pa je lov in ribolov.
Indijanci severozahodne obale [1](Northwest Coast Indians). To so brez dvoma najbogatejša plemena indijancev Severne Amerike. Naseljujejo področje ob obali severnoameriškega Pacifika od Kalifornije na jugu, do zaliva Yakutat na Aljaski na severu. Predstavniki te kulture pripadajo velikim skupinam, znanim kot Kwakiutl, Tsimshian, Tlingit, Haida, Bella Coola, Coast Salish in manjšim plemenom iz Kalifornije, Oregona in Washingtona. Skupine z juga tega področja so siromašnejša, njihove skupnosti pa znatno manjše. Temu krogu pripada kultura gradnje velikih totemov, gradnje cedrovih hiš, umetelno tkanje ogrinjal chilkat (ki so pogosto zelo draga), izgradnja velikih lesenih kanujev, suženjstvo, predvsem pa znane svečanosti ‘potlach’.
Indijanci s Platoja [2](Plateau Indians). Indijanci s Platoja naseljujejo področje reke Columbije. Tu je razširjena kultura ribolova (govorimo lahko o pravih ichtyophazih, jedcih rib z zelo slabimi zobmi) ter kopačh korenin camas in shanataque (ali ‘Indian Thistle’ Cirsium edule [3]. [4] . Plemena tega področja pripadajo skupinam Shahaptin (Umatilla, Tygh, Tenino, Yakima, Nez Perce, Palouse, Walla Walla), Waiilatpuan (Cayuse, Molala), Salishan (Shuswap, Lillooet, Ntlakyapamuk, Spokane, Coeur d’Alene, Kalispel, Okanagan, Nespelem), Kitunahan (Kutenai), Chinookan (Wasco Wishram in Dog River indijanci oz. Cascade), Lutuamian (Modoc, Klamath) in Athapaskan (Nicola ali Stuwihamuk; ki danes govorijo jezik thompson). Nekdaj so živeli nomadsko življenje v iskanju rastlinja in rib.
Kalifornijski indijanci [5](California Indians). Samo ime pove, da so ta plemena naseljena v Kaliforniji, sebe pa smatrajo za tipično kulturo nabiralcev žira. Vsak kalifornijska plemena sicer ne pripadajo tej skupini, ker so nekateri predstavniki Indijanacev severozahodne obale. Ta plemena so večinoma maloštevilna. Prijateljica in dobra poznavalka indijancev Eva Lips navaja, da so vsa ta plemena dobro ohranjena, zahvaljujoč se žiru, iz katerega po posebnem postopku pridelujejo moko in pečejo žirov kruh. Glavna plemena so: Maidu, Miwok, Chumash, Yokuts, Shasta, Chimariko, Achomawi, Atsugewi, Yana, Yahi, Wintu, Nomlaki, Patwin, Yuki, Pomo, Wappo, Nisenan, Costanoan, Salinan, Esselen, Kitanemuk, Akwa’ala, Ipai, Tipai, Kamia, Cupeño, Luiseño, Cahuilla, Juaneño, Gabrieleño, Nicoleño, Fernandeño in Serrano.
Indijanci Velikega bazena [6](Great Basin Indians). Na področju Velikega slanega bazena (zahodni predeli Nevade) so naseljena siromašna plemena Šošonov, tako imenovanih ‘noga’-indijanci. V preteklosti so bili neprestano v gibanju in iskanju hrane, koreninic, raznih plodov, malih divjih živali itd. Jedli so takorekoč vse. Vzhodno od njih, na področjih Utaha, Wyominga in Colorada so indijanci posedovali konje in se formirali v roparske tolpe. Bili so mnogo mobilnejši in nevarnejši od svojih zahodnih bratov. Te Šošone klasificirmo med Numic-govornike. Med zahodne Numic-govornike štjemo: Northern Paiute, Owens Valley Paiute, dvije grupe Mono indijancev in pleme Bannock iz Idaha. Srednji skupini Numica pripadajo zahodni Šošoni, indijanci Panamint ali Koso, Gosiute, Wind River (njihov razdelek so Komanči /Comanche/) in indijanci Weber Ute (dvoumno imenovani, ker ne spadajo med Ute). Med južne Numic-govornike štejemo: Northern Ute, Southern Ute, Tumpanogots, Pahvant, Fish Lake, Red Lake, Kawaiisu, in tolpe južnih Paiutov: Las Vegas, Shivwits, Uinkarets, Moapa in Chemehuevi.
Jugozahodni indijanci [7](Southwest Indians). Jugozahodni indijanci naseljujejo območja jugozahoda ZDA, od New Mexica preko Arizone do spodnjega toka reke Colorado. Tu najdemo poljedelsko prebivalstvo iz skupine yumanskih in pimanskih plemen kot posebno skupino s pueblo kulturo. Med pueblo ali vaška plemena štejemo Zuñe, šošonsko pleme Hope in plemena skupine Tanoan. Apaška plemena, npr. Papago so nomadi.
Prerijski indijanci [8] (Plains Indians) so prebivalci prerij, področa od reke Saskatchewan na severu do južnega Teksasa. Sem spadajo najslavnejša plemena ameriških domorodcev. Ti so nomadski jahači in lovci na bizone. Ti so, navajeni prostranstev in dolge ježe, predstavljali največji odpor belim priseljencem. Od severa proti jugu so bila ta plemena: Plains Cree, Assiniboin, Blackfoot (Črna noga), Gros Ventre, Hidatsa, Vrane (Crow), Mandan, Cheyenne, Arikara, Teton, Satee (Dakota), Cheyenne, Arapaho, Omaha, Pawnee, Kiowa, Comanche.
Severovzhodni Gozdni indijanci [9](Northeast Woodland Indians) – pripadajo družbam Iroquoian in Algonquian. Znani so po ‘wigwamih’, velikih lesenih hišah, ki so opasane s palisadami. Živijo kot lovci in ribiči ali pridelovalci koruze. Od tu izhajajo tudi t.i. kokice ‘popkorn’ ki so jih Irokezi nosili s seboj na večdnevni lov ali na vojne pohode. Najbolj znana plemena tega področja so Irokezi (Iroquois), Huron Indijanci, Erie, Susquehanna, Wappinger, Wampanoag, Mahican (tudi Mohikanci), Metoac, Powhatan (pri nas poznani po Disneyevi risanki Pocahontas), Nanticoke, Conoy, Pennacook in drugi.
Jugovzhodni indijanci (Southeast Indians). Njihovo področje obsega jugovzhod Severne Amerike, od atlantske obale proti zahodu do vzhodnega Teksasa, na sever pa do notranjosti Virginije. Jugovzhodna plemena bivajo v vaških poljedelskih skupnostih. Osrednji pridelek je koruza, ob pomembnosti te jestvine pa prirejajo tudi svečanost ‘Green Corn Dance’ ali ‘Ples zelene koruze’. Nekatera od teh plemen so poznala tudi kašče, v katere (po Evi Lips), »ni mogla zlesti niti miš«. Plemena tega področja pripadajo družbam Muskhogean (po novejši ortografiji Muskogean), Natchesan, Caddoan, Siouan, Attacapan, Chitimachan in Tunican. Glavna plemena so: Creek, Seminole, Timucua, Yuchi, Biloxi, Chitimacha, Atakapa, Tunica, Natchez, Choctaw, Chickasaw, Akokisa, Hasinai, Adai, Taensa, Kadohadacho, Natchitoches, Chakchiuma, Pascagoula, Bayagoula, Avoyel, Chawasha, Washa, Chatot, Chiaha, Yamasee, Fresh Water, Ais, Calusa, Tequesta, Jeaga, Cusabo, Congaree, Cape Fear, Waxhaw, Winyaw, Cherokee, Woccon, Manahoac, Tutelo, Monacan, Eno, Sugeree, Catawba, Nahyssan, Hitchiti, Koasati, Alabama, Tohome, Eufaula, itd.

Kulturna področja Indijancev Srednje Amerike

Osrednja Mehika, predstavniki: Nahuatl, Otomi, Chontal, Ixcatec, Tarascan, Mixtec, Zapotec
Obala Vera Cruza, predstavniki: Totonac, Tamaulipec, Huastec, Popoluca
Poluotok Yucatan, predstavniki: Yucatec, Mazatec, Mopan
Južne ravnice, predstavniki: Zoque, Tzeltal, Tzotil, Lacandon, Quiche, Ixil, Itza, Misquito, Jicaque
Južne planine, predstavniki: Pipil, Xinca, Achi, Lenca, Nicarao, Nicoya, Ulva, Rama, Boruca, Guaymi, Cuna, Talamanca
Veliki Antili, predstavniki: Ciboney, Sub-Taino, Taino, Ciguayo
Mali Antili, predstavniki: Island Carib, Igneri

Kulturna področja Indijancev  Južne Amerike

Sever, predstavniki: Choco, Chibca, Caquetio, Tairona, Gaujiro, Mompox, Timote, Achagua, Yaruro, Otomac, Guamontey, Guahibo, Saliva, Cumanagoto
Gvajansko gorovje, predstavniki: Arawak, Warao, Galibi, Tirio, Wapishana, Wayana.
Amazonija, predstavniki: Bora, Cubeo, Yanomamo, Waiwai, Javaro, Barauana, Apalai, Tupinamba, Yagua, Shipibo, Canamari, Maue, Mundurucu, Kayapo, Amahuaca, Mashco, Tacana, Sirono, Chiquito, Paressi, Nambikuara, Bakairi
Brazilsko višavje, predstavniki: Shavante, Bororo, Guato, Guarani, Tupi, Kaingang, Tupinamba, Botocudo, Southern Kayapo, Shacriaba
Andi, predstavniki: Cayapa, Manta, Tumbes, Huancavilca, Huambo Cajamarca, Huayla Casma, Huacho, Chincha, Huanca, Quechua, Aymara, Atacama, Diaguita, Mapuche
Gran Chaco, predstavniki: Chiriguano, Zamuco, Chamacoco, Lengua, Toba, Mataco, Chane, Chulupi, Mochovi, Tonocote, Abipón
Pampe, predstavniki: Huarpe, Charrua, Chana-Mbegua, Querandi, Minuane, Puelche, Pehuenche, Poya, Tehuelche
Ognjena Zemlja (Tierra del Fuego), predstavniki: Chono, Alacaluf, Yahgan, Ona, Haush.

Vir

Into The West (2005)

Evropejci so izvajali teror nad nedolžnimi indijanskimi plemeni, ravno tako kot so v Avstraliji nad ljudstvom Aboridžini, avstralskimi staroselci, (tudi so izvajali prisilno sterilizacijo nad deklicami, o tem govori avtobiografska knjiga ženske, ki je bila kot deklica odpeljana od doma v neko versko ustanovo, kjer so ji naredili omenjeno operacijo in ji s tem odvzeli sanje, da bi postala mati (naslova žal ne vem, ni pa sigurno “Imenovali so jo dvoje src”). In iztrebili so Tasmance (več v citatu)!

Avstralski staroselci Aboridžini

Danes jih je še približno 200.000

Avstralija, 2. februar 2006 12:15
MMC RTV SLO

Avstralski staroselci ali Aboridžini so bili prvotno lovci in nabiralci, njihovo življenje pa je potekalo v popolnem sožitju z naravo.

V načinu pridobivanja živeža med njimi ni bilo večjih razlik, zato so nekateri napačno sklepali, da gre za eno samo pleme z manjšimi razlikami. Ko so se na avstralski obali proti koncu 18. stoletja izkrcali prvi Evropejci, je na celini živelo okrog 300.000 domačinov, ki so govorili vsaj 200 različnih jezikov.

 

Danes jih je po ne povsem zanesljivih podatkih še dobrih 200.000, a od tega jih je le četrtina ohranila svoje jezike in vsaj del običajev. Belci so jih sčasoma stisnili v rezervate, kjer jih prizadevajo bolezni sodobnega človeka, med njimi tudi alkoholizem. Aboridžini poseljujejo predvsem sever in osrčje celine.

Nekaj jih živi tudi v redko naseljenih območjih, kakršno je na primer Gibsonova puščava. Odnos do njih se izboljšuje šele v zadnjih letih, tako da njihovo število znova počasi narašča. Pričakovano trajanje njihovega življenja je 58 let, kar dve desetletji manj kot pri večinskem belem prebivalstvu.

V rasnem pogledu sodijo v posebno skupino avstralidov. So srednje visoke do visoke vitke postave in imajo temno kožo in oči, temnorjave in valovite lase, ki so pri otrocih pogosto svetli. Nos je širok, izraženi so nadočesni oboki in poudarjena je naprej štrleča čeljustnica. Njihova materialna kultura je bila skromna in na ravni kamene dobe. Živeli so v maloštevilnih plemenskih skupnostih, ki so se v iskanju hrane redno selila. Začasna bivališča so v obliki vetrnih zaslonov pripravljali iz lubja in lesa. Glavna orožja so bila voomera ali posebna oblika kopja, kij in bumerang.

Verovanje Aboridžinov je zaznamoval totemizem. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in z vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogaršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo njihovi predniki zapustili vsem.

Ta dediščina je del tistega, kar poznajo pod imenom “sanjski čas”. Na začetku naj bi bitja ustvarila duhovni svet, zemljo in vse, kar živi na njej. Tako moški, ženske in otroci so s to preteklostjo povezani in se istovetijo z določenim delom te zemlje ali enim od njenih bitij. Ljudje zdrsnejo v sanjski čas, kadar spijo. V davni preteklosti naj bi bil samo sanjski čas in šele pozneje je prišlo do delitve, ko je nastala razlika med pojmoma tukaj in zdaj, to je časom v budnosti, in sanjskim časom, časom v spanju.

Na celino so pred okrog 40.000 leti verjetno prišli iz jugovzhodne Azije po nekdanji kopenski povezavi. S seboj so pripeljali divje pse, prednike današnjih dingov.

Proti jugu, na skrajni jugovzhod celine in na Tasmanijo, ki je bila do pred 11.000 povezana z avstralskim kopnim, so izrinili še starejše staroselce Tasmance, ki so jih Evropejci popolnoma iztrebili že v 19. stoletju. Negroidni Tasmanci z volnatimi skodranimi lasmi so bili verjetno sorodniki prebivalcev Nove Kaledonije, o čemer pričajo rezultati antropoloških raziskav. Bili so edina veja človeštva, ki so jo spoznali za posebno raso in je izumrla.

Ko so Evropejci prvič naleteli na tasmansko kulturo, se jim je zdela tako nerazvita, da so jih brez oklevanja označili za predstavnike paleolitskih ljudi. V primerjavi z aboridžini niso obvladali tehnike oblikovanja in brušenja kamnov za pripravo orodja in orožja, postopkov značilnih za mlajšo kameno dobo. Niso znali risati, ogenj pa so netili z drgnjenjem ene palice v žlebu druge, in ne z vrtenjem palice med dlanmi, kar velja za naprednejšo tehniko.

Belci so vse Tasmance med letoma 1831 in 1836 preselili na Flindersov otok (Flinders Island) severovzhodno od Tasmanije, kjer so jim postavili hiše, jih prisilili, da so nosili obleko in jih pokristjanili. V novih okoliščinah so brezdelja nevajeni ljudje postopoma shirali. Od prvotnega števila okrog 2000 je bilo leta 1847 živih le še 47 čistokrvnih Tasmancev, ki so jih takrat znova preselili na Tasmanijo. Vendar se je njihovo umiranje nadaljevalo. Zadnji moški je umrl leta 1865, zadnja čistokrvna ženska z imenom Truganini pa leta 1876.

Vir

To se tudi danes dogaja, le pomnite Afriko – Sudan itd. – Južno Ameriko (kjer so se spravili nad cilivizacijska ljudstva (Azteki, Inki, Maji) … o tem dosti nazorno tudi prikaže zadnji prizor Apokalipta  – glavna ideja  filma je: “Človek je največja zver in sam sebi najbolj nevaren.”; čeprav je določene zgodovinske reči po svoje predelal), etničnimi skupinami (v Sloveniji Romi/Cigani, v Španiji nad Baski – za kar se bori teroristična organizacija ETA), na Irskem se dajeta protestantska IRA (ravno tako teroristična organizacija) in “anglikanski Angleži”), skratka po celem svetu se izvaja nasilje nad avtohtonim prebivalstvom. To tudi dokazuje krvava zgodovina “kolonizacije” še posebej na ameriških celinah.

Indijanski poglavar je sporočil “belemu človeku” (in popolnoma prav ima!) tole opozorilo:

Ali mislite, da lahko kupite neskončno modrino neba, nežni smehljaj zemlje, sveži zrak in bistrino vode? Kako boste kupili te stvari, ki so neločljivi del naše zemlje in katerih nismo ustvarili mi niti jih nikoli ne bi mogli? Vsaka ped naše zemlje je sveta meni in vsem nam. Tako je z vsakim drevesom, tako z vsakim zrnom peska na obalah, z vsako kapljico rose v gozdu, z vsakim ptičjim spevom…
Mi smo del zemlje kakor je tudi zemlja del nas. Vse na njej – drevesa ki se upogibajo v vetru, rože , ki dehtijo, konj , ki nosi jezdeca po višinah in dolinah, živina ki se pase po planjavah, orel, ki leti visoko po nebu – nam govori o naših prednikih.
Razgled, glasovi in vonjave ki dehtijo iz skalne in rodovitne zemlje, iz gozda in polja nam glasno govorijo da smo mi skupaj z drugimi ustvarjenimi bitji člani ene same velike družine.
Kristalna čistost naših potokovin jezer odseva kri naših prednikov. Žuborenje gorskih izvirov nas spominja nas spominja na starodavno slavo naše zemlje.
Rekam se približujemo z materinsko nežnostjo, ker tešijo našo žejo in na svojih hrbtih prenašajo naše kanuje ter nas nosijo v kraje dela, praznovanja in bogočastja. Naše sestre so, kot je zemlja naša mati in nebo naš brat.
Naše Življenje je popolnoma različno od življenja belega človeka. Čeprav živimo na isti zemlji kot beli človek, je naš odnos in naše čutenje do nje popolnoma drugačno od njegovega.
Beli človek ima zemljo za razkošje, ki ga lahko prodaš in kupiš, si ga prisvojiš in ga izkoriščaš. Zanj zemlja ni mati, ampak nasprotnik, ki ga lahko premagaš in podrediš.
Mesta belega človeka so polna hrupa strojev, prometne gneče, v njih ljudje živijo nenaravno. Tako ranijo oko in uho, pamet in razum rdečega človeka. Kje lahko v takem okolju beli človek prisluhne šelestenju listja dreves, pluskanju valov ob obalo, ptičjemu petju?
Videli smo, kako beli človek onečašča lepoto naše pokrajine z drogovi in žicami za elektriko in drugo napeljavo, ter videli, kako onesnažuje naše reke s strupi, ki jih spušča vanje.
Morda se zdimo belemu človeki neumni v našem razmišlanju, toda verjamemo in v globinah svojega srca čutimo, da je zemlja, na kateri stojimo, pomešana s pepelom naših prednikov. Prepričan smo, da je usoda naših otrok povezana z usodo naše Matere Zemlje, kajti prav tako je zemlja naša mati,kot je Bog oče nas vseh, ki daje, da vzhaja sonce in pošilja dež na vse stvari, na hribe in doline, na rodovitno in nerodovitno zemljo, na dobre in slabe ljudi.
Res je, da imamo mi in beli ljudje istega Boga, a beli ljudje živijo, kot da nimajo nikakršne potrebe po Bogu.
Božji glas, ki prihaja k nam v šepetu krošenj borovcev, s katerimi se igra veter, v žuborenju bistrih potokov in živih glasovih gozda v temni noči, je nežnejši kot hrup v mestih belega človeka in ropot njegovih strojev.
Če moramo prodari svojo zemljo, kaj bo storil beli človek, da bo spoštoval vrednote in izročila, našo navezanost in povezanost z zemljo, ki smo jo negovali dolga stoletja.
Kaj bodo storili belci, da bi obvarovali naš gozd, prostrana polja, naše verovanje, umetnost in kulturo, pripovedi in naše upodobitve v podobah ter naše navade ter običaje? Ali se moramo odreči miru in sožitju, nenarejenosti in pristnosti našega starega načina bivanja v zameno za dobrine “civiliziranega” življenja, ki nam ga ponuja beli človek?