Pretresljivi samomori najstnikov na Hrvaškem
Na Slo 2 sem spremljala izredno sejo državnega zbora o priznanju Kosova in v podnapisih zasledila novico o grozljivem fenomenu, ki pretresa tla naše sosede, Hrvaške. Klikni naprej → Grozljiva tragedija. Mladi, ki še niso dodobra začeli uživati življenje, so dvignili roko nadse. Čemu? Kdo je odgovoren za to? Najbolj me je pretreslo, da se je štirinajstletnik na šolskem hodniku v Varadžinu polil z razredčilom in se zažgal. In kako potem ne bi bili otroci pretreseni ob pogledu na to! Travme, nočne more … In kako hudo bolijo opekline! Ko sem bila stara kaki 2 leti (Angleži pravijo toliko staremu otroku “toddler”), sem se igrala v kuhinji blizu mize, za katero so sedeli odrasli in pili kavo. Naenkrat sem z zanimanjem potegnila prt, ki je visel čez rob mize. Začutim vročo tekočino, ki žge po roki. Kako hudo boli. Auaaaaaaaaaaa, peeeečeeeeeeee! Odpeljali so me v zdravstveni dom, kjer so mi oskrbeli roko – dobila sem opeklino druge stopnje – da se je popolnoma zacelilo, je trajalo kar nekaj časa. Toda dogodek sem si zelo dobro zapomnila, še zdaj se spomnim podrobnosti iz tako ranega otroštva. K sreči se mi ne pozna brazgotina. In v Našicah se je, le dan za namernim zažigom fanta, obesila sedmošolka (bila je odlična učenka in športnica ter predsednica razreda) na domačem podstrešju, ko je bila sama doma, njena mlajša sestrica je našla poslovilno pismo, sosed pa je našel truplo. Si predstavljate, da bi se to vam pripetilo? Kako bo to ubogo dekle celo življenje zaznamovano s sestrino prezgodnjo smrtjo. V ponedeljek se je sedemnajstletnica utopila v jezeru pri Zaboku. Ker ni videla izhoda iz težav, je zabredla v gladino jezera in … umrla izredno mučne smrti. Ko ti voda vdira v usta, ti pa ne moreš dihati … V Čašincih se je spet obesil trinajstletnik. Žalostno. Tako mlad. Pred kratkim sta na Rabu dve najstnici (13 in 15) s cerkvenega zvonika skočili v globino, par dni pred tem pa poslali SMS prijateljem, kaj nameravata. Da greš skočiti z visoke stavbe in treščiš na tla … Po statistiki pri 55 poskusih otroških samomorov uspe 22 na leto. Še bolj je alarmantno, da to gre na videz mirne, pridne, tako rekoč zlate otroke, ki v resnici globoko v sebi hudo trpijo, zapadejo v depresijo, okolica in vzgoja pa stvar še bolj pospešita. Starši so lahko nerazumevajoči, nestrpni, preveč zaposleni sami s sabo, da ne opazijo, kaj se dogaja z njihovim otrokom. Šola tradicionalno izvaja izjemen pritisk na mladino, ki so večno pod stresom zaradi strahu pred slabimi ocenami, tekmovalnosti, nesposobnosti nekaterih učiteljev, da bi kvalitetno in razumno podajali učno snov … tudi družba ima pomembne faktorje: nasilje med mladino, jemanje droge, kraje, pitje alkohola, bombardiranje z lepotnimi ideali (okostnjakarskimi manekenkami, torej predstavljajo hudo anoreksične primerke za višek lepote človeškega telesa!) škodljive vsebine po TV, knjigah, internetu … Na Hrvaškem opozarjajo tudi na hudo pomanjkanje za to usposobljenega kadra – psihologov in defektologov – po šolah. Nekaj je hudo narobe s tem modelom šolanja, ki je včasih preveč zahteven, zlasti pri nas tako opevana devetletka. Koliko otrok si bo moralo še vzeti življenje, preden se bo šolstvo zganilo v bolj optimistične, prijazne in kvalitetne sfere?
Tudi pri nas ni nič bolje, se pa ne čudim,na vsakem koraku samo nasilje, agresija,kriminal, lepotne operacije in prikazovanje materialnih dobrin…..ob vsem naštetim pa imamo na drugi strani ljudi kot je recimo gospodična Katarina na Blogosu ki se pohvali, da je po poklicu socialna selavka. Ob prebiranju njenih zapisov na Blogosu, ostaneš šokiran in brez besed.
No, vseeno je nenavadno, da starši živijo tako odtujeno od otrok, da nikako ne opazijo v kakšnih stiskah so, ali pa jim stiske celo povzorčajo.
Socialne delavke so v Sloveniji navečji možni poden kar ga obstaja, vse, kar jih poznam. Najbolj sprevržena arogantna bitja, popolnoma brez čuta za človeka in komuniciranje. Bog ne daj, da bi človek kdaj potreboval kakšno Katarino, bi se najbrž raje obesil.
Se opravičujem vsaki svetli izjemi, ki je, žal, ne poznam.
Verjetno je krivo tudi to, da je veliko staršev na hrvaškem še vedno stravmiranih zaradi vojne in posledično nesposobnih za normalno funkcioniranje v družini, kar lahko močno vpliva na razmišljanje in travme otrok.
Ne vem, ugibam.
ja, sem tudi jaz brala o tem. Se spomnim onih dveh iz Raba-ne vem, samo mi je full čudno, da sta OBE skočili-mislim, sej če ima ena težave-ljubezen, depresija, al pa kej drugega, samo da se ti obe odločita skočit?
kaj pa je bilo z ono punco, ki se je utopila pri Zaboku-a ni znala plavati al kaj?
lp
@ nada:
Glede Katarininega bloga na Siolovem Blogosu, kolikor jaz vem, ima ona samo diplomo, dela pa v drugem poklicu.
@ Miranda:
Starši so preveč zaposleni s svojo kariero, službo in hobiji, otrok pa se naj znajde, kolikor ve in zna. Glede socialnih delavk v Sloveniji: ni dobro, da se tako posplošuje in vse meče v isti koš – najdejo se tudi socialne delavke, ki se potrudijo za posameznika in ga ne potacajo kot najbolj odvratnega ščurka.
@ tinamalina:
Če starši imajo travme, bi si morali poiskati strokovno pomoč, pri psihiatru ali kjerkoli, kajti ni pošteno do otrok, da bi trpeli zaradi nečesa, česar niso sami zakrivili.
@ Nusa:
Ja, to pa so spone prijateljstva, zlasti v puberteti, ko dekleta počnejo vse skupaj. Verjetno sta bili obedve v stiski, nesrečni in sta v podporo druga drugi skočili. Ugibam. Ne vem, domnevam, da je znala plavati, pa je vseeno šla v jezero. Če ne bi znala plavati, bi lahko skočila v reko z vrtinci in bi tako hitreje in lažje utonila, mar ne?
Ja, Katarina je socialna delavka, vendar dela v gradbenem podjetkju.
Ja, samo; je ta z utopitvijo meni vseeno malo čudna, no…
@ Nusa:
Res je. No, link za nepoučene je: http://katarina.blog.siol.net/
Res je nenavadna izbira načina samomora, zlasti pri tako mladem človeku. Naj policija ne bi našla kakih znakov nasilja na truplu …
Socialne delavke. V teh primerih mislim da ne bi prav dosti pomagale, saj ni bilo odkritejših problemov, res pa d abi ti lahko našli drugačno pot. Kaj veš.
@ Bridge:
Za socialne delavke je splošno znano, da so na slabem glasu. Le redkokdo ima kaj dobrih izkušenj z njimi. In tudi, ko bi morale pomagati, ne priskočijo na pomoč. Vsaj v Sloveniji je tako, na Hrvaškem je menda še slabše. In na šolah socialne delavke po navadi ne počnejo nič pametnega, kot pijejo kavice … morali bi opaziti pri otrocih, da se dogaja nekaj čudnega z njimi – predvsem starši. Le upamo lahko, da se ne bo to v Sloveniji zgodil takšen val samomorov med mladino.
Žal ni enostavno prepoznati stisko otroka.
Večina staršev želi stati ob strani svojemu otroku, a marsikdaj -žal – ni lahko. In na otroke in na nas odrasle vpliva ogromno stvari, toliko je vsega v medijih, da komaj sami sebi sledimo. Tudi mediji morda vplivajo na manj optimističen pogled na življenje.
Lp, Pasijonka