Če otroci doživljajo grajanje,
se naučijo obsojati.

Če otroci doživljajo sovražnost,
se naučijo nasilnosti.

Če otroci doživljajo strah,
se naučijo biti zaskrbljeni.

Če otroci doživljajo pomilovanje,
se naučijo smiliti sami sebi.

Če otroci doživljajo zasmehovanje,
postanejo zaprti vase.

Če otroci doživljajo ljubosumje,
se naučijo zavisti.

Če otroci doživljajo sramoto,
se naučijo prevzemati krivdo.

Če otroci doživljajo spodbudo,
se naučijo samozavesti.

Če otroci doživljajo strpnost,
se naučijo potrpežljivosti.

Če otroci doživljajo pohvalo,
se naučijo ceniti sebe in druge.

Če otroci doživljajo sprejemanje,
se naučijo ljubiti.

Če otroci doživljajo odobravanje,
se naučijo imeti radi sebe.

Če otroci doživljajo priznanje,
se naučijo zastavljati cilje.

Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi,
se naučijo velikodušnosti.

Če otroci doživljajo iskrenost,
se naučijo resnicoljubnosti.

Če otroci doživljajo poštenost,
se naučijo biti pravični.

Če otroci doživljajo prijaznost in pozornost,
se naučijo spoštovanja.

Če se otroci počutijo varne,
se naučijo zaupati vase in v ljudi okrog sebe.

Če otroci doživljajo prijateljsvo,
se naučijo, da je svet prijeten kraj za življenje.

(Dorothy Law Nolte)

Otroci. Sama jih še nimam, a to še ne pomeni, da nimam pojma o njih. Res je, da sem dojenčka prvič pestovala šele nedavno in nimam kaj dosti izkušenj z majhnimi otroci, a se zavedam, da imamo prej ko slej skoraj vsi določeno predstavo, kako naj bi izgledala vzgoja otrok in kako bi ravnali s svojimi bodočimi otroci, če jih bomo imeli. Marsikdo si reče, da ne bo tako ravnal kot so njegovi starši ali ponavljal njihovih napak. Vendar, ko se otrok rodi, zraven (žal) ne dobimo navodil ali priročnika, ki bi dal karseda najboljše rezultate. Seveda obstaja malo morje raznoraznih priročnikov o vzgoji otrok in novopečeni starši se včasih težko znajdejo med njimi. Čeprav imajo najboljši namen, vseeno kdaj naredijo napako … pravijo: “Če prvi otrok preživi, bo z naslednjim lažje.” Res, s prvim je težko, potem se že privadiš. Sklepam. Otroci so dragocen dar, s katerim moramo previdno ravnati, seveda pa to ne pomeni permisivne vzgoje in jih imeti za male bogove. Vzgoja mora biti uravnotežena, demokratična in predvsem mora imeti jasne meje. Seveda v praksi lahko izgleda drugače. Danes so se časi spremenili. Kar je bilo nekoč sprejemljivo, danes ni več. Psihološko gledano so najnežnejša leta otroštva še kako pomembna za razvoj posameznika v zdravo osebnost in ravno iz otroštva prinesemo marsikater vedenjski vzorec, tudi nezaželen. Vzgoja otrok je kot vožnja na toboganu. Ni lahka in ni enostavna. Zato vsaka čast staršem in vzgojiteljem, ki se spopadajo s to plemenito, a nelahko nalogo.

Torej poletje se je začelo v polnem zamahu. Najprej smo se dobesedno kuhali v pasji vročini. Sedaj nas je nebo (ali mati Narava) blagoslovilo z blagodejnim dežjem, ki je lepo ohladil ozračje in se lažje prenaša kaprice četrtega letnega časa, ki se imenuje poletje. Jaz spadam med tiste, ki vročine ne prenašajo najbolje in ki imajo raje zimo in sneg. Seveda je poleti lepo, ko se namakaš v morju (letos to žal ne pride v poštev), se sončiš (kar ni prav zdravo, saj porjavelost še ne pomeni zdravja, ampak obrambo kože proti ultravijoličnim žarkom, ki lahko povzročijo kožnega raka), uživaš v športnih aktivnostih zunaj (tek, kolesarjenje, hoja, hribolazenje, alpinizem), ali se preprosto hladiš doma in v klimatiziranih prostorih (čeprav klima načeloma ni ugodna za zdravje, sploh na busih LPPja šoferji še preradi navijejo močno klimo, da imaš, ko vstopiš v avtobus, občutek, kot da so te zaprli v hladilnico ali transportirali na Antartiko, brr). Ko opazuješ kresničke v topli poletni noči in čudovite zvedze, ki migotajo na nočnem nebu, se zaveš, da je poletje res tu. Sladoled se prileže. Poletje …

Še zdaj se dobro spomnim tistega dneva, ko sem kot darilo za rojstni dan dobila prvo knjigo iz serije Harry Potter, Kamen modrosti. Naslovnica se mi je zdela malo čudno narisana, potem sem pa začela brati prvo poglavje in kmalu padla notri. Takoj sem si šla kupit še Dvorano skrivnosti in morala malo počakati, da izide Jetnik iz Azkabana. Iz Konzorcija sem zavila v kavarno in brala o morakvarjih. Nato je sledilo napeto odštevanje do izida naslednje knjige v angleščini, ki sem jo tudi kupila, to je bila The Goblet of Fire in seveda je bil kupljen tudi prevod. Ko je Joanne Kathleen Rowling (v okrajšavi JKR, kar bom nadalje uporabljala) na svoji spletni strani objavila naslov poslednje knjige, Harry Potter and the Deathly Hallows, sem nestrpno čakala na naslovnico in tudi sem bila tistega toplega julijskega večera, pravzaprav že noči, kajti angleška knjiga se je začela prodajati pri nas v Konzorciju že ob enih zjutraj, v lepo dolgi vrsti. Ko sem obrnila zadnjo stran, sem se zavedela, da je to konec. Seveda pa čar Harryja Potterja ni minil, še zdaj vzamem v roko kako knjigo in prebiram, kaj se dogaja neločljivi trojici Harryju, Ronu in Hermioni. Hvala, JKR, da si mi polepšala otroštvo, dala neprecenljive bralne urice, ko sem uživala v obračanju sveže dišeših strani pravkar kupljene knjige tudi prebedujoč celo noč v branju napete zgodbe in s svojim mojstrskim stilom pisanja naredila Harryja Potterja za eno izmed mojih najljubših knjig. Kapo dol, JKR, res si lahko zgled kolegom in nadebudnim pisateljem!