Stara legenda Cherokee indijancev uči, da se v vsaki človeški duši neprestano bojujeta dva volkova.
Prvi je hudoben. On uteleša jezo, zavidanje, pohlep, nasilje, samopomilovanje, krivdo, občutek manjvrednosti, laži, občutek večvrednosti, ponos in sebičnost.
Drugi je dober. On uteleša radost, mir, ljubezen, harmonijo, upanje, predanost, prijaznost, dobronamernost, empatijo, velikodušnost, pravičnost, sočutje in vero.
Ko je dedek svojemu vnuku povedal to zgodbo, je otrok postal zelo zamišljen in ga vprašal:
– In kateri zmaga?
Stari indijanec je odgovoril z nasmehom:
– Tisti, katerega hraniš.
(vir: neznani avtor)
Bo kar držalo, kajne? Ljudje smo si različni, a vendar tako podobni. Po karakterju, po videzu, po notranjosti … Hvala bogu, da obstaja raznolikost! Le kako bi izgledal svet, če bi si bili vsi podobni? Pusto, brezoblično. Kmalu bi se naveličali sami sebe. Če pa bi bili mi, ljudje, ustvarjeni kot bitja brez čustev, brez hrepenenj, brez želja, ki nas definirajo, bi bili tako rekoč roboti. Toda narava nas je ustvarila drugačne. Čeprav se razlikujemo po rasah, smo vsi pripadniki iste vrste. Kot pravi omenjena legenda, se v nas stalno bojujeta dobro in zlo. Tako kot v svetu. Ves čas poteka krog borbe med dobrim in zlim, kar ustvarja harmonijo. Odvisno od religije, kateri pripadaš, je gledanje na to različno. Če pa praviš, da si ateist, si vseeno v nekaj prepričan. Čemu na svetu obstaja trpljenje in zlo? Tega ne vemo zagotovo. Vendar pa vemo, da si marsikaj od tega povzročimo sami. Vojne, lakote, onesnaževanje okolja, vse to človek povzroča. Čemu? Ker je tako v njegovi naravi. V njegovi biti je to, da dela dobro ali slabo. Če dela dobro, dela dobro tudi sebi. In obratno. K sreči obstajajo tudi protiuteži omenjenim dogodkom: mir, obilje, ekologija … če ne bi obstajala dobrota v nas, bi svet zagrnila tema. Ljudje se sami odločamo, kako bomo ravnali in to je odvisno od našega trenutnega razpoloženja, izobrazbe, čuta za empatijo in privzgojenih ter pridobljenih vrednot. Če se odločimo, da bomo delali zlo … je tako v naši naravi? Smo po defaultu zli? Se človek rodi zloben? Mislim, da ne. Ni to prirojeno, ampak se razvije kasneje z odraščanjem otroka. Nekaj ga pokvari, mu izmaliči bistvo. Zlo uniči človeka. Le kaj so Američani povzročili, ko so vrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki? Veliko ljudi je umrlo, porušene so bile stavbe, okolje je bilo tako kontaminirano, da še zdaj ljudje obolevajo za rakom in Japonska je bila prisiljena priznati premirje. S tem se je končala druga svetovna vojna, ki se je v zgodovino zapisala kot najbolj krvava in nehumana doslej. Atomski bombi sta neprizanesljivo izbrisali v človeku zaupanje v svet, kajti uspelo mu je ustvariti orožje, ki je tako strašno, da je sposobno zabrisati z obličja nešteto ljudi in zraven še trajno poškodovati okolje. S tem ranimo naš planet. Sevanje neprizanesljivo uniči naravo in tudi človeka, ki bi se nahajal na tem območju. Resnično, nuklearno orožje je upravičeno tisto, ki se ga bojimo in se zavedamo, da smo proizvedli nekaj, kar je masovno uničenje. S tem spoznanjem moramo previdno ravnati. Kajti človeštvo je v svoji dolgi zgodovini prišlo do trenutka, ko mu grozi propad. Okolje se spreminja, počasi, a nespremenljivo, zaradi tople grede in onesnaževanja planeta se že čutijo posledice v neurjih, vse bolj toplejših poletjih in sušah, kar smo doživeli tudi letos. Hkrati pa ob jedrskih nesrečah, kot je bila v Fukušimi in še prej v Černobilu, se svetovna javnost zave nevarnosti, ki jo predstavlja jedrsko orožje. Človeku je bila dala moč in jo je izkoristil za to, da se je šel Boga. Ravno tako eksperimentiramo z medicinskimi poskusi v bioetično spornih situacijah, kot je kloniranje človeka, gensko spreminjanje organizmov (koruza, soja itd.) in manipuliranje z zarodnimi celicami. In atomska bomba. Človek je z razvojem znanosti in tehnologije dosegel marsikaj, a obenem ta dosežek prinaša srhljive posledice in veliko odgovornost. Zavedati se moramo, da živimo na samo enem planetu, Zemlji, ki nam omogoča življenje. Če ga bomo resnično do konca uničili, se bomo zapisali propadu. Kot so izginili dinozavri z obličja Zemlje, tako bo tudi človeška rasa izumrla. Če ne bomo postali pametnejši. In če ne bomo bolje ravnali s tem, kar nam je podarjeno, bomo našim zanamcem zapustili temačno prihodnost, polno vprašanj in negotovosti. Če bodo to sploh doživeli. Ravno zato je pomembno, da ohranimo v sebi dobroto in se borimo proti slabemu – ne le zato, ker je tako etično prav, pač pa tudi zato, ker nas to osmišlja – saj bomo le tako ohranili sebe.
