Torej poletje se je začelo v polnem zamahu. Najprej smo se dobesedno kuhali v pasji vročini. Sedaj nas je nebo (ali mati Narava) blagoslovilo z blagodejnim dežjem, ki je lepo ohladil ozračje in se lažje prenaša kaprice četrtega letnega časa, ki se imenuje poletje. Jaz spadam med tiste, ki vročine ne prenašajo najbolje in ki imajo raje zimo in sneg. Seveda je poleti lepo, ko se namakaš v morju (letos to žal ne pride v poštev), se sončiš (kar ni prav zdravo, saj porjavelost še ne pomeni zdravja, ampak obrambo kože proti ultravijoličnim žarkom, ki lahko povzročijo kožnega raka), uživaš v športnih aktivnostih zunaj (tek, kolesarjenje, hoja, hribolazenje, alpinizem), ali se preprosto hladiš doma in v klimatiziranih prostorih (čeprav klima načeloma ni ugodna za zdravje, sploh na busih LPPja šoferji še preradi navijejo močno klimo, da imaš, ko vstopiš v avtobus, občutek, kot da so te zaprli v hladilnico ali transportirali na Antartiko, brr). Ko opazuješ kresničke v topli poletni noči in čudovite zvedze, ki migotajo na nočnem nebu, se zaveš, da je poletje res tu. Sladoled se prileže. Poletje …

Že se je začel mesec maj. Mesec ljubezni. Marijin mesec, ko potekajo šmarnice. Narava že cveti in buhti. Vreme je včasih lepo in sončno, ali pa tudi deževno in hladno. Trenutno je poletno vroče, tako, da namesto sedenja za študijskimi knjigami si raje želiš morja ali vsaj bazena. Sladoled pogrešam. In obenem me muči seneni nahod, alergija na cvetni prah, kar ni prav nič prijetno. Kihanje, teče ti iz nosu, oči te srbijo, ma da ne bi naštevala. Ta nadlega matra še marsikoga. Vonj po pokošeni travi. Jagode s smetano. Sladoled, najboljšega imajo v Cacau pri Tromostovju. K vzpenjači se zgrinja gruča turistov, ovešenih s fotoaparati in zemljevidi. Koncert Angela Kellyja za mano. Prijetno je bilo, nastopal je s svojo družinico, na koncu smo dobili podpise in se slikali z njim. Lepo. Še malo, pa bo konec predavanj in se začenja izpitno obdobje. Ja, guljenje za knjigami, medtem ko narava zunaj vabi na sonček in poležavanju na travi. Bo že.

Februar se počasi preveša v marec. Zima se počasi poslavlja, menda ne bo več sibirskih temperatur in snega. Valentinovo je minilo, sveti Valentin naj bi imel ključe od korenin, kar pomeni, da se bo kmalu začela narava prebujati. Ptički bodo žvrgoleli, rastline bodo poganjale popke in kmalu bo vse zeleno. Vreme postaja čudovito, kadar sonce sije in je modro nebo brez oblačka, so ljudje dobre volje in nasmejani. Bliža se sicer tudi pust, krofov se bomo najedli in otroci bodo hodili našemljeni v maškare. Zunaj piha veter, opazujem lipo, kako jo upogiba. In kljub temu je ne zlomi. Novica o tem, da je na Sholasticovem seznamu stotih najboljših otroških knjig Harry Potter zasedel šesto mesto, je več kot odlična. Hvala, J. K. Rowling. Vaše knjige so pričarale magične trenutke v otroštvu, ko smo nestrpno čakali na nova nadaljevanja in se spraševali, kaj se bo zgodilo s Harryjem, Ronom in Herminono. Žal je odlična slovenska spletna stran Hpslo odšla v večna lovišča, tudi tam sem preživela lepe ure na forumu in branju kolumen. Ko je izšla zadnja, sedma knjiga iz serije Harry Potter, sem vedela, da se s tem bliža konec dogodivščin naših priljubljenih junakov, toda magija Harryja Potterja še vedno ostaja. Knjige se bodo vedno znova in znova prebirale, mladež in odrasli bodo odkrivali sago o mladem čarovniku. Knjige so večne, tudi ko pisatelj umre, za njim ostane njegov opus. Tudi narava se nenehno spreminja, a sončni zahodi in menjavanje letnih časov je  večno. Seveda, dokler ne bomo uničili planeta, ki nam daje življenje.

Pa se začenja. Veseli december. Sicer zunaj še ni vonja po snegu, a po vztrajnem obleganju megle, ki je k sreči ponehalo, se Ljubljana vidi v malo lepšem vremenu tudi do Kamniško-Savinjskih Alp. Listje je sicer še na pločnikih, a mraz da vedeti, da se bliža zima. Praznične stojnice v stari Ljubljani že stojijo, vonj po kuhanem vinu in praženih mandeljnih preveva ulice ob Ljubljanici. Miklavž je že obdaril, sedaj se pripravljamo na zimo in praznične dneve božično-novoletnega časa.