Že se je začel mesec maj. Mesec ljubezni. Marijin mesec, ko potekajo šmarnice. Narava že cveti in buhti. Vreme je včasih lepo in sončno, ali pa tudi deževno in hladno. Trenutno je poletno vroče, tako, da namesto sedenja za študijskimi knjigami si raje želiš morja ali vsaj bazena. Sladoled pogrešam. In obenem me muči seneni nahod, alergija na cvetni prah, kar ni prav nič prijetno. Kihanje, teče ti iz nosu, oči te srbijo, ma da ne bi naštevala. Ta nadlega matra še marsikoga. Vonj po pokošeni travi. Jagode s smetano. Sladoled, najboljšega imajo v Cacau pri Tromostovju. K vzpenjači se zgrinja gruča turistov, ovešenih s fotoaparati in zemljevidi. Koncert Angela Kellyja za mano. Prijetno je bilo, nastopal je s svojo družinico, na koncu smo dobili podpise in se slikali z njim. Lepo. Še malo, pa bo konec predavanj in se začenja izpitno obdobje. Ja, guljenje za knjigami, medtem ko narava zunaj vabi na sonček in poležavanju na travi. Bo že.
Februar se počasi preveša v marec. Zima se počasi poslavlja, menda ne bo več sibirskih temperatur in snega. Valentinovo je minilo, sveti Valentin naj bi imel ključe od korenin, kar pomeni, da se bo kmalu začela narava prebujati. Ptički bodo žvrgoleli, rastline bodo poganjale popke in kmalu bo vse zeleno. Vreme postaja čudovito, kadar sonce sije in je modro nebo brez oblačka, so ljudje dobre volje in nasmejani. Bliža se sicer tudi pust, krofov se bomo najedli in otroci bodo hodili našemljeni v maškare. Zunaj piha veter, opazujem lipo, kako jo upogiba. In kljub temu je ne zlomi. Novica o tem, da je na Sholasticovem seznamu stotih najboljših otroških knjig Harry Potter zasedel šesto mesto, je več kot odlična. Hvala, J. K. Rowling. Vaše knjige so pričarale magične trenutke v otroštvu, ko smo nestrpno čakali na nova nadaljevanja in se spraševali, kaj se bo zgodilo s Harryjem, Ronom in Herminono. Žal je odlična slovenska spletna stran Hpslo odšla v večna lovišča, tudi tam sem preživela lepe ure na forumu in branju kolumen. Ko je izšla zadnja, sedma knjiga iz serije Harry Potter, sem vedela, da se s tem bliža konec dogodivščin naših priljubljenih junakov, toda magija Harryja Potterja še vedno ostaja. Knjige se bodo vedno znova in znova prebirale, mladež in odrasli bodo odkrivali sago o mladem čarovniku. Knjige so večne, tudi ko pisatelj umre, za njim ostane njegov opus. Tudi narava se nenehno spreminja, a sončni zahodi in menjavanje letnih časov je večno. Seveda, dokler ne bomo uničili planeta, ki nam daje življenje.
Pa se začenja. Veseli december. Sicer zunaj še ni vonja po snegu, a po vztrajnem obleganju megle, ki je k sreči ponehalo, se Ljubljana vidi v malo lepšem vremenu tudi do Kamniško-Savinjskih Alp. Listje je sicer še na pločnikih, a mraz da vedeti, da se bliža zima. Praznične stojnice v stari Ljubljani že stojijo, vonj po kuhanem vinu in praženih mandeljnih preveva ulice ob Ljubljanici. Miklavž je že obdaril, sedaj se pripravljamo na zimo in praznične dneve božično-novoletnega časa.
Poučna zgodbica, nad katero se zamisliš. Živimo v svetu, ki je tehnološko visoko razvit, medicina napreduje z bliskovito hitrostjo, vsak dan izvemo za kakšen nov izum, spoznanje, teorijo ali novoodkrito živo bitje, znanstveno reč, raziskave. O globalnem segrevanju. O kloniranju. O Sončevi nevihti leta 2012. O krizi družbe. O velikem porastu kriminala … vojn … civilnih žrtev … streljanjih na šolah … Ljudje so postali brezsrčni, otopeli, agresivni, nesrečni, depresivni, žalostni, obupani, zaskrbljeni, malodušni, brezskrbni, za stisko bližnjega človeka se ne zmenijo, obenem pa dobrine, kot so avto, hiša, jahta, tehnološki bonbončki naj bi prinašale ljudem srečo in blaginjo. Pa jo res? Zdaj, ko udarja recesija, posledica brezglavega zadolževanja in dajanja kreditov, ki poudarja zmotljivost in hibe kapitalizma … ljudje so lačni, žejni, brez strehe nad glavo, brez službe, osamljeni, brez denarja, brez bližine prijateljev, sorodnikov in znancev, brez socialne pomoči in brez humanitarne solidarnosti … si kdo zaželi, da bi se vrnili vsaj 50, 100 let nazaj? Da so bili ljudje takrat BOLJ SREČNI s svojim življenjem? Da civilizacija ni tako brezglavo propadala? Da človek ni star 200 LET, ampak KOMAJ 50 LET? Se počutimo tako stare? Kaj bodo imeli naši zanamci – svet, v katerem vladata zlo in onesnaženo okolje? Bomo na Marsu sadili zelenjavo?
Nekega večera se je vnuk pogovarjal o aktualnih zadevah s svojim dedkom in
ga naenkrat vprašal:
– Dedek, koliko let pa imaš?
Dedek je odgovoril:
– Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti
otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in
kontracepcijskimi tabletami.
Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še
izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so
preprosto izobesili sušiti na sveži zrak).
Človek še ni stopil na luno in niso še obstajala reaktivna letala. Poročila
sva se s tvojo babico in živela skupaj ter sta v vsaki družini bila očka in
mama.
Beseda ?gay? je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila
veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah
sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.
Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in
skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu,
ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.
Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod
in vsako žensko z gospa ali gospodična.
Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa
stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali
mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo
potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.
Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je
ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in
prve ven ter so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil
ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska
vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali
katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.
V mojih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala
krepost družine in čistost za svoje može.
Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših
in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni
svobodi.
Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za
svoja dejanja in njihove posledice.
Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.
Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami,
prijatelji in prijateljicami.
Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je
delila počitniško hišico z neznanci.
Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne
govorimo. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je,
DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske ne prenosne).
Notebook je bila beležnica.
Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in
gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že
govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih
budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.
Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje
in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi
ni bilo.
Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe
kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan
ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.
Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald’s, pa niti ne za instant kavo ali
umetna sladila. V trgovinah je bilo možno kupiti nekaj za 5 do 10 centov.
Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.
Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?
V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.
Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da
bi imela otroka.
Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star ?
– Ja, dedek. Več kot dvesto let ! ? je odgovoril vnuk.
– Ne, dragi moj, samo petdeset!
Najnovejši prispevki
Kategorije
- Aktualno (70)
- Ekološke sfere (7)
- Filozoforance (27)
- Fotografski kotek (4)
- Knjižni molj priporoča (1)
- koronavirus (0)
- Ljudske sfere (35)
- Nasvetki (17)
- Novičke na hitrco (14)
- Osebno (10)
- povzetki (1)
- Razmišljanja (0)
- recap (1)
- recenzije (1)
- review (1)
- TV & film (1)
- Šepetanja (23)
- Žurke (30)
- Črna kronika (20)
Arhivi
- januar 2016
- maj 2015
- december 2013
- avgust 2013
- junij 2013
- februar 2013
- julij 2012
- maj 2012
- februar 2012
- december 2011
- november 2011
- april 2009
- januar 2009
- december 2008
- oktober 2008
- september 2008
- avgust 2008
- julij 2008
- junij 2008
- maj 2008
- april 2008
- marec 2008
- februar 2008
- januar 2008
- december 2007
- november 2007
- oktober 2007
- september 2007
- avgust 2007
- julij 2007
- junij 2007